Jedro

Vodni tobogan, četudi je v njegovem izteku kovinska ograja, ki ločuje izteke večih toboganov, ni nevarna stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena zavarovalnica za škodo, ki je tožniku nastala 15.8.2004 v T. Č., odgovorna v deležu 50%.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče vmesno sodbo v izpodbijanem delu (torej glede tožnikove 50% soodgovornosti) razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. sodbo spremeni tako, da je toženka odgovorna v celoti. Pritožnik navaja, da se ne strinja, da bi z malomarnim ravnanjem prispeval k nastanku škode v enakem deležu kot toženkina zavarovanka (T. Č., d.d.). Slednja se ukvarja s kopališko dejavnostjo, zato se od nje pričakuje skrbnost dobrega strokovnjaka, od tožnika pa le običajna skrbnost, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pritožnik ponavlja, da toženkina zavarovanka ni zagotovila stalnega nadzora predpisanega števila reševalcev, da je opustila nadzor nad uporabo tobogana in dopustila, da tožnik tobogan uporablja tako, kot toženka predstavlja v reklami, da je dobro vedela, da je bilo tedaj popularno spuščanje z glavo naprej, da ni poskrbela za takojšnjo prvo pomoč ter da je bila ta nestrokovna. Tožnik v pritožbi še meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 135. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ), moralo pa bi odločati po pravilih o objektivni odgovornosti. Sodišče namreč ni upoštevalo, da se je tožnik poškodoval že v bazenu, pod vodo, ko je z glavo udaril v nezavarovano kovinsko ograjo, ki je nameščena v bazenu ob izteku drče. Iz fotografij v spisu bi že laik ugotovil, da je nezaščitena kovinska ograja v izteku tobogana v bazenu nevarna stvar.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je odločitev o tem, da toženka odgovarja v deležu 50%, pravnomočna, tako da ta del odločitve ni predmet presoje pritožbenega sodišča. V pritožbenem postopku sodišče torej presoja le, ali je toženkina odgovornost večja od 50% oz. zrcalno - ali je oškodovančev prispevek k nastanku škode manj kot 50%.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala 15.8.2004, ko se je poškodoval ob spuščanju z glavo navzdol po srednjem (hitrem) toboganu v T. Č.. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje: – da je z glavo udaril ob kovinsko ograjo v bazenu, – da je bil kopališki red (v katerem je bilo navedeno, da je spuščanje z glavo navzdol po trebuhu prepovedano) obešen v recepciji na vidnem mestu, – da so bile ob toboganu nameščene opozorilne table, na katerih je narisano, kateri položaji spuščanja po toboganu so dovoljeni, – da so se pred tožnikom drugi obiskovalci bazena spuščali po toboganu v dovoljenih položajih.

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavljata določbi 1. odstavka 131. člena in 135. člena OZ o krivdni odgovornosti; v zvezi z odgovornostjo toženkine zavarovanke pa še določbe Zakona o varstvu pred utopitvami (Ur. l. RS, št. 44/2000 s sprem. in dop.). Stališče sodišča prve stopnje, da vodni tobogan ni stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, je jasno obrazloženo, materialnopravno pa povsem pravilno in tudi skladno z ustaljeno sodno prakso (1). Sodišče prve stopnje je, kot je bilo zgoraj povzeto, ugotovilo, da je tožnik z glavo trčil v kovinsko ograjo v bazenu (drugi odstavek na 4. strani sodbe), zato je pritožbeni očitek, da ni upoštevalo, da se je tožnik poškodoval že v bazenu, pod vodo, ko je z glavo udaril v nezavarovano kovinsko ograjo, ki je nameščena v bazenu ob izteku drče, povsem neutemeljen. Tudi ob upoštevanju te okoliščine je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da obravnavani tobogan ne predstavlja nevarne stvari, saj nikakor ne gre za stvar, od katere bi grozila statistično večja nevarnost nastanka škode kot običajno ali nevarnost, da potencialna grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi, in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Vodni tobogan (četudi je ob njegovem izteku v bazenu kovinska ograja, ki ločuje izteke toboganov) pa ni nevaren sam po sebi, ne gre za stvar, ki bi bila tako nevarna, da je ne bi bilo mogoče imeti pod nadzorom in bi bilo treba možnost nastanka škode vnaprej vključiti v njegovo uporabo. Do tožnikove poškodbe ni prišlo zato, ker bi bilo spuščanje po spornem toboganu samo po sebi nevarno, ampak zato, ker ga je tožnik napačno uporabil. Sodišče je pravilno in v zadostni meri upoštevalo vse opustitve na strani toženkine zavarovanke, ki jih tožnik v pritožbi ponovno izpostavlja, torej, da toženkina zavarovanka ni zagotovila stalnega nadzora predpisanega števila reševalcev, da je opustila nadzor nad uporabo tobogana in dopustila, da tožnik tobogan uporablja tako, kot toženka predstavlja v reklami ter da je vedela, da je bilo tedaj popularno spuščanje z glavo naprej. Vse opisano nikakor ne omogoča zaključka, da je odgovornost toženke več kot 50%.

Pritožnik izpostavlja še, da toženkina zavarovanka ni poskrbela za prvo pomoč in da je bila ta nestrokovna, vendar pa opisani opustitvi (četudi bi bili podani) nista takšni, ki bi lahko vplivali na sam nastanek škodnega dogodka oz. ga preprečili in torej nista v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Res je, da se v konkretnem primeru od tožnika pričakuje le običajna skrbnost, vendar pa je od običajno skrbne odrasle osebe, ki uporablja vodni tobogan, upravičeno pričakovati, da ga bo uporabljal tako, kot je to izjemno jasno, pregledno in na vidnem mestu označeno na samem toboganu (prepričljiva, jasna in popolna dokazna ocena sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 5. strani sodbe). Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki se ni seznanil z vsebino kopališkega reda, ki je obešen v recepciji kopališča na vidnem mestu in ni ravnal v skladu z opozorilnimi tablami na toboganu, tudi sam prispeval k nastanku škode v enakem deležu kot toženka, je torej pravilen.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

(1) Prim. npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 352/2001 in II Ips 197/97

(2) dr. Mateja Končina Peternel, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti; Podjetje in delo, št. 6, 18.10.1999)