Jedro

Na posel tožencev je treba gledati kot celoto in upoštevati proces sprejemanja odločitve ex ante, torej s katerimi informacijami so toženci razpolagali, ko so jih po prosti podjetniški presoji kritično ocenili v trenutku odločitve. Poudarjeno je bilo, da je pri odločitvi o nakupu šlo za uresničevanje poslovne strategije in sicer za strateško investicijo v smeri internetnega oglaševanja.

Pri presoji standarda vestnega in poštenega gospodarstvenika se je treba vprašati, kako bi ob konkretnih podatkih, s katerimi so razpolagali toženci, ravnal vsak povprečno skrben gospodarstvenik.

Od tožencev bi bilo preveč zahtevati, da bi bili dolžni poročila vseh strokovnjakov za posamezna področja presojati v smislu pravilnosti njihovega dela. V tem primeru bi moralo biti njihovo znanje enako ali celo boljše od strokovnjakov. Uprava mora namreč poskrbeti za pridobitev oziroma pripravo in obdelavo strokovnih podlag, ki jih mora nato uporabiti pri svoji podjetniški odločitvi in jo mora seveda kritično presoditi.

Tudi, če so se takrat izdelani poslovni načrt in opravljene strokovne analize kasneje izkazali za napačne, je odločitev lahko napačna in škodljiva le, če bi morali toženci na podlagi objektivnih meril oceniti, da gre za slabo poslovno odločitev.

Izrek

I. Pritožbi tožnika glede stranske intervencije A. d. o. o. se ugodi in se sodba razveljavi v II. točki izreka, kjer je tožniku naloženo plačilo stroškov A. d. o. o., in v sedmi alineji III točke izreka dopolnjena z dopolnilnim sklepom.

II. Pritožbi tožnika glede pravdnih stroškov stranskega intervenienta B. B. se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka, kjer je tožniku naloženo plačilo stroškov stranskemu intervenientu B. B. razveljavi za znesek 31.545,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje.

III. Pritožba tožnika zoper sodbo in dopolnilni sklep se v preostalem, nerazveljavljenem delu zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

IV. Pritožba prvotoženca zoper II. točko izreka sodbe se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

V. Tožnik nosi sam pritožbene stroške.

VI. Prvotoženec nosi sam pritožbene stroške.

VII. Prvotoženec mora v 15 dneh povrniti tožniku stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 85,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje.

VIII. Tožnik mora v 15 dneh povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo prvotožencu v znesku 31.793,20 EUR, drugotožencu v znesku 31.793,20 EUR, tretjetožencu in četrtotožencu nerazdelno v znesku 37.749,85 EUR in petotoženki v znesku 31.793,20 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči naslednji dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugič zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci tožnici nerazdelno dolžni plačati 7.635.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 5.988.894,00 EUR od 22. 8. 2007 dalje do plačila in od 1.646.106,00 EUR od 18. 7. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da prvemu tožencu plača 105.724,29 EUR, drugemu tožencu 105.258,55 EUR, tretjemu in četrtemu tožencu nerazdelno 136.828,80 EUR, peti toženki 105.285,55 EUR, stranskim intervenientom prvemu do tretjemu nerazdelno 109.229,65 EUR, četrtemu 75.796,94 EUR, petemu 73.999,71 EUR, šestemu 73.539,75 EUR in sedmemu 105.385,35 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (II. točka izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom je sodbo dopolnilo s III. točko izreka in na strani tožencev dopustilo stransko intervencijo sedmih stranskih intervenientov, navedenih v uvodu te odločbe.

3. Zoper sodbo in dopolnilni sklep se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom ter tožencem in stranskim intervenientom naloži povrnitev vseh stroškov tega postopka, ki so nastali tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega roka po dnevu izdaje odločbe o njihovi odmeri do plačila.

4. Toženci so na tožnikovo pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Prvotoženec se je pravočasno pritožil zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe, zaradi premalo odmerjenih stroškov postopka. Pritožbo je pravočasno dopolnil. Zato jo je sodišče obravnavalo kot enotno pritožbo. Uveljavljal je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (sklep) v tem delu spremeni tako, da mu prizna vse priglašene stroške postopka.

6. Tožnik je na pritožbo prvotoženca odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Stranki, ki sta se pritožili in stranke, ki so na pritožbi odgovorile so zahtevale povrnitev pritožbenih in stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

8. Pritožba tožnika zoper sodbo in dopolnilni sklep v bistvenem glavnem delu ni utemeljena, deloma pa je utemeljena.

9. Pritožba prvotoženca ni utemeljena.

Dosedanji potek postopka

10. Sodišče prve stopnje je prvič (V Pg 263/2012 z dne 10. 5. 2016 in s sklepom o dopustitvi stranske intervencije pod isto opravilno številko, 3. 4. 2013 in 17. 11. 2015) zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni tožniku nerazdelno plačati 7.635.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in na strani tožencev dopustilo stransko intervencijo. Toženci so nekdanji člani uprave tožnika in jim je bila očitana neskrbnost pri nakupu poslovnega deleža družbe C. po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Posledično je ugodilo tudi zahtevku tožencev in stranskih intervenientov na povrnitev stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cpg 1224/2016, 15. 2. 2018 izpodbijano sodbo in sklep o dopustitvi stranske intervencije v celoti razveljavilo in jo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Bistveni razlogi v sklepu sodišča druge stopnje so bili, da so bile storjene absolutne bistvene postopkovne kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se v prvem postopku ni določno in analitično poglobljeno opredelilo do posameznih očitkov, ki jih je kot razloge neskrbnega ravnanja tožencev izpostavljal tožnik. Pomanjkljivi so bili tudi razlogi v izpodbijanem sklepu o dopustitvi stranske intervencije.

11. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku drugič zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek in mu naložilo, da mora povrniti stroške vsem tožencem in stranskim intervenientom ter z dopolnilnim sklepom na strani tožencev dopustilo stransko intervencijo vseh sedmih stranskih intervenientov.

12. Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so povzeti v nadaljevanju. O pravilnosti imenovanja posebnega zastopnika za vložitev tožbe je sodišče prve stopnje pritrdilo tožniku, da je bila izpolnjena predpostavka iz drugega odstavka 327. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Skupščina mora imenovati posebnega zastopnika, če vloži tožbo za povrnitev škode v zvezi z vodenjem posameznih poslov družbe, ki je družbi nastala kot posledica kršitve dolžnosti članov organa vodenja in se vloži proti osebi, ki med odločanjem skupščine še vedno opravlja naloge člana organa vodenja. Petotoženka je bila namreč v času odločanja skupščine še vedno članica organa vodenja. Zato je skupščina pravilno pooblastila posebnega zastopnika, odvetniško družbo, ki je nato zastopala tožečo stranko tudi na podlagi splošnega pooblastila, ki obsega zastopanje pred sodiščem zoper ostale tožence, ki v tem času pri tožniku niso bili več člani organa vodenja. Odškodninski zahtevek iz poslovne odgovornosti uprave ni zastaran. Skupščina je za škodo in storilce izvedela šele z novim revizorskim poročilom, s katerim je bila seznanjena 7. 3. 2012. Tožba je bila vložena 11. 6. 2012, to je v roku šestih mesecev od takrat, ko je skupščina tožnika izvedela za zatrjevano škodo in povzročitelja, 7. 3. 2012. Od sklenitve Pogodbe z družbo C., za nakup 75 odstotnega deleža, 20. 8. 2007, kupnina pa je bila plačana 22. 8. 2007, 25 odsotni delež pa je bil kupljen 15. 7. 2009, tudi ni pretekel petletni rok od najbolj zgodnjega datuma do vložitve tožbe. Zato je sodišče zaključilo, da tožbeni zahtevek ni bil zastaran.

13. Ob upoštevanju pravil proste podjetniške presoje, je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženci pri nakupu poslovnega deleža družbe C. (kasneje sprememba firme v D., v nadaljevanju D.)1 niso ravnali protipravno oziroma so ravnali skrbno, torej ni bil izpolnjen že prvi od štirih kumulativnih pogojev za odločitev o odškodninski odgovornosti tožencev. Sodišče ni sledilo očitkom tožnika, da so toženci nerazumno sprejeli nesorazmerna tveganja v zvezi z neuresničitvijo predvidenih visokih donosov družbe, da je niso obvladovali in niso mogli vplivati na odločitve njene uprave po nakupu 75 odstotnega deleža, da niso skrbno preverili predpostavk, na katerih je temeljila ocena donosov oziroma jih v skladu s pravili finančne stroke ni bilo mogoče preveriti z zadostno stopnjo verjetnosti.

14. Kot dodatne razloge za svojo odločitev se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do pogoja vzročne zveze in škode. Sodišče je zaključilo, da ne obstaja vzročna zveza med zatrjevanim nastankom škode, ki naj bi bila posledica manj vrednosti kupljenega poslovnega deleža, ker družba ni dosegala predvidenih rezultatov. Zavarovani so bili bodoči donosi s stimulacijo prodajalcem, da se nakupna cena 25 odstotnega deleža poveča v skladu z uspešnim poslovanjem dejavnosti. Naknadno sprejete odločitve glede oglaševanja, ki so preprečile širjenje dejavnosti družbe D., ne morejo biti v vzročni zvezi z zatrjevano nastalo škodo.

15. Tožnik zahteva odškodnino v višini razlike med plačano kupnino za 100 % delež družbe 10.900.000,00 EUR in dejansko vrednostjo poslovnega deleža, ki znaša največ 3.265.000,00 EUR. Zato, ker niso izpolnjeni že prej navedeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožencev, sodišče ni izvajalo dokaza z izvedencem finančne stroke.

16. Sodišče je priznalo tožencem in stranskim intervenientom stroške postopka. Prvotožencu je zavrnilo le del zahtevka za povrnitev stroškov postopka, ki se nanaša za zastopanje po več zastopnikih, ker je odločilo, da je del zahtevka v nasprotju s 7. in 14. členom Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT).2 Pri odmeri stroškov se je sklicevalo na listovne številke v spisu.

O neutemeljenem delu pritožbe zoper sodbo in dopolnilni sklep O absolutnih bistvenih postopkovnih kršitvah prepletajočih se z očitkom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja

17. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, kar velja za tožnikovo obširno pritožbo v celoti, da ko očita sodišču prve stopnje, da je storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, po sebi lastni razlagi posamezne stavke trga iz celote. Pri sklepanju o protipravnem ravnanju tožencev pa večkrat izhaja iz ex post znanih podatkov o kasnejšem poslovanju D. Zaradi ponavljanja istih stališč v pritožbi bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odgovorilo le na tiste, ki so bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če so morda razlogi v nekaterih delih obrazložitve skopi, jih bo samo dopolnilo (argumentum a contrario prvega odstavka 354. člena ZPP).3

18. Točke 34., 55., 58, 76 si niso v nasprotju. Poudarek iz 34. točke razlogov je v tem, da uprava v trenutku sklepanja Pogodbe, ni mogla vedeti, kakšni bodo rezultati vrednosti družbe D. v prihodnje. V 55. točki razlogov je sodišče zapisalo, da je bil trg internetnega oglaševanja v Sloveniji od 2006 dalje v stalnem porastu. Družba D. je v tudi po nakupu deleža in vse do zadnjega dela leta 2008 dosegala nadpovprečne rezultate, celo boljše od tistih, ki so bili predvideni v pogodbi. V 34. točki razlogov sodišče ni zapisalo, da družba C. v letih 2007 in 2008 ni dosegla predvidenih rezultatov. V 58. točki razlogov pa je sodišče le povzelo izpovedbo in poročilo E. E. in ugotovitev, da so bili rezultati C. za 2007 nad pričakovanji, za 2008 pa sicer pod pričakovanji, a še vedno dobri. Slednje ugotovitve tudi niso v nasprotju s 76. točko obrazložitve, kjer je sicer sodišče kot dodatne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka glede višine škode le dodalo, da so rezultati poslovanja družbe C. v 2007 in v prvi polovici 2008 taki, da se je poslovni načrt družbe uresničeval. Šele v posledici gospodarske krize C. ni več uresničeval postavljenega poslovnega načrta.

19. Ne drži niti pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni analiziralo tožnikove trditvene podlage, ampak le toženčevo. Sodišče je v ponovljenem postopku izpostavilo pravno odločilne trditve vseh strank in se je do njih tudi vsebinsko opredelilo.

20. Sodišče ni kršilo postopka, ker je po razveljavitvi odločbe opravilo en narok. Prva odločba je bila namreč razveljavljena zaradi pomanjkljive obrazložitve. Že pred razveljavitvijo je bil izveden celoten dokazni postopek s pisnimi izjavami prič, zaslišanjem vseh petih tožencev, priložene vse listine. Zato ni bilo treba, da bi sodišče v ponovljenem postopku vnovič izvajalo kakršenkoli dokazni postopek.

21. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da se ponovno ni opredelilo do njenih trditev, da toženci niso preverjali podatkov o poslovanju družbe D. vsebovanih v njenem poslovnem načrtu in sicer podatkov o predvidenih stroških poslovanja, podatkov o sposobnosti podjetja za poravnavo tekočih obveznosti, o neobstoju potrebe po dodatnem kapitalu in neobstoju zadolženosti, podatkov o neobstoju obveznosti do skupine F., o prihodkih, ki so bili administrativno določeni, o pridobivanju prihodkov z opravljanjem konkurenčne dejavnosti in da niso cenilcu dali posebne naloge za dodatno preverjanje teh podatkov. Toženci so bili seznanjeni z opozorilom cenilca o morebitnem razhajanju o podatkih in prikazih bodočih rezultatov.

22. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje tem pritožbenim razlogom. Na posel tožencev je namreč treba gledati kot celoto in upoštevati proces sprejemanja odločitve ex ante, torej s katerimi informacijami so toženci razpolagali, ko so jih po prosti podjetniški presoji kritično ocenili v trenutku odločitve. Poudarjeno je bilo, da je pri odločitvi o nakupu šlo za uresničevanje poslovne strategije in sicer za strateško investicijo v smeri internetnega oglaševanja. D. je bil prvi po iskanosti na tem področju v Sloveniji. Vse cenitve, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 63. točki so dajale le podlago za odločitev tožencev o nakupu, končna cena pa je bila dosežena s pogajanji s prodajalci družbe. Sodišče druge stopnje se zato sklicuje na povsem jasne in notranje skladne razloge v izpodbijani 26. do 31. točki. Očitek tožnika, da toženci niti cenilcu niso dali posebne naloge za dodatno preverjanje vseh podatkov, bi po oceni sodišča druge stopnje presegalo obveznost tožencev po izčrpni informiranosti pred odločitvijo o nakupu družbe.

23. Strokovne službe in zunanji strokovnjaki se pri sestavi mnenj vedno zavarujejo s klavzulo, da je mnenje izdelano na podlagi podatkov, ki so jim bili dani na razpolago s strani naročnika mnenja (A18). Ne drži pritožbeno stališče, da je bila odločitev o nakupu deleža s strani tožencev sprejeta samovoljno in lahkomiselno. Pri presoji standarda vestnega in poštenega gospodarstvenika se je namreč treba vprašati, kako bi ob konkretnih podatkih, s katerimi so razpolagali toženci, ravnal vsak povprečno skrben gospodarstvenik. Dosežena prodajna cena ni bila le rezultat strokovnih mnenj. Iz izvedenega dokaznega postopka, to je iz izpovedb zaslišanih tožencev izhaja, da so toženci potem, ko so imeli zbrano vso dokumentacijo, to najprej obravnavali na upravi, ki jo je potrdila, nato pa so predlog posredovali nadzornemu svetu, ki je predlog vsebinsko obravnaval. Po pogajanjih pred sklenitvijo Pogodbe je bila plačana kupnina 17 % nižja od kupnine, ki je izhajala iz pridobljenih cenitev in celo nižja od kupnine, ki jo je odobril nadzorni svet. Pri nakupu poslovnega deleža je bila uporabljena izrazito visoka diskontna stopnja 17 %, dvakrat višja v primerjavi z drugimi panogami, ker je šlo za panogo v nastajanju (izpovedba tretjega toženca E. E., str. 2 zapisnika naroka 17. 3. 2016). Enako so pojasnili tudi drugi toženci. Na drugačno odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati niti dejstvo, da je postala družba dve leti po njenem nakupu insolventna.

24. Od tožencev bi bilo preveč zahtevati, da bi bili dolžni poročila vseh strokovnjakov za posamezna področja presojati v smislu pravilnosti njihovega dela. V tem primeru bi moralo biti njihovo znanje enako ali celo boljše od strokovnjakov. Uprava mora namreč poskrbeti za pridobitev oziroma pripravo in obdelavo strokovnih podlag, ki jih mora nato uporabiti pri svoji podjetniški odločitvi in jo mora seveda kritično presoditi.

25. Bistvena za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je ugotovitev, čemur sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, da je šlo za strateško naložbo tožnikov pri nastajanju internetnega oglaševanja v Republiki Sloveniji. Šlo je za to, da je bil s prevzemom tehnologije strateški cilj izpolnjen, ker je šlo za prvi iskalnik v Sloveniji z napredno tehnologijo. Pri taki podjetniški odločitvi so tudi riziki, ki jih mora poslovodstvo prevzemati večji. Če ga ne bi prevzel tožnik, bi ga verjetno kdo drug na trgu. Zato vsi očitki tožnika o tem, katere vse podatke in opozorila bi morali in jih toženci niso upoštevali v trenutku sklepanja pogodbe, ne pretehtajo nad odločitvijo o strateškem nakupu internetnega brskalnika. Tudi, če so se takrat izdelani poslovni načrt in opravljene strokovne analize kasneje izkazali za napačne, je odločitev lahko napačna in škodljiva le, če bi morali toženci na podlagi objektivnih meril oceniti, da gre za slabo poslovno odločitev. Sodišče druge stopnje ne more slediti očitku tožnika, da je bila ugotovitev sodišča nerazumna, ker ni bilo možno vseh podatkov ustrezno in v zadostni meri preveriti, ker ni bilo preteklega poslovanja oziroma je bilo preveč prepleteno z drugimi podjetji.

26. Tožnik iz podatkov Poročila o oceni vrednosti Interseek z dne 31. 12. 2006 (cenitev G. 2006, A 18, v nadaljevanju: Poročilo) izvaja, da je bilo v Poročilu (na str. 37) izrecno opozorjeno, da so stroški že v letu 2006 znašali skupaj 2.667.000,00 EUR in da se bodo v letu 2007 še povečali. Iz te ugotovitve Poročila tožnik sklepa, da bi morali toženci zavrniti nakup poslovnega deleža za kupnino 10,9 mio EUR. Tožnik v večih točkah pritožbe očita sodišču, da ni analitično pristopilo k trditvam tožeče stranke o tem, da so se toženci slepo zanašali na delo tudi notranjih služb, da je že pooblaščeni ocenjevalec G. upošteval, da so bila v omenjeni analizi izpostavljena pomembna tveganja vezana na preteklo poslovanje družbe D., da je sodišče zmotno upoštevalo pridobivanje prihodkov tudi na podlagi dejavnosti rumenih strani, ki ga zaradi konkurenčno obstoječim dejavnostim tožnika, D. sploh ne bo opravljala.

