Jedro

Vknjižena pravica uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini ni imela konstitutivnega pomena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 127/61 in parc. št. 127/62, obe k.o. ... Ugotovilo je, da je vknjižba lastninske pravice na navedenih nepremičninah v korist toženke neveljavna. Odločilo je, da se vknjižba lastninske pravice na teh nepremičninah v korist toženke izbriše in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje nepremičnin. Toženki je še naložilo, da je dolžna opustiti vsako poseganje v navedeni nepremičnini, ki sta last tožnice. Kar je tožnica zahtevala več, je prvo sodišče zavrnilo in tožnici naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 3.886,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženka izpodbija ugodilni del sodbe ter odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi glede navedenih dveh nepremičnin, za kateri prvo sodišče ugotavlja, da sta last tožnice, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da so bile obravnavane nepremičnine na dan 28. 3. 1992 nezazidana stavbna zemljišča. Tega dne je začel veljati ZZad, ki je olastninil celotno zadružno premoženje. Toženka je tako vknjižila svojo lastninsko pravico na tem premoženju, bodisi na podlagi ZZad, bodisi na podlagi ZLNDL. Vse vknjižbe lastninske pravice morajo temeljiti na zakoniti podlagi. Tudi pri vknjižbah na podlagi ZLNDL se je vknjižba opravila na podlagi dejstva, da so pravne osebe imele na nepremičninah pravico uporabe. Nesporno so bile parcele, ki so predmet tega postopka, vknjižene na toženko na podlagi prejšnjih pravnih naslovov. Prvo sodišče je prisodilo tožnici lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi ZJS in ZJS-1. ZJS je bil sprejet in objavljen v Uradnem listu št. 22/2000. ZJS ne more veljati za nazaj, saj je retroaktivnost ustavno prepovedana. ZJS tudi ni v ničemer razveljavil ali spremenil ZZad. Med zadružno premoženje spadajo tudi nezazidana stavbna zemljišča. Sodba, ki se opira na ZJS, je materialnopravno nedopustna, saj sodišče retroaktivno uporabi ta zakon. Toženka je dokazala, da je vedno imela pravico uporabe na spornih parcelah, ki so bile v njeni uporabi na dan uveljavitve ZZad. Nepremičnini je imela v svoji posesti, vodila jih je v svojih osnovnih sredstvih, kar je bilo izkazano z izvedenimi dokazi.

3. Tožnica izpodbija stroškovni del odločitve prvega sodišča, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni stroškovni del odločitve tako, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške, podrejeno pa, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.487,25 EUR. Navaja, da je prvo sodišče pri odločitvi o stroških upoštevalo le število nepremičnin, ni pa upoštevalo njihove vrednosti. V pritožbi navaja, koliko znašajo vrednosti nepremičnin, ki izhajajo iz pritožbi priloženih izpiskov prostorskega portala GURS. Glede na te vrednosti je tožnica uspela v sporu v obsegu 34 %, uspeh toženke pa znaša 66 %. Sodišče bi zato moralo odločiti, da pravdni stranki nosita svoje stroške postopka, ali pa bi glede na navedeni uspeh pravdnih strank v sporu prvo sodišče moralo odločiti, da je tožnica dolžna povrniti toženki le pravdne stroške v znesku 2.487,25 EUR.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je na dan uveljavitve ZZad 28. 3. 1992 parc. št. 127/61 in parc. št. 127/62, obe k.o. ..., imela v dejanski uporabi in upravljanju tožnica, ne pa toženka, zato kljub vknjiženi pravici uporabe toženke na teh nepremičninah le-ti nista spadali v zadružno premoženje toženke v smislu prvega odstavka 74. člena ZZad in zato toženka na njima ni pridobila lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZad ob njegovi uveljavitvi. Toženka v pritožbi trdi, da je na dan 28. 3. 1992 uporabljala navedeni nepremičnini oziroma ju imela v svoji posesti in v evidenci svojih osnovnih sredstev (zaradi česar naj bi bila drugačna dejanska ugotovitev prvega sodišča napačna), vendar pa je njena pritožbena graja neargumentirana in predstavlja zgolj neobrazloženo in zato neupoštevno nestrinjanje z dokazno oceno prvega sodišča. Iz izpovedb B. R. in D. B. izhaja, da toženka ni imela teh nepremičnin v upravljanju na dan 28. 3. 1992, zato je drugačna pritožbena trditev protispisna. Iz njunih izpovedb smiselno izhaja tudi, da med pravdnima strankama oziroma njunima pravnima prednikoma glede uporabe teh nepremičnin na dan 28. 3. 1992 oziroma v tistem obdobju ni bilo spora (do njega je prišlo šele leta 2003). Ker nepremičnini nista bili del zadružnega premoženja toženke na dan 28. 3. 1992 in zato nista mogli postati lastnina toženke na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZad je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na teh nepremičninah v korist toženke neveljavna.

