Jedro

Pravno priznana izvenzakonska skupnost namreč vključuje zadovoljevanje različnih potreb partnerjev (čustvene, spolne, moralnoetične, ekonomske, …) v ustreznem obsegu za vsak posamični primer posebej, z vidika izpolnitve vsebine pravnega standarda življenjske skupnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izreku o pravdnih stroških spremeni in glasi: „Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema prvostopne sodbe povrniti toženi stranki 872,90 EUR, odtlej dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje glede glavne stvari potrdi.

III. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z napadeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pripada tožnici ½ delež na skupnem premoženju pravdnih strank, pridobljenem v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti, ki obsega poslovni delež v družbi S. d.o.o. z osnovnim kapitalom 8.763,00 EUR ter da sta obe pravdni stranki na podlagi te sodbe, upravičeni predlagali razdelitev skupnega premoženja. Nato pa je tožečo stranko zavezalo povrniti toženi 2.968,20 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Prvostopno sodišče je obrazložilo, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega obstoja med pravdnima strankama izvenzakonske skupnosti v obdobju od decembra 2001 do septembra 2004 niti, da bi tožnica karkoli prispevala k ustanovitvi citirane družbe. Ugotovilo je kot nesporno, da sta pravdni stranki bili v tem času v intimni zvezi in se jima je v marcu leta 2003 rodil sin I. Da tožnica še ni končala študija, a je občasno opravljala delo turistične predstavnice – animatorke za turistično agencijo, toženec pa je ustanovil z očetom citirano družbo. Nista redno skupaj živela, le občasno za krajši čas, na primer čez poletje 2002 pri njej v hotelski sobi, nato že z otrokom čez poletje 2003 v najetem stanovanju v Č. in za tem dva meseca pri njegovih starših. Sodišče je verjelo tožnici, da sta v glavnem stroške skupnega življenja krila oba in da je tožnica kdaj tožencu izročila tudi manjšo vsoto denarja, ne pa v zvezi z ustanovitvijo navedene družbe. Nato je upoštevaje tudi vse izvedene dokaze ocenilo, da narava opisane intimne zveze pravdnih strank v obravnavanem obdobju, ne izpolnjuje zahtevanega standarda v smislu zakonskih pogojev izvenzakonske skupnosti po določilih 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). To je, da bi bila njuna življenjska skupnost dalj časa trajajoča in z vsemi značilnostmi zakonske skupnosti (intimne, ekonomske, čustvene, …).

3. Tožeča stranka vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev le-te z vrnitvijo zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Meni, da ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Predvsem poudarja, da prvo sodišče pri presoji vseh pravno relevantnih elementov za vprašanje obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, ni upoštevalo njunega načina in navad življenja ter bivanja. Tožnica se je glede na naravo njenega dela kar naprej selila, a sta veliko časa preživela skupaj, na morju in bila vedno v telefonski zvezi. Po rojstvu njunega otroka I. je toženec čez poletje 2003 najel stanovanje v Č., nato pa sta za dva meseca živela pri njegovih starših. Bila sta na zunaj kot par in čustveno navezana z namenom skupnega življenja, čeprav je tožnica odklonila sklenitev zakonske zveze. Živela sta tudi v ekonomski skupnosti. Njun skupni plod dela je bila ustanovitev navedene družbe, ki je vključevala tudi dejavnost tožnice, čeprav tožnica s tožencem ni sodružbenica, kar ni bilo skladno njunemu dogovoru. Sodišče ni ocenilo od kod tožencu denar za vložek v družbo in ni upoštevalo, da je imela tožnica denar na bančnem računu. Graja tudi stroškovni izrek.

4. Tožena stranka v vloženem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena (le v obsegu pravdnih stroškov).

6. V okviru pritožbenih razlogov procesne narave in po uradni dolžnosti (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s členom 339/II ZPP), ni zaslediti pri delu prvega sodišča upoštevnih procesnih kršitev.

7. Prvo sodišče je dovolj in pravilno razjasnilo vso pomembno dejansko stanje in je na njegovi podlagi sprejelo prvostopno sodbo s pravilno uporabo materialnega prava.

8. Povzemajo se pravilni ter zadostni prvostopni razlogi. Izrecne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ob dejstvu, da je dne 17. 5. 2004 toženec edini ustanovil citirano družbo, katere je tudi edini družbenik v času trajanja zatrjevane izvenzakonske skupnosti, je za presojo obstoja (ustvaritve) skupnega premoženja pravdnih strank, ki je predmet tožbenega zahtevka (družba), odločilno ali sta pravdni stranki iz njunega dela ustvarjenih sredstev, skupno pokrivali vse njune skupne potrebe, ne le morebitnih stroškov njunega skupnega gospodinjstva v trenutkih, ko sta bila skupaj, seveda upoštevaje način njunega življenja. Pravno priznana izvenzakonska skupnost namreč vključuje zadovoljevanje različnih potreb partnerjev (čustvene, spolne, moralnoetične, ekonomske, …) v ustreznem obsegu za vsak posamični primer posebej, z vidika izpolnitve vsebine pravnega standarda življenjske skupnosti. Dejstvo je, da sta pravdni stranki v obravnavanem obdobju v bistvu živeli ločeno, vsak pri svojih starših. Kolikor sta preživela skupaj, je bilo to predvsem prostočasno življenje tudi po rojstvu skupnega otroka. Ni dvoma, da sta v tem času bila čustveno navezana, kar je premalo za vprašanje obstoja izvenzakonske skupnosti. To sploh, ko sta postala starša, čeprav še nista bila ekonomsko osamosvojena. Nedvomno je toženec prav v ta namen ustanovil navedeno družbo, čeprav vsaj delno z denarno pomočjo staršev. Za presojo v zadevi je relevantno ali je ustanovitev družbe bila njuna skupna odločitev v namenu formiranja ekonomske skupnosti za zagotavljanje denarnih sredstev za vse njune skupne potrebe. Pri tem ni niti toliko pomembno, da nastopa kot edini družbenik te družbe toženec, niti od kod je dobil denar za plačilo osnovnega kapitala. Prav tako ne, da tožnica ni dokazala lastnega denarnega prispevka k plačilu osnovnega kapitala. Odločilno pa je, da tožnica niti pred ustanovitvijo te družbe ni izkazala ustrezno načinu njunega življenja, sprejemljivo zadostne ekonomske skupnosti, niti slednje po ustanovitvi navedene družbe, tudi iz katere bi se pokrivale njune skupne potrebe.

9. O pritožbeni odločitvi glede glavne stvari je odločeno po določilih člena 353 ZPP.

10. Pritrditi pa je pritožbi, da je zmotna prvostopna ocena, da pripada tožeči stranki nagrada za vsak posamezen narok, temveč le za narok po tarifni št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). To je za vse naroke skupaj le ena nagrada za to vrsto opravila. Enako stališče je že zavzela sodna praksa ob upoštevanju vsebine celotnega ZOdvT, ki tovrstno nagrado v kazenskem postopku predvideva za vsak narok posebej, ne pa tudi v pravdnem postopku. Po povedanem pripada toženi stranki 378,30 EUR nagrade za postopek in 349,20 EUR za narok, vključno z 20 % DDV pa skupno 872,90 EUR (člen 165/II ZPP v zvezi s členom 354/II ZPP).

11. O pritožbenih stroških tožeče stranke je odločeno po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP, saj ji v zvezi s stroškovno pritožbeno grajo, niso nastali posebni pritožbeni stroški. Tudi tožena stranka nosi sama svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo pritožbenega odgovora, ker z njim ni odločilno prispevala k rešitvi zadeve (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 155 ZPP).