Jedro

Pomembno izhodišče za vrednotenje izjav je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.

Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne izjave, temveč je treba upoštevati celotni kontekst, v katerem je do nje prišlo.

Toženec je objavo naslovil na skupino, katere namen je razprava o lokalno pomembnih temah, vsebina objav pa ni presegla lokalnega okolja. V tem okolju pa so ljudje objave lahko umestili med ostale razpoložljive informacije o delovanju občine in ravnanju tožnika kot direktorja občinske uprave ter si ustvarili lastno mnenje o njihovi vsebini. Četudi je tožnik trpel določene negativne občutke, pa ni dokazal, da bi imele toženčeve objave zanj ali njegove bližnje dolgoročnejše ali občutnejše posledice. Tudi upoštevajoč posledice objav je zato v koliziji tožnikovih pravic do zasebnosti ter časti in dobrega imena ter toženčeve pravice do svobode govora treba dati prednost slednji.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi.

II. II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasita: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 3.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 1. 2018 dalje.“

3. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.541,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.“

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 624,99 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec tožniku plačati znesek 3.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 1. 2018 dalje (1. točka izreka). Za znesek 6.700 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora tožencu plačati stroške postopka v višini 342,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta pravdni stranki, pri čemer obe uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina prenizka. Toženčeve izjave ne predstavljajo resne kritike tožnikovega dela, ampak gre za sramotenje. Tožnik kot direktor občinske uprave ni javna oseba in takšnega njegovega statusa toženec ni pravočasno zatrjeval. Tožnik ni imel nobene posebne koristi od opravljanja službe direktorja občinske uprave, prav tako v tej vlogi ni nagovarjal javnosti ali se javno izpostavljal. Sodišče je pri odmeri odškodnine neutemeljeno upoštevalo, da z objavami ni bila seznanjena celotna slovenska javnost. Bistveno je namreč, da so se z njimi seznanili ljudje, ki živijo v tožnikovi bližini, saj prav ti najbolj vplivajo na njegovo počutje. Sporne objave so pustile neizbrisen pečat na tožnikovi duševnosti, zaradi njih je prenehal opravljati službo direktorja občinske uprave. Tožnik navaja primere sodne prakse, v katerih je bila oškodovancem prisojena višja odškodnina, kot jo je sodišče prisodilo njemu.

4. Toženec v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je bila izdana 6. 9. 2018, po tem datumu pa sta stranki v spis vložili dodatne vloge in dokaze, do katerih se sodišče ni opredelilo, čeprav bistveno vplivajo na odločitev. Toženec je tako 14. 9. 2018 vložil 4. pripravljalno vlogo, ki ji je priložil sodno prakso. Nato je v vednost prejel dopis Policijske postaje ... in pripravljalno vlogo tožnika z dne 23. 8. 2018, na katera je odgovoril s 5. pripravljalno vlogo. Skupaj s sodbo je toženec prejel še pripravljalno vlogo tožnika z dne 25. 9. 2018, na katero ni imel možnosti odgovoriti. Sodišče toženca za razliko od tožnika ni pozvalo k izjavi, ali zahteva nov narok, kar kaže na neenakopravno obravnavanje strank.

Sodišče prve stopnje je nepravilno povzelo vsebino zapisa z dne 4. 9. 2017, prav tako ni upoštevalo njegovega konteksta. Sodišče je odločilno težo pripisalo dejstvu, da je arbitražna odločba družbi A., d. o. o. naložila prenos lastništva objekta v roku 1 leta, pri tem pa ni upoštevalo, da Občina B. do 4. 9. 2017 ni plačala odkupne vrednosti. Slednje je toženec v spornem zapisu izrecno napisal. Občina B. 4. 9. 2017 ni bila lastnica ali posestnica lokala X., tožnik pa je vanj vstopil brez dovoljenja. Toženec je izrecno zapisal, da tožnik od njih ni prejel ključev, kar utemeljuje njegov sklep, da je verjetno vlomil. Toženec je tako opisal dogodek, ki se je v resnici zgodil, pri čemer mu ni mogoče pripisati zaničevalnega namena.

Toženec je 22. 9. 2017 na Facebook strani zapisal satirično zgodbo o Butalcih in v njej predstavil svoje videnje dogajanja. Splošno znano je, da se izraza Butale in Butalci uporabljata takrat, ko želi nekdo zgodbo predstaviti satirično in na ta način opozoriti, kakšne nelogičnosti ali nepravilnosti se dogajajo. Ravnanje sodišča, ki je satirično zgodbo presojalo v luči realnih dogodkov in nato toženca obsodilo na plačilo odškodnine, predstavlja nedopustno cenzuro. Toženec v zapisu ni navedel, da je tožnik kupil diplomo, sodišče je s takšno ugotovitvijo samo dopolnilo njegov zapis. Slednji ni bil namenjen tožniku, ampak v razpravo krajanom iz skupine Za boljši jutri.

Prav tako je sodišče zunaj konteksta in neskladno z zapisanim presojalo objavo z dne 28. 9. 2017. Toženec je v njej zapisal, kaj se mu je zgodilo in kaj je pojasnil na seji občinskega sveta in policistom. Toženec tožnika ni označil za lopova, temveč je z znanim slovenskim pregovorom izrazil kritiko, pri čemer je iz zapisanega razvidno, da ni imel namena žaliti. Tožnik je kot javni uslužbenec dolžan trpeti kritiko svojega dela.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki v odgovor. Obe stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

Glede zatrjevanih procesnih kršitev

7. Toženec izpodbijani sodbi na več mestih očita neobrazloženost in protispisnost ter na tej podlagi uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna); postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Toženec takšnih formalnih pomanjkljivosti sodbe in nasprotij ne uspe prikazati, temveč se v resnici ne strinja z jezikovno razlago spornih zapisov in njihovo materialnopravno presojo. To pa lahko utemeljuje le pritožbena očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje ni neenakopravno obravnavalo pravdnih strank niti kršilo pravice toženca do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). S pozivom tožniku, da sporoči, ali zahteva izvