Jedro

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožnik, ki mu je delovno razmerje z JA prenehalo dne 30.4.1992 v drugi republiki nekdanje Jugoslavije, sploh ni zavarovanec po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in tako ne more v Sloveniji uveljaviti pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi z dne 11.6.1992, s katero mu je enota Republiškega zavoda za zaposlovanje zavrnila pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Organ prve stopnje je utemeljil svojo odločitev s tem, da je tožnik podal izjavo o izstopu iz JLA oziroma o razrešitvi aktivne vojaške osebe dne 21.4.1992, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker ta izjava ni bila podana najkasneje do 7.10.1991, kot je to določeno v navodilih o uveljavljanju pravic oseb, ki so izstopile iz JA.

Tožnik je v pritožbi navedel, da zaradi groženj v JLA proti njegovi družini in njemu iz objektivnih razlogov ni imel priložnosti, da bi izstopil ali pobegnil iz JLA v Bosni in Hercegovini. Kot Slovenec tam nima več kaj iskati. V Slovenijo je prišel brez vsega s tem, naj mu domovina oprosti zamudo. Zaenkrat je pri materi, ki je upokojena in brez premoženja. Njegova edina želja je, da bi se zaposlil v svojem poklicu in tako eksistenčno rešil svojo družino. Sina je takoj vpisal v osnovno šolo v Sloveniji. Je brez vsakršnih sredstev, čuti pa, da se mu godi krivica po 12 letih službovanja v vojski, saj ga je takratna oblast z veliko reklamo nagovarjala, da se izobražuje v vojaški šoli. Voljan je sprejeti službo, bodisi v teritorialni obrambi, bodisi na carini. Pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo bi uveljavljal, dokler ne dobi službe.

V izpodbijani odločbi, s katero je zavrnila navedeno pritožbo, je tožena stranka navedla, da naj bi Republika Slovenija po 14. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) zagotavljala aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, kot so jih imele pred tem, če v določenem roku nadaljujejo delo kot pripadniki teritorialne obrambe Republike Slovenije. Agresija na Republiko Slovenijo v mesecu juniju 1991 je onemogočila izvajanje teh določb, vendar pa je navedeni 14. člen pomenil podlago za odločitve predsedstva Republike Slovenije in drugih državnih organov Republike Slovenije, na podlagi katerih se navedenim kategorijam oseb zagotavljajo pridobljene statusne, socialne in druge pravice, če so med agresijo na Republiko Slovenijo, to je od 27.6.1991 do 18.7.1991, pristopile v teritorialno obrambo Republike Slovenije. Navedene pravice se jim zagotavljajo v okviru Ministrstva za obrambo v Ljubljani. Osebe, ki so v tem času izstopile iz JLA in niso pristopile k teritorialni obrambi, se lahko prijavijo pri zavodu za zaposlovanje kot iskalci zaposlitve, vendar brez pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V primeru, ko so navedene osebe zapustile JA po 18.7.1991, torej v času po prekinitvi ognja v Republiki Sloveniji, so jim bile statusne, socialne in druge pravice, ki so jih imele pred uveljavitvijo navedenega ustavnega zakona po 14. členu tega zakona, varovane, vendar se jim niso zagotavljale. Zato je bilo sprejeto stališče, da se jim v primeru, ko ni realizirana zaposlitev v teritorialni obrambi, zagotavlja socialna varnost v skladu z zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Tako so te osebe lahko pridobile status brezposelne osebe, vključno s pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, čeprav formalnopravno teh pravic po navedenem zakonu ne bi imele, saj niso plačevale prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti. Dne 7.10.1991 je iztekel trimesečni moratorij za nadaljnje postopke, predvidene z deklaracijo o neodvisnosti z dne 25.6.1991, kar po mnenju tožene stranke izhaja iz stališč in sklepov Skupščine Republike Slovenije ob izteku trimesečnega moratorija za nadaljnje uresničevanje osamosvojitvenih aktov Skupščine Republike Slovenije z dne 25.6.1991, predpisanega z Brionsko deklaracijo z dne 7.7.1991. Tožena stranka ugotavlja, da so do 7.10.1991 imele aktivne osebe v službi JA, vojaki po pogodbi in civilne osebe v službi JA, možnost zapustiti službovanje v JA. Navedeni datum je zadnji dan roka za uveljavljanje pravic za primer brezposelnosti. Pri tem se ta datum nanaša na datum vloge oziroma izjave o izstopu iz aktivne vojaške službe oziroma civilnega služenja JA, čeprav delovno razmerje dejansko preneha kasneje. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 10.6.1991, ki je v upravnih spisih, izhaja, da je podal zahtevek za prenehanje delovnega razmerja v JA dne 21.4.1992, torej po datumu 7.10.1991, ki je bil določen kot zadnji dan roka za uveljavljanje pravic za primer brezposelnosti. S tem je po mnenju tožene stranke tožnik zamudil rok za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožena stranka meni, da je navedeni rok materialni rok, kar pomeni, da ima zamuda takšnega roka za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku, ki ga stranka ne more več opraviti na učinkovit način. S pretekom materialnega roka, ki je eden izmed pogojev za uveljavitev določene materialne pravice, ugasne neuveljavljana pravica.

Proti takšni odločitvi je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi meni, da dejansko stanje glede datuma vložitve zahtevka za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni sporno. Sporno je le to, da je podal zahtevek za prenehanje službe v JA. Dejstvo je, da v upravnih spisih obstaja datum 21.4.1992 kot datum vlaganja zahtevka za prenehanje službe v JA. Toda, precej časa pred tem datumom je večkrat prosil za prenehanje službe v JA, vendar so mu vsakič odgovorili, da ima še obveznosti do JA, glede na to, da je končal vojaško gimnazijo in vojaško akademijo, tako da mu služba v JA ne more prenehati. V dokumentaciji personalne uprave v Sarajevu je podatek o njegovih prošnjah za prenehanje službe v JA, vendar jo nima pri sebi. Glede na razmere, ki so na območju Bosne in Hercegovine, pa ni moč priti do te dokumentacije. Takoj, ko se mu je za to ponudila priložnost, jo je izkoristil in prišel v domači kraj v Sloveniji. S formalno-pravnega stališča ne more nič zameriti toženi stranki, saj je ravnala po zakonu. Zameri pa ji, da ni konkretne zadeve obravnavala z upoštevanjem življenjskih okoliščin. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bistvena v tej zadevi ugotovitev tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da aktivne vojaške osebe, vojaki po pogodbi in civilne osebe v službi JA pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo formalno-pravno po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92 - ZZZPB) ne bi imele, saj niso plačevale prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti.

Glede na dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov (tožniku je namreč prenehalo delovno razmerje z delodajalcem - JLA - 30.4.1992 na območju Republike Bosne in Hercegovine), po presoji sodišča, sploh ne obstaja pravna podlaga v citiranem zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila v Republiki Sloveniji, saj tožnik sploh nima statusa zavarovanca po navedenem zakonu, kar tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (3. odstavek 1. člena in določbe 17. do 34. člena tega zakona).

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe. Tudi sam tožnik v tožbi ne izpodbija formalno-pravnega stališča tožene stranke in meni, da je tožena stranka ravnala po zakonu. Kolikor pa sta tožnik in njegova družina socialno ogrožena pa lahko tožnik poda ustrezne zahtevke za pomoč pri pristojnih organih socialnega varstva. Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).