Jedro

Četudi tožena stranka tožniku - invalidu - ne bi smela odrejati nadurnega dela, to ne pomeni, da tožnik za opravljeno delo ni upravičen do plačila.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitev o stroških postopka - točka II/2 izreka) delno spremeni tako, da se znesek 667,80 EUR nadomesti z zneskom 411,39 EUR.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 27,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zaradi umika tožbe za znesek 678,79 EUR postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni obračunati 2.455,98 EUR in sicer iz naslova opravljenih nadur znesek 1.297,20 EUR ter iz naslova opravljenih rednih ur znesek 1.158,78 EUR, odvesti davke in dajatve ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, v presežku, za znesek 200,10 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 667,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka II/2 izreka). Odločilo pa je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II/3 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je brez pravega razloga znižalo sporno vrednost, ki je 3.334,87 EUR. Prav tako pa tožeči stranki ni priznalo nagrade za vse opravljene naroke. Nesporno je, da je odvetnik na vseh narokih bil in je opravil svoje delo, zato mora dobiti v skladu z zakonom in ustavo za opravljeno delo tudi nagrado.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je sodba sodišča prve stopnje v nasprotju z dejstvi in dokazi, ki so se izvedli v postopku. Sodišče celo prihaja v nasprotje s samim seboj in dokaze ocenjuje drugače, kot ji je ocenilo v prvotnem postopku, kar kaže na to, da je v ponovljenem postopku odločilo na podlagi vpliva sodbe višjega sodišča. Ker je sodba višjega sodišča obsegala obvezna navodila, ki jim je sodišče prve stopnje ne glede na drugačne ugotovitve, do katerih je prišlo na podlagi izvedenih dokazov, v celoti sledilo, tako ni mogoče več govoriti o neodvisnem sojenju. Toženi stranki je bila s tem kršena ustavno zagotovljena pravica do sojenja neodvisnega in objektivnega sodišča. Tožena stranka opozarja, da je bila zaradi takega ravnanja neposredno oškodovana. Obe sodišči sta na ta način tudi prekoračili svoja pooblastila in nista obeh strank obravnavali enakopravno. Višje sodišče bi moralo, če je menilo, da je tožnikov zahtevek kakorkoli upravičen, samo odločiti v zadevi in sicer na podlagi dokazov, ki jih je predlagal tožnik, nenazadnje pa bi moralo razpisati obravnavo in samo preveriti posamezna dejstva, če so kakorkoli sporna. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da naj predloži in opredeli višino urne postavke, čeprav bi moral to predložiti tožnik. Tožnikove navedbe o opravljenem delu so bile le pavšalne, svoj zahtevek pa je popravil šele po prejemu podatkov s strani tožene stranke. Pri tem ni predložil nikakršne pisne odredbe delodajalca in tudi ne svojega pisnega soglasja, tako da sploh ni jasno niti to, kako bi bil lahko brez vseh teh obveznih zakonskih predpostavk določenih v 143. členu ZDR do takšnega števila nadur in rednih ur sploh upravičen. Tožena stranka je lahko vse le pavšalno zanikala, saj druge evidence, na katero se je skliceval tožnik, ki je bil vodja vzrejališča in je bil dolžan skrbeti za organizacijo dela in razporejanje delavcev, ni imela in je nima. Tožnik, ki je za evidenco vedel in jo je vodil, pri tem pa je imel celo vodstvena pooblastila, bi z njo, ali vsaj z njeno kopijo, če bi evidenca sploh obstajala, moral razpolagati. Tožena stranka razpolaga le s pisno razporeditvijo dela delavcev, ki jo je predložila, in ta evidenca je edina odredba o delovnem času delavcev, kar je potrdil tudi direktor in priča V.K.. Tako so navodila višjega sodišča v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES o določenih vidikih delovnega časa, zato v takem primeru, ko sodišče ne spoštuje Direktive, resnično ni mogoče več govoriti o objektivnem in nepristranem sojenju, najmanj pa gre seveda po mnenju tožene stranke za kršitev in zmotno uporabo materialnega prava. Ob tem tožena še poudarja, da 1. odstavek 145. člena ZDR ne omogoča, da se nadurno delo v obsegu, kot ga je zatrjeval tožnik in ga je predvidevalo sodišče, sploh lahko odredi. Poleg tega pa ga tudi ni mogoče odrediti posameznim kategorijam delavcev. Tožena stranka je z izpovedjo prič dokazala, da je tožnik vedno imel vso pravico in dolžnost, da opozori in zahteva, da mu tožena stranka pošlje dodatno pomoč, ki bi opravila vsa nujna dela, tako da pogoji iz 145. člena ZDR, ki bi opravičevali tožnikovo nadurno delo, niso bili izpolnjeni. Prav priče B.S., S.V. in D.V. bi lahko pojasnile, kako je bilo s pomočjo dodatnih in posebej angažiranih delavcev za nujne primere, ko je bilo veliko dela, vendar je sodišče prve stopnje te dokaze zavrnilo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik vodja vzrejališča in da je bilo pri toženi stranki, ki je invalidsko podjetje, nadurno delo prepovedano. Sodišče v nobenem primeru ne bi smelo slediti tožbenemu zahtevku, saj bi tožniku lahko prisodilo nek denarni znesek le, če bi tožnik svoj zahtevek postavil in utemeljil kot odškodninski zahtevek. Tožnik pa svojega zahtevka ni utemeljil, niti ni izkazal, zakaj naj bi v konkretnem primeru opravil določeno delo preko polnega delovnega časa. Glede na to, da njegov zahtevek ni bil sklepčen, je neutemeljen. Sodišče je tudi napačno interpretiralo izpoved A.J., ki je povedal, da je res rekel, da mora biti delo opravljeno, saj jo je štelo kot opravičilo tožnikovemu zatrjevanju o nadurnem delu. Gre pa le za stavek, ki ga vsak šef v okviru svojih pooblastil uporablja. Priča V.K. je v ponovljenem postopku svojo izpoved nekoliko spremenila v korist tožnika, vendar pa je vztrajala, da je bil delavcem določen normalen delovni čas. Tožena stranka opozarja, da je potrebno vse izpovedi prič v korist tožnika šteti kot neobjektivne in pristranske, saj so prav preko tožnikovega sodnega primera ugotovili, da je mogoče enostavno pred sodiščem nekaj zatrjevati, saj so vsekakor zainteresirani za pozitivno rešitev v korist tožnika, saj se bodo na enak način z istimi dokazi priglasili tudi oni sami. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke in prič A.N. in L.G., da je tožnik večkrat opravil manj ur, kot bi jih bil dolžan opraviti v okviru rednega delovnega časa, ali da ga sploh ni bilo v službo, včasih pa je opravljal kmečka opravila zase in v svojo osebno korist, saj je kmet in stanuje nasproti vzrejališča. Zanj je bila služba kar podaljšek doma in je bil pravzaprav vedno doma, še celo, če je bil v službi, obratno pa ni ravnal nikoli. Prav tako pa tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj tožeča stranka več kot do tretjine ni uspela. Obrazložitev sodišča, da zaradi zavrnilnega dela zahtevka in delnega umika tožbe zanjo niso nastali dodatni stroški, je nepravilna in krivična. Tožena stranka je v delu neuspeha tožeče stranke uspela in je upravičena do povračila stroškov, kot to določa 155. člen ZPP.