27. Navedeni posamezni stavki so iztrgani iz celotnega Poročila o finančnem skrbnem pregledu skupine C. (A24, v nadaljevanju: Skrbni pregled). Skrbni pregled je treba brati celovito in ne le posameznih točk, ki jih izpostavlja tožnik. Samo za primer sodišče druge stopnje opozarja, da se tožnik sklicuje na str. 4 Skrbnega pregleda. Tam odgovorni pripravljalci Skrbnega pregleda, kot je to vedno običajno, ne kontrolirajo dohodnih podatkov, ki so bili podlaga za izdelavo poročila.

28. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče absolutno bistveno kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z razlogi v 27. točki. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je sledilo stališču tožencev, da je podatek, da ti niso poskrbeli za pridobitev relevantne informacije potrebne za določitev predpostavk na podlagi katerih bi lahko temeljili načrtovani prihodnji donosi družbe C. (Poročilo, str. 33, A18) izvzeti iz celote poslovnega načrta. Zato ni podana očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev določb postopka. Za sprejem poslovne odločitve ni treba, da bi bili izčrpani prav vsi informacijski viri, ki si jih je v danem primeru mogoče zamisliti.4

29. Iz izpeljanega dokaznega postopka izhaja, da je pri odločitvi o nakupu D. šlo za uresničevanje poslovne strategije in strateško investicijo. Pred izvedbo nakupa je bila zbrana vsa dokumentacija, pri čemer so za pregled in vodenje transakcije toženci poooblastili ustrezne zunanje in notranje sodelavce ter strokovne službe. To zbrano dokumentacijo so na upravi vsebinsko obravnavali, nato pa so jo posredovali nadzornemu svetu.

30. Tožnik neutemeljeno očita sodišču, da ni izvedlo popolne presoje v zvezi s tožnikovimi trditvami, da kljub opozorilom prodajalcev poslovnega deleža D. v poslovnem planu, da za načrtovane poslovne rezultate in predpostavke ne jamčijo, da jih toženci niso pregledali. Sodišče druge stopnje ponovno ponavlja, kar je že pojasnilo v razlogih te odločbe, da so posamezni podatki iztrgani iz celotne vsebine Poročila (A18) in Skrbnega pregleda (A24).

31. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v 26. točki, ko tožnik v pritožbi očita sodišču, da ni upoštevalo podatka o zadolženosti. Slednje namreč ne drži. Sodišče je tako kot v prejšnjih točkah obrazložitve gledalo na ta podatek kot celoto in je med dejavniki, ki vplivajo na velikost diskonta, bil upoštevan 17% diskont, kjer je bil upoštevan velik obseg poslovanja med povezanimi osebami in ocenjena stopnja zadolženosti.

32. Drži pritožbeno stališče, da je v delih Poročila (predzadnja alineja na str. 4, str. 32 uvodni razdelek točke 7.4 in točke 7.411, str. 39 zadnji odstavek in tako dalje) ocenjevalec navedel, da je pri vrednotenju skupine C. z uporabo večih metod ocenitve vrednosti upoštevana metoda sedanje vrednosti pričakovanih prostih denarnih tokov brez upoštevanja zadolženosti. Vendar pa je nato bila določena metoda oziroma tržna vrednost 100% lastniškega kapitala v dveh vrednostih, pesimistična oziroma optimistična. Treba pa je upoštevati, kot je bilo že pojasnjeno, da je tožnik s pogajanjem dosegel tudi nižjo ceno. Brez povezave izpostavljenih podatkov z vsemi ostalimi, ki tvorijo zaključen krog, ni pravilno sklepanje, da iz posameznih podatkov izhaja, da je bila sklenitev navedene Pogodbe protipravno in posledično neskrbno ravnanje tožencev.

33. Tožnik ves čas izhaja iz stanja, ki je bilo znano potem, ko je prišlo do insolventnosti družbe D. Sklepanje ex-post pa je pravno napačno. Treba je izhajati iz položaja ex-ante, v katerem so bili toženci tedaj, ko se je bilo treba odločiti ali bodo kupili navedeno družbo ali ne.

Neizvedba dokaza z izvedencem

34. Tožnik se je skliceval na pravno teorijo in sodno prakso v zvezi s tem, kdaj bi moralo sodišče postaviti izvedenca ekonomske stroke. Zato bi lahko le na podlagi izvedenčevega mnenja sklepalo na kršitve pravil poslovno finančne stroke. Tožnik je poudaril, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, ki je bil predlagan tudi z namenom ugotavljanja pravil in običajev poslovno finančne stroke v primeru nakupa poslovnih deležev. Izvedenec bi pojasnil splošne gospodarske razmere, nadalje, da ima doseganje poslovnih rezultatov z zadolževanjem pomemben vpliv na vrednost podjetja, o namenu diskontnih stopenj, o vplivu zadolževanja na vrednost podjetja in o uporabi teh podatkov pri vrednotenju. Izvedenec bi še pojasnil, da se s cenitvijo vrednosti družbe D. na dan 31. 12. 2008 ne more dokazati neustreznost projekcij poslovanja na dan 31. 12. 2006, da je bilo poslovanje D. neuspešno že od leta 2007 dalje in da je bila družba posledično insolventna, ker ni bila zmožna odplačati dolgov ter da so dokazane nepravilnosti pri upoštevanju razpoložljivih podatkov o stroških, prihodkov od rumenih strani, zadolženosti, obratnih sredstvih vplivali na vrednotenje D. Toženci naj bi glede na prejeta obvestila ocenjevalcev, ob upoštevanju teh pravil morali naročiti izdelavo cenitev pod drugačnimi predpostavkami ter ali so bila tveganja neobičajna in bi se morali pred njimi zavarovati.

35. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, je tožnik oblikoval dokazni predlog z dne 18. 10. 2013 naj "izvedenec cenilec pooblaščeni ocenjevalec podjetij poda mnenje o tem, ali so bile projekcije določenih donosov, ki so jih uporabili toženci, korektno določene in ali so imele oporo v realnih možnostih razvoja družbe. Nadalje pa je ob koncu 20. točke tožnikove vloge 30. 4. 2014 tožnik predlagal izvedenstvo le o tem, ali je poslovni plan (dokazna priloga št. 23), ki ga je pripravilo poslovodstvo C. v skladu s pravili finančne stroke predstavljal ustrezno podlago za opravo vrednotenja tega podjetja za potrebe nakupa 75 odstotnega poslovnega deleža v družbi C. Tožnik je v pritožbi presegel trditveno podlago, v zvezi z dokaznim predlogom o določitvi izvedenca finančne stroke.

36. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da so toženci bili dovolj informirani oziroma, da so sami naredili dovolj, da so se lahko na podlagi informacij, ki so jih tudi kritično, kot je pokazal dokazni postopek, presodili in odločili za nakup poslovnega deleža. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje izpeljati dokaz z izvedencem poslovno finančne stroke, ker je sodišče prve stopnje lahko na podlagi dokaznega postopka, ki ga je izpeljalo, materialnopravno sklepalo, da ni podan že prvi pogoj za obstoj očitane odškodninske odgovornosti tožencev.

37. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo slediti tožnikovemu predlogu o določitvi izvedenca finančne stroke, s katerim bi tožnik dokazal, da je bila odločitev o nakupu poslovnega deleža D. v nasprotju s pravili poslovnofinančne stroke, torej protipravna. Tožnik pa je v trditveni podlagi v tem postopku izvedenstvo predlagal le glede okoliščin, ki se nanašajo na element škode oziroma njene višine, to je o dejanski vrednosti podjetja D. v letu 2007. Ali je bilo ravnanje tožencev protipravno, je pravno vprašanje. Po celovito izpeljanem dokaznem postopku, je sodišče pravilno materialnopravno sklepalo, da so se toženci dovolj informirali, torej, da so bili pred odločitvijo o nakupu družbe D. zadosti skrbni tudi na podlagi lastne iniciative. Temu zaključku v celoti pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

38. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da so toženci plačali previsoko in brezpogojno kupnino za nakup navedenega podjetja. V trenutku, ko so se toženci odločili za nakup, je kazalo, da je treba zapolniti tržno nišo pri internetskem oglaševanju, kar bi naredili drugi, če tega ne bi storil tožnik. Podjetniške odločitve so tvegane, nihče jih ne bi sprejemal, če bi vedel, da se ne bodo v prihodnosti uresničile. To pa bi pomenilo konec podjetniške pobude.

O neskrbnosti tožencev zaradi očitanega nobvladovanja tveganj

39. Sodišče je v 34. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj je zavzelo stališče, da projekcije poslovanja na dan 31. 12. 2006 za nakup še preostalega 25 odstotnega deleža niso bile očitno napačne. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, in ne drži pritožbeni očitek, da so prodajalci po prodaji 75 odstotnega deleža še vedno obvladovali družbo. Sodišče je namreč v 36. točki pojasnilo, in je Družbena pogodba družbe C. v novi družbeniški sestavi omejevala izključni vpliv na poslovodenje in upravljanje s strani nove uprave C. in sicer z omejitvijo pooblastil za sklepanje poslov nad 200.000,00 EUR oziroma na trajanje posla 12 mesecev, z možnostjo razrešitve uprave in neomejenega predčasnega odpoklica direktorja. Sicer pa v obdobju, ko je imel tožnik 75 odstotni delež v družbi, ni nikoli prišlo do stanja, ko tožnik ne bi mogel uveljaviti v družbi katerekoli svoje odločitve. Toženci so tudi pri nakupu 25 odstotnega deleža še dodatno znižali kupnino.

40. Tožnikov očitek o nezagotovitvi obvladovanja družbe in kršitvi sklepa nadzornega sveta, je sklicevanje na dopis z dne 19. 6. 2009, ki ga je pripravil E. E., ter dopis uprave z dne 23. 6. 2009 zavajajoče. Iz dopisa je razvidno, da je uprava skrbno spremljala poslovanje prevzetih družb in da se je odločila uresničiti dodatne sinergijske učinke v smislu konsolidacije med družbami, ki so se ukvarjali s podobnimi stvarmi. Poleg tega je želela zadržati dosedanje poslovodstvo družbe, saj so bili to vrhunski strokovnjaki na svojem področju.

41. S tem ko je tožnik prevzel najprej 75 in nato še 25 odstotni delež, je ohranil partnerske vezi s poslovodstvom družbe. Drži, da iz dopisa E. E. z dne 19. 6. 2009 (A34) izhaja, da so finančni rezultati družb, ki se ukvarjajo z vsebinami, celovito gledano sicer zadovoljivi, vendar negativni trendi pri skupini D. kažejo, da je prišel čas, ko bo treba med družbami sinergijo izkoristiti bolj dosledno. V tej povezavi je bilo tudi predlagano, katere vsebine je treba reorganizirati. Vendar slednje ne pomeni, da je očitek, da tožnik ni dosegel obvladovanja družbe že z nakupom 75 odstotnega poslovnega deleža, torej tudi brez uveljavitve nakupne opcije za preostalih 25 odstotkov poslovnega deleža, utemeljen.

42. Bistveno je tudi, kot je obrazložilo sodišče v 39. točki, da je povsem razumno, da nadaljuje delo tisto poslovodstvo, ki ga je opravljalo pred nakupom 75 odstotnega deleža. Družba je imela razvojni program, znanje in tehnologijo na področju brskalnika, kar je bil tudi namen nakupa te družbe. Kar pa se tiče obvladovanja družbe in nakupa 25 odstotnega deleža družbe, se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi (točke 47 do 53).

(Ne) Obstoj vpliva gospodarske krize na uspešnost poslovanja družbe

43. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v 55. točki, da je tožnik prikazal rezultate H. d. o. o. z ugotovitvami, da so prihodki na trgu internetnega oglaševanja v Republiki Sloveniji od leta 2006 stalno naraščali. Sodišče druge stopnje se zato v celoti sklicuje na te razloge, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil opazen porast internetnega oglaševanja v letih 2007 in 2008, stagniranje v letu 2009 in ponoven porast v letu 2010, še močneje pa v letu 2011. Ti so bili celo boljši od tistih, ki so bili predvideni v Pogodbi. Gospodarske krize pa nihče ni mogel predvideti v takšnem obsegu, kot se je zgodila.

44. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenim stališčem, da bi lahko gospodarska kriza pojasnjevala samo razloge za odsotnost rasti prihodkov, ne pa za njihov padec. Slednje ni razumen razlog, ker je lahko gospodarska kriza, tako kot je bilo splošno znano na gospodarskem področju v Republiki Sloveniji, povzročila padec proizvodnje in ne le omejila rast prihodkov, na vrsti gospodarskih področij. Že večkrat pa je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da tudi, če se je pozneje izkazalo, da je nastala škoda, to samo po sebi ne pomeni, da je bilo ravnanje tožencev protipravno, ki se je v konkretni zadevi zožilo le na vprašanje primerne informiranosti tožencev za odločitev o nakupu poslovnega deleža D. Tožnik v pritožbi poudarja, kaj se je dogajalo kasneje, kakšni so bili razlogi za združitev z drugo hčerinsko družbo tožnika, ki je potem prevzela dolg D. v višini 3,2 mio EUR. Vse navedeno je presoja dogodkov ex-post, in ni pravno odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi. Zato sodišče druge stopnje ne odgovarja na pritožbene trditve v zvezi s prevzemom dolga D. hčerinske družbe tožnika, I. 45. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da v zvezi z razlogi v 61. točki ni pojasnilo analize denarnega toka skupine C., ki jo je pripravila J. 20. 5. 2009 (A 20) in da sodišče ni analiziralo vseh cenitev v razvoj novih dejavnosti v primerjavi s cenitvijo G. 2006. V zvezi s temi pritožbenimi razlogi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bilo bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so toženci pred odločitvijo za nakup in predstavitvijo nakupa nadzornemu svetu bili seznanjeni s potrebnimi podatki kot skrben gospodarstvenik. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v naslednjih točkah obrazložitve (62. do 68) navedlo še vse ostale razloge, zakaj je lahko sklepalo, da ni podan že prvi pogoj protipravnosti za odškodninsko odgovornost tožencev. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim razlogom, ki iz posameznih točk izpodbijane sodbe, sklepa na dejanja, ki bi jih morali toženci predvideti, ne upoštevajoč celote vseh informacij, s katerimi so toženci razpolagali in se odločili za nakup poslovnega deleža D. 46. Razloge sodišča druge je mogoče v zvezi z obširnimi pritožbenimi očitki tožnika skleniti v zaključek, da so se toženci sicer zavedali možnosti slabšega doseganja planiranih rezultatov. Vendar pa ne morejo prevladati očitki tožencem, da kupnina za poslovni delež družbe na trgu hitro razvijajočega internetnega oglaševanja ne bi bila racionalna ter bi bila v nasprotju s pravilni svobodne podjetniške pobude. Po oceni sodišča druge stopnje, bi se vsak drug povprečen gospodarstvenik z informacijami, na podlagi katerih so pristopili k pogajanjem za nakup poslovnega deleža toženci odločil enako in ne bi izpustil poslovne priložnosti na trgu internetnega oglaševanja. Zato njihovo ravnanje ni bilo protipravno. Posledično je odveč tudi sklepanje o tem, ali je podana vzročna zveza med njihovimi ravnanji in zatrjevano škodo.

Stranska intervencija O utemeljenem delu tožnikove pritožbe

47. Tožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odločilo o stranski intervenciji člana nadzornega sveta B. B. in A. d. o. o. brez njunega predloga. Sodišče prve stopnje je o stranski intervenciji odločilo v izreku šele z dopolnilnim sklepom na predlog vseh ostalih članov nadzornega sveta navedenih v 1. do 6. alineji točke III. dopolnjene sodbe (točka I izreka dopolnilnega sklepa). Sodišče prve stopnje je sicer razloge glede stranske intervencije navedlo že v izpodbijani sodbi ( v točkah 12 do 14). Vendar pa v izreku ni bilo odločeno o stranski intervenciji.

48. Sodišče o stranski intervenciji odloča s sklepom. Zato se tudi za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa smiselno uporabljajo določbe 325. do 327. člena ZPP (332. člen ZPP). Odločanje o dopolnilnem sklepu je vezano na predlog stranke (stranskega intervenienta), naj se sklep dopolni. Prepozen ali neutemeljen predlog za dopolnitev sklepa sodišče zavrže oziroma zavrne brez naroka. A. d. o. o. predloga ni vložil. To pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti z dopolnilnim sklepom o stranski intervenciji, niti priznati stranskemu intervenientu posledično pravdnih stroškov. Če sodišče prepozen predlog za dopolnitev sklepa zavrže, to pomeni, da še toliko bolj ne more odločiti brez predloga. Zato je sodišče druge stopnje, brez vsebinske presoje (ne)utemeljenost predloga za stransko intervencijo, pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep (dopolnilni) glede predloga za stransko intervencijo A. d. o. o. razveljavilo. Hkrati je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sklepa v izpodbijani sodbi, 3. točka 365. člena ZPP).

O neutemeljenem delu pritožbe

49. Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa je vložilo pet intervenientov, S. S., Š. Š., T. T., U. U. in V. V. Sodišče je obrazložilo ugoditev predloga za dopustitev stranske intervencije članom nadzornega sveta v točkah 12 do 14 sodbe in v 4. točki razlogov dopolnilnega sklepa. Odločitev, da med člani uprave in članom nadzornega sveta obstaja regresna zaveza je sodišče prve stopnje utemeljilo na prvem in drugem odstavku 263. člena ZGD-1. Tožnikova uprava potrebuje za nakup poslovnega deleža oziroma druge družbe soglasje nadzornega sveta, na kar se je tožnik skliceval v tožbi. Sodelovanje nadzornega sveta je bilo tudi v skladu s Statutom družbe K. d. d., kar izhaja iz 32. člena, ki določa naloge nadzornega sveta. Nadzorni svet je tudi dal soglasje v skladu s 43. členom Statuta, to je k ustanovitvi odvisne družbe, kar izhaja iz sklepov zapisnika 26. seje z dne 24. 5. 2017 (A31), seje z dne 30. 6. 2009 (A30), poročilo nadzornega sveta za poslovno leto 2007 (B66), poročilo nadzornega sveta za poslovno leto 2009 (B68).

50. Tožnik je očital tožencem, da kot člani uprave niso razpolagali z zadostnimi informacijami in da niso skrbno preverili predpostavk podlage cenitve. Zato so nekateri člani nadzornega sveta predlagali svojo stransko intervencijo. Nadzorni svet je torej moral sodelovati z dajanjem soglasij pri podjetniški odločitvi. V razmerju do družbe in njene odgovornosti do nje so člani nadzornega sveta v položaju enotnih sospornikov v smislu 196. člena ZPP. V razmerju do družbe se namreč spor lahko reši zoper nadzorni svet samo na enak način za vse. Ne more priti do situacije, ko bi za glasovanje o sklepu, kjer so glasovali vsi člani nadzornega sveta za neko odločitev, odločitev v sodnem postopku bila za njih različna. Zato je bil predlog ostalih članov nadzornega sveta vložen tudi v korist B. B., ki predloga ni vložil. Drugačna je situacija v razmerju med člani uprave in nadzornim svetom. V notranjem regresnem razmerju med člani nadzornega sveta na eni strani in člani uprave na drugi strani za škodo družbi, ki izvira iz poslovodenja, odgovarjajo člani upravi, ki so jo s svojimi ravnanji neposredno povzročili. Člani nadzornega sveta pa so odgovorni za opustitev dolžnega nadzora, da bi to ravnanje preprečili.

