Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe opr. št. I Pd 1379/2016 z dne 7. 2. 2017 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 335,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da se preostali dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo, saj je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Navaja, da je bil poslovni naslov tožene stranke v času vročanja res na naslovu A., kjer je imela odprt poštni nabiralnik. Nasprotuje ugotovitvi, da bi v svoj poštni nabiralnik prejela kakršno koli obvestilo o poskusu vročitve sodnega pisanja, saj je bilo vse to očitno puščeno v napačnem nabiralniku, s katerim tožena stranka ni imela in nima nobene povezave. Navaja, da so bila sodna pisanja puščena v nabiralniku, ki je zgolj zelo blizu nabiralnika tožene stranke, tako da vse do februarja 2018 tožena stranka v svoj nabiralnik na naslovu A. ni prejela nobenega relevantnega pisanja, vezanega na predmetni postopek ali na kasnejši izvršilni postopek. Navaja, da iz nobenega obvestila Pošte Slovenije ne izhaja, da je bilo pisanje puščeno prav v nabiralniku tožene stranke. Kot zmotnim nasprotuje ugotovitvam, da je bilo 21. 11. 2016 in nato 10. 2. 2017 v hišni predalčnik tožene stranke vloženo obvestilo o prispelem sodnem pisanju, saj je bilo vse puščeno v napačnem sosednjem nabiralniku. Sklicuje se na izpoved direktorja tožene stranke B.B., da so preostalo pošto prejemali normalno, razen ene pošte Tržnega inšpektorata. Po njenem mnenju je očitno bil določen problem z vročanjem pošte v pravilen poštni nabiralnik, saj je sicer tožena stranka vseskozi pravilno in redno prejemala pošto. Sklicuje se tudi na izpovedi C.C. in D.D., ki sta vseskozi prejemala pošto in bi tako prevzela tudi sporno pošto, če bi bila vročena v pravilen predalčnik tožene stranke. Navaja, da vročilnica ne izkazuje, v kateri poštni predalčnik je bilo dejansko sodno pisanje vročeno, saj iz nje izhaja le, da je bilo vročeno na pravilen naslov. Kot zmotni nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da bi se moralo skozi reže predalčnika, v katerega so dejansko bile vročene sodne pošiljke, videti, ali je ta poln ali ne, saj ne gre za reže, ki bi bile stalno odprte, poleg tega so bile pošiljke vložene v neaktiven poštni nabiralnik in ni bilo nobenega razloga, da bi se vanj vpogledovalo. Navaja, da je imela ves čas isti predalčnik, označen z nalepko tožene stranke. Poudarja, da 16. 5. 2017 ni poravnala denarne terjatve po izdanem sklepu o izvršbi z dne 11. 5. 2017, saj za tek tega izvršilnega postopka ni vedela, avtomatsko je bil ta znesek trgan z njenega transakcijskega računa. Pove, da je šlo za prisilno izvršitev s transakcijskega računa, ki ga tožena stranka maja 2017 ni več uporabljala, bil je sicer aktiven, na njem je bilo še nekaj sredstev, dejansko pa z njim ni operirala, saj je decembra 2016 odprla dva nova računa, ki ju je za svoje poslovanje od tedaj naprej izključno uporabljala. Glede na navedeno pove, da ni opazila, da bi ji bilo karkoli trgano z računa, saj s primarnih računov ni bilo nič odvzetega. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi lahko pošto iz predalčnika tožene stranke vzel tudi E.E., zaposlen pri C.C., čeprav za to ni nobenega dokaza, sodišče pa ga ni zaslišalo. Meni, da iz celotnega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila pošta dejansko pravilno vročena v poštni nabiralnik tožene stranke. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu tožene stranke v celoti ugodi, oziroma razveljavitev navedenega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu tožene stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe, ker naj ta toženi stranki ne bi bila pravilno vročena v njen poštni nabiralnik na poslovnem naslovu A. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. ‒ ZIZ) v prvem odstavku 42. člena določa možnost razveljavitve potrdila o pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, zlasti pa: - da pošiljki s tožbo in zamudno sodbo toženi stranki nista mogli biti osebno vročeni na naslovu A., saj osebe za prevzem na tem naslovu ni bilo; - da je pismonoša na tem naslovu v poštnem predalčniku, na katerem je nalepka naziva tožene stranke, pustil obvestilo o prispelem pismu z zamudno sodbo; - da tožena stranka pisma na pošti ni prevzela v 15-dnevnem roku za prevzem, zato je pismonoša 7. 12. 2016 pismo vložil v hišni predalčnik na naslovu tožene stranke; - da ima tožena stranka v večstanovanjskem objektu na naslovu A. urejen hišni predalčnik, na katerem je nalepljena nalepka z nazivom pravne osebe; - da je bilo 21. 11. 2016 sodno pisanje s tožbo s pozivom na odgovor in 10. 2. 2017 sodno pisanje za zamudno sodbo vloženo obvestilo o prispelem sodnem pisanju, nakar sta bili pisanji po poteku 15-dnevnega roka za osebni prevzem vloženi v hišni predalčnik tožene stranke 7. 12. 2016 oziroma 27. 2. 2017. 6. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se preostali dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo, vendar te svoje trditve ne konkretizira (npr. katere z njene strani predlagane dokaze bi sodišče prve stopnje moralo izvesti in za dokazovanje katerih pravno pomembnih dejstev), zato je ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer pa pravica do izvajanja dokazov ni neomejena. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.

7. Tožnik v pritožbi predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede pisnih izjav pismonoš F.F. in G.G., direktorja tožene stranke B.B. ter prič C.C. in D.D. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so bila sodna pisanja oziroma obvestila o njih vložena v poštni predalčnik z nalepko tožene stranke na naslovu A. To ne drži. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na izjavi pismonoš F.F. in G.G. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da pri tem ni pomembno, da iz obvestila Pošte Slovenije ne izhaja, da je bilo pisanje puščeno prav v nabiralniku tožene stranke, saj sta navedena potrdila, da sta pustila vsa toženi stranki namenjena pisanja v poštnem nabiralniku, ki je bil opremljen z nalepko tožene stranke. Na pravilnost dokazne ocene ne vpliva trditev, da je v spornem obdobju vso ostalo pošto tožena stranka prejemala normalno niti trditve o tem, da reže na neaktivnih predalčnikih niso bile ves čas odprte. Tudi s trditvami o tem, da dolgovanega zneska po predmetni zamudni sodbi ni plačala prostovoljno, pač pa ji je bil trgan z računa, ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa dodaja, da niso verjetne trditve tožene stranke o tem, da kar 8 mesecev ni opazila, da ji je bil z enega izmed računov (četudi to ni bil glavni bančni račun za njeno poslovanje) prisilno odtegnjen znesek v višini kar 11.470,47 EUR.

8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.