Zaradi navedenega predlaga, da se odločitev sodišča prve stopnje kot nezakonita razveljavi, pritožbeno sodišče pa naj tudi v stroškovnem delu ugodi pritožbi in toženi stranki prizna vse stroške, ali pa vsaj del priglašenih stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo s pritožbo tožene stranke očitane kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba v celoti obrazložena, tako da se da razumeti in preizkusiti. Ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, če pa tožena stranka z zaključki sodišča prve stopnje ne soglaša, to še ne pomeni, da gre za bistveno kršitev določb postopka po citirani določbi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, je pa delno nepravilno, le v odločitvi o stroških postopka, uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

O tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 1227/2010 z dne 27. 1. 2001 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 74/2010 z dne 31. 8. 2010 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče, da bi moral tožnik kot vodja vzrejališča sam poskrbeti za odredbe za nadurno delo in svoje ure dela preko polnega delovnega časa kompenzirati s prostimi urami. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo opravljenih ur zgolj zaradi tega, ker nadure niso bile pisno odrejene, saj dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kako je imela tožena stranka urejeno plačilo nadur in kompenzacijo opravljenih ur preko polnega delovnega časa, kako je bila sestavljena uradna evidenca opravljenih delovnih ur, kje in kako so bile nadure zabeležene, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da samo ne more dopolniti dokaznega postopka.