7. Ti nepremičnini sta imeli tedaj status nezazidanega stavbnega zemljišča in sta bili kot taki določeni v prostorskem izvedbenem aktu, kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča. Ker toženka glede na povedano na njima ni pridobila lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZad sta bili tudi po 28. 3. 1992 še vedno v družbeni lastnini in sta imeli tak status tudi 10. 3. 1993 in še kasneje (še v letu 2000), zato za njuno lastninjenje določba tretjega odstavka 14. člena ZSKZ ni bila aktualna, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Pravilna je tudi njegova ugotovitev, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah po samem zakonu z uveljavitvijo ZJS (25. 3. 2000), in sicer na podlagi petega odstavka 57. člena tega zakona.

8. Neutemeljen je toženkin očitek, da naj bi prvo sodišče retroaktivno uporabilo določbe ZJS. Ker sporni nepremičnini nista postali last toženke po prvem odstavku 74. člena ZZad, je to pomenilo, da sta ostali v družbeni lastnini tudi po njegovi uveljavitvi (v družbeni lastnini sta bili tudi na dan 10. 3. 1993). Olastninili sta se zato šele z uveljavitvijo ZJS, ko sta postali last tožnice (na podlagi petega odstavka 57. člena ZJS), kot je pravilno presodilo prvo sodišče (v 39. točki obrazložitve, ki se sicer nanaša na utemeljevanje zahtevka tožnice na podlagi 99. člena SPZ, ne pa na ugotavljanje časa pridobitve lastninske pravice tožnice, je očitna pomota glede letnice olastninjenja, saj je namesto 1993 pravilno leto 2000). Ob tem, da toženka ni dokazala, da bi na obeh nepremičninah imela na dan uveljavitve ZZad dejansko pravico uporabe (da bi ju upravljala kot njena osnovna sredstva) je nepomembno, da je bila na podlagi "prejšnjih pravnih naslovov" v toženkino korist vknjižena pravica uporabe na teh nepremičninah, saj ta vknjižba v sistemu družbene lastnine ni imela konstitutivnega pomena.

9. Tožnica je v tožbi opredelila vrednost spornega predmeta v znesku 200.000,00 EUR, pri čemer je navedla le skupno vrednost spornega predmeta, ne pa posamične vrednosti za vsako nepremičnino, ki je bila predmet spora. V pritožbi zatrjevane posamične vrednosti osmih nepremičnin, o katerih je prvo sodišče odločilo z izpodbijano sodbo, so kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato ne morejo vplivati na ugotavljanje odstotka uspeha vsake pravdne stranke v sporu. Glede na skupno vrednost spornega predmeta je prvo sodišče pravilno upoštevalo (41. točka obrazložitve), da znaša uspeh tožnice 25 %, uspeh toženke pa 75 %. Same odmere pritožbenih stroškov po višini tožnica ne izpodbija. Zato je pravilna tudi stroškovna odločitev prvega sodišča. 10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

11. Pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, njuna odgovora na pritožbi pa nista prispevala k hitrejši rešitvi zadeve, zato vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).