51. Tožnik očita tožencem, da so se v nasprotju s sklepi nadzornega sveta odločili za nakup poslovnega deleža družbe D. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije članov nadzornega sveta. Do svojega položaja kot stranskega intervenienta so se ti tudi opredelili (primerjaj priglasitev stranske intervencije S. S., Š. Š., T. T. (red. št. 24, list. št. 128 do 134, obširno), (B. B., red. št. 26, skromno). Stranski intervenienti so se tudi opredelili do svojega pravnega interesa pri solidarni odgovornosti vseh članov organov vodenja in nadzora po 263. členu ZGD-1. Izbira tožnika kot oškodovanca da izbere kateregakoli člana organa vodenja in nadzora, ne izključuje medsebojne regresne odgovornosti članov organa vodenja in nadzora.5 Izpolnitev morebitne solidarne odškodninske obveznosti (npr. plačilo celotne odškodnine) pa povzroči samo prenehanje te obveznosti v razmerju do oškodovanca, torej v zunanjem razmerju med solidarno odgovornimi povzročitelji škode kot dolžniki in oškodovancem kot upnikom. Regresno razmerje pa je notranje razmerje med dolžnikom, ki v zunanjem razmerju (v razmerju do oškodovanca) odgovarja za celotno obveznost po pravilih o solidarnih obveznostih in je to obveznost tudi izpolnil ter drugo osebo, za katere obveznost v zunanjem razmerju odgovarja v celoti. Z izpolnitvijo takšne obveznosti, tisti, ki je izpolnil obveznost, pridobi regresni zahtevek do drugih solidarnih dolžnikov.6 V konkretnem primeru, upoštevajoč dejansko podlago spora, lahko nastane regresni zahtevek tožencev do članov nadzornega sveta tožnika.

52. Zato se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbenim stališčem, da bi lahko le nadzorni svet, če bi bil tožen, regresno upravičenje uveljavljal do članov uprave, ne pa obratno. Bistveno je, da tožnik očita, da so toženci izvedli nakup poslovnega deleža družbe D. na podlagi odobritve s strani nadzornega sveta tožnika. Nadzorni svet je s sklenitvijo vseh poslov enotno soglašal. Prav vsi posli pa so se nanašali na izvrševanje poslovnega načrta družbe. Poslovni načrt za obdobje od leta 2006 do 2009 je potrdil tudi nadzorni svet tožnika. Glede na te okoliščine sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je odločitev o dovolitvi stranske intervencije članom nadzornega sveta pravilna.

O stroških postopka

53. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi morali intervenienti tožniku povrniti stroške postopka, ki naj bi nastali zaradi njihove neutemeljene zahteve, da sodelujejo v pravdi. To že načeloma ne drži, ker je intervenient kot subjekt stroškovnega zahtevka lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).7 Tožnik ima prav, da je tudi pri odmeri njihovih stroškov treba upoštevati potrebnost stroškov po 155. členu ZPP. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v potrebnost stroškov stranskih intervenientov, z izjemo četrtega, B. B. Vloga s katero je priglasil intervencijo nima nobene vsebine (r. št. 26). Zato je sodišče prve stopnje že prvič pravilno odločilo, ko mu ni priznalo odvetniških stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje. Te stroške, ki so bili opredeljeni na listovni številki 459 (30.602,77 EUR) in pritožbene stroške na listovni številki 649 (942,40 EUR), je sodišče druge stopnje odštelo od skupaj priznanih stroškov 75.796,94 EUR. Za ta del je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in stroške, ki bi jih moral tožnik plačati B. B. za navedeni znesek, razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Smiselno je s to odločitvijo zavrnilo tudi predlog za odločitev o intervenientovih stroških postopka.

54. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o potrebnosti stroškov ostalih stranskih intervenientov, članov nadzornega sveta (155. člen ZPP). Neutemeljeni so vsi pritožbeni očitki o stroških postopka (primerjaj vloge prvo do tretjega intervenienta, redna številka 24, petega na red. št. 7 in šestega na red. št. 53). Stranski intervenienti so za svoje sodelovanje v postopku pooblastili odvetnike. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, na kakšen način je odmerilo stroške postopka stranskim intervenientom.

O nesorazmernosti stroškov in protiustavnosti tretjega in dvanajstega člena ZOdvT

55. Sodišče prve stopnje mora, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, take stroške odmeriti po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Koncept tarife ni zasnovan tako, kot želi prikazati tožnik. Višina stroškov ni odvisna od tega, koliko dela je moral v postopku vložiti le en pooblaščenec tožnika v razmerju do večih pooblaščencev tožencev in da je moral odgovarjati na vsa pravno relevantna dejstva, ki so jih zatrjevali njihovi pooblaščenci.

56. Sistem je zasnovan tako, da sodišče pri upoštevanju tarife ne presoja, koliko dela je imel posamezen pooblaščenec v postopku. Zato sodišče ne more ocenjevati, vrednostno koliko dela je bilo vloženega v posamezno procesno dejanje in tehtati v tem obsegu morebitno nesorazmernost pri odločanju o stroških postopka. Sodišče ne more omejevati pravdnih stroškov tožencev le zato, ker so bili solidarno tudi toženi in jim zato nalagati, da bi lahko bili zastopani po enem in ne štirih pooblaščencih, kar bi posledično njihove stroške znižalo. Koncept ZOdvT tudi ni tak, da bi bila odmera stroškov odvisna od vloženih ur časa in da bi moralo sodišče presojati, koliko časa je posamezna stranka oziroma njen pooblaščenec porabila za sodelovanje v postopku. Vedno je položaj v pravdi tak, da če je na eni strani več strank kot na drugi, lahko pride do situacije, ko pri večih pooblaščencih pride tudi do višjih stroškov.