Sodišče prve stopnje je dokazni postopek dopolnilo skladno z navedbami pritožbenega sodišča o pomanjkljivostih pri ugotovitvi dejanskega stanja in ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila za opravljenih 230 nadur in plačila za opravljenih 267 ur po urni postavki za redni delovni čas v skupni višini 2.455,98 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska (po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov) od 1. 1. 2009 dalje do plačila. Ker je tožnik tožbo umaknil za znesek 678,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in je bil postopek v tem delu s sklepom ustavljen, je višji tožnikov zahtevek za znesek 200,10 EUR zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o tožnikovem zahtevku za plačilo opravljenega dela. Z razlogi v izpodbijanem delu sodbe se strinja v celoti, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: K pritožbi tožene stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila toženi stranki kršena ustavno zajamčena pravica do sojenja neodvisnega in objektivnega sodišča, saj je sodba višjega sodišča obsegala obvezna navodila, ki jim je sodišče prve stopnje kljub drugačnim ugotovitvam v celoti sledilo. Pritožbeno sodišče poudarja, da lahko skladno z 11. členom Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadaljnji) sodišče višje stopnje pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon, vendar pa je sodnik pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje. Glede na navedeno torej višje sodišče sodišču nižje stopnje ne more dajati obveznih navodil, kot to zmotno meni tožena stranka. Dejstvo pa je, da lahko sodišče na podlagi argumentov sodišča višje stopnje svoje stališče, ki ga je pri sojenju zavzelo do določenih vprašanj, tudi spremeni, če oceni, da so prepričljivi in temeljijo na pravilni uporabi zakona. Sodišče prve stopnje je tako v skladu z navedbami o pomanjkljivostih pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki jih je pritožbeno sodišče v sklepu o razveljavitvi navedlo na podlagi 3. odstavka 360. člena ZPP, dokazni postopek dopolnilo in po izvedenem dokaznem postopku sprejelo dokazno oceno, na podlagi katere je sprejelo odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ko je kljub temu, da tožnik od tožene stranke ni prejel pisne odredbe delodajalca pred začetkom dela, štelo, da je tožnik nadurno delo opravil na zahtevo direktorja tožene stranke. Ugotovilo, da je direktor zahteval, da je delo opravljeno, da so tudi drugi zaposleni pri toženi stranki (S.K. in M.M.) in tudi tožnik (v letu 2007) opravljali nadurno delo in zanj prejeli plačilo, zato sama pisna odredba v konkretnem primeru ni bistvena. Pravilno je ugotovilo, da je narava dela pri toženi stranki narekovala povečan obseg dela, tako da se je kljub organizacijskim in kadrovskim rešitvam moralo opravljati delo preko polnega delovnega časa. Pri tem se je pravilno opredelilo tudi do določbe 2. odstavka 145. člena ZDR, po kateri delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa delavcu invalidu, saj to ne pomeni, da delavec invalid, kot je v tem primeru tožnik, za opravljeno delo preko polnega delovnega časa ni upravičen do plačila, ampak mora to prepoved upoštevati delodajalec pri organizaciji dela, česar pa tožena stranka ni upoštevala. Prav tako pritožba neutemeljeno očita sodišču, da pri odločitvi ni spoštovalo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, saj jo mora spoštovati delodajalec. Če je ta ne spoštuje, pa delavec ne sme biti prikrajšan za plačilo opravljenega dela, kot to očitno zmotno meni tožena stranka v pritožbi. Tožnik je bil vodja vzrejališča, vendar ni bil delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ampak je bil, kot je izpovedal A.J., zadolžen za to, da vzrejališče funkcionira, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bil tožnik vodstveni delavec. Prav tako iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka z evidencami prisotnosti in razporeditve delavcev na delo, ki so jo vodili delavci sami, razpolagala, zato je tudi pritožbeni očitek, da bi moral imeti njeno fotokopijo tožnik, povsem neutemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da tožena stranka zmotno meni, da je sodišče prve stopnje nanjo prevalilo dokazno breme. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek za plačilo opravljenega dela, navedel dejstva in predlagal dokaze in med drugimi tudi vpogled v že navedene evidence, s katerimi bi morala razpolagati tožena stranka, saj je delodajalec dolžan voditi v 6. členu Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) naštete evidence. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo dokazni predlog tožnika po vpogledu v evidenco in toženi stranki naložilo njeno predložitev. Napačno in v nasprotju s sodno prakso je tudi stališče pritožbe, da bi moral tožnik svoj zahtevek postaviti in utemeljiti kot odškodninski zahtevek, saj tožnik zahteva plačilo za opravljeno delo in ne povrnitve škode.

K pritožbama strank zoper odločitev o stroških postopka: Utemeljeno pa opozarjata pritožbi, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka materialno pravno napačna. Sodišče prve stopnje bi moralo kot vrednost spornega predmeta upoštevati pcto 3.334,87 EUR, saj je postopek v zvezi z umaknjenim delom tožbe ustavilo šele ob zaključku glavne obravnave in o stroških odločiti po uspehu strank v postopku. Tako so skladno s 155. členom ZPP: - potrebni stroški tožeče stranke: nagrada za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v višini 183,30 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR, nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR ter 20 % DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znaša 693,72 EUR.

- potrebni stroški tožene stranke pa: nagrada za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v višini 183,30 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR ter 20 % DDV po tar. št. 6007 v, kar skupaj znaša 423,00 EUR.

Ostali priglašeni stroški za pravdo niso bili potrebni.

Tožnik je v pravdi uspel 73,65 %, tožena pa 26,35 %. Zato je tožnik upravičen do povrnitve 510,92 EUR potrebnih stroškov, tožena stranka pa do povrnitve zneska 99,53 EUR. Po pobotanju teh dveh zneskov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 495,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nagrado za vsak narok za glavno obravnavo, saj se skladno z ZOdvT nagrada za narok (tar. št. 3102) odmeri ne glede na število opravljenih narokov.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo odločitev o stroških postopka (1. odst. 351. člena v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je tako deloma uspela s pritožbo. Pritožbeno sodišče je njen uspeh ocenilo na 10 %. Tako je na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 10 % stroškov za sestavo pritožbe in DDV, kar je 27,00 EUR. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.