57. O problematiki skladnosti oziroma neskladnosti z Ustavo 12. člena ZOdvT je odločalo tudi Ustavno sodišče.8 Sicer je bilo zastavljeno vprašanje v tej zadevi malo drugačno in se je nanašalo na omejitev nagrade, ki je dopuščala po prvem odstavku 12. člena ZOdvT neomejeno nagrado. Ustavno sodišče je presodilo (točka 24) kljub temu, da na podlagi prvega odstavka 12. člena ZOdvT lahko prihaja do znatnih zmanjšanj premoženja zavezancev za povrnitev stroškov, da se z navedeno odločbo ureja način izvrševanja človekove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sestavni del vsebine lastninske pravice pa so tudi določena premoženjska bremena o čemer je bilo že večkrat zavzeto enako stališče pred Ustavnim sodiščem. Ponovno je treba vzpostaviti zaradi ravnanja poraženca v pravdi zmanjšano premoženje njegovega nasprotnika, kar pomeni način izvrševanja človekove pravice iz 33. člena Ustave. Sestavni del vsebine človekove pravice je tudi skupek dolžnosti lastnika, da iz svojega premoženja nudi kompenzacijo osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano zaradi ravnanja ali opustitev lastnika.

58. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbije sodbe ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo tudi nobene od ostalih absolutnih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je v nerazveljavljenem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi prvotoženca zoper II. točko izreka v izpodbijanem delu ( 26.321,50 EUR)

59. Drugo tožečenec v pritožbi zoper stroške postopka uveljavlja, da je za postopek pred sodiščem na prvi stopnji zanj kot njegovega pooblastitelja sestavljal vloge zaporedoma odvetnik L. L., odvetniška pisarna M. M. d. o. o. in odvetnica N. N. Sodišče je z izpodbijano sodbo (79. točka) zavrnilo priglašene stroške za postopek na prvi stopnji, ki se nanašajo na zastopanje po večih zastopnikih, ker naj bi bilo to v nasprotju s 7. in 14. členom ZOdvT. Tožena stranka uveljavlja, da bi mu moralo sodišče priznati stroške za zastopanje po večih pooblaščencih. Meni, da v situaciji, ko so ga zaporedoma zastopali trije pooblaščenci, neodvisno od njegove volje, na katere ni imel možnosti vplivati, ne more priti do vračunavanja nagrade treh pooblaščencev in da bi moralo sodišče priznati dve nagradi za postopek na prvi stopnji, nadalje pa še eno nagrado v ponovljenem postopku. Prvi pooblaščenec (L. L.) je bil namreč ... izbrisan iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice, Odvetniška pisarna M. M., ki je prevzela njegovo zastopanje, pa je bila posledično zaradi kolizije interesov s tožnikom primorana odpovedati pooblastilo. Zato je moral zamenjati pooblaščenca.

60. V pravočasni dopolnitvi pritožbe je prvotoženec uveljavljal še vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in je sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep o stroških pa spremeni tako, da odloči, da prvotožencu pripada še dodatna nagrada za postopek na prvi stopnji za zastopanje po več pooblaščencih v višini 26.321,50 EUR.

61. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da prvotožencu ne more priznati več stroškov kot jih je priznalo. Drugi odstavek 14. člena ZOdvT je namreč jasen. Odvetnik lahko nagrado v isti zadevi prejme le enkrat, ne glede na to, koliko pooblaščencev je zastopalo stranko. Razlogi za to, zakaj je moral prvotoženec pooblastiti tri odvetnike zaporedoma, sodijo v mandatno razmerje, to je notranje razmerje med stranko in odvetnikom. To razmerje pa ne vpliva na odločitev o povrniti stroškov postopka, ki jih mora prvotožencu plačati nasprotnik, torej tožnik. Zato so vsi pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja prvotoženec v tej pritožbi neutemeljeni.

62. Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo zoper stroške postopka prvotoženca zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP) potem, ko je ugotovilo, da ni podana tudi nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

63. Tožnik sam nosi pritožbene stroške. Del, v katerem je uspel, je tako majhen, da zaradi tega niso nastali posebni stroški. Zato sodišče tožniku ni prisodilo nobenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

64. Stroški postopka z odgovorom tožnika na pritožbo prvotoženca so bili potrebni (155. člen ZPP). Zato mu pripada nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3220 ZOdvT v višini 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 20,00 EUR in davek na dodano vrednost za odvetniške storitve po tar. št. 6007 v višini 22%, skupaj 85,40 EUR. Če bo prvotoženec zamujal s plačilom stroškov, mu gredo tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči z iztekom izpolnitvenega roka dalje do plačila (378. člen, 299. člen OZ, 313. člen ZPP).

65. Kot potrebne je sodišče druge stopnje ocenilo tudi stroške postopka z odgovorom na pritožbo tožencev (155. člen ZPP).

66. Prvotožencu pripadajo stroški za nagrado z rednim pravnim sredstvom v višini 26.040,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, pavšalni strošek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22% DDV v znesku 5.733,20 EUR, skupaj 31.793,20 EUR. Povsem enaki stroški pripadajo tudi drugotožencu in petotoženki.

67. Tretje in četrtemu tožencu nerazdelno pripadajo stroški za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 ZOdvT, količnik povečan za 0,3 na podlagi tar. št. 1200 zaradi zastopanja dveh strank po enem odvetniku in znašajo 30.922,50 EUR, pavšalni stroški na podlagi tar. št. 6002 20,00 EUR in 22% DDV v znesku 6.807,35 EUR, skupaj 37.749,85 EUR.

68. Če bo tožnik zamujal s plačilom stroškov, bo dolžan vsem tožencem plačati tudi zakonske zamudne obresti (378., 299. člen OZ in 313. člen ZPP), ki začne teči z iztekom izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Pogodba o prodaji 75 odstotnega deleža družbe C. d. o. o., je bila sklenjena s prodajalci O. O., P. P., R. R., in družbo F. d. o. o. 20. 8. 2007, SV 591/07 (A11, v nadaljevanju: Pogodba). Pogodba o prodaji preostalega 25 odstotnega deleža v družbi (po spremembi firme v D. d. o. o.) je bila sklenjena s prodajalci O. O., R. R. in družbo F. d. o. o., 15. 7. 2009, SV 607/09 (A17). 2 Tožba je bila vložena 11. 6. 2012. Drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list št. 2/15, 28/18, 22/19, uporaba 10. 1. 2015, OT) določa: Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C). 3 Sodišče druge stopnje po drugem odstavku 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17, ZPP-E) pri odločanju v pritožbenem postopku uporablja ZPP-E. Postopek z izpodbijano odločbo pred sodiščem prve stopnje je bil končan po začetku uporabe ZPP-E. 4 Peter Podgorelec, Primernost informacijske podlage kot predpostavke pravila podjetniške presoje, Podjetje in delo 2017/5, str. 717-734. 5 R. Bohinc, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 316. 6 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV založba 2003, prva knjiga, str. 1076. 7 VSL sodba in sklep I Cpg 765/2017, 15. 2. 2018. 8 U-I-80/17-19 z dne 5. 12. 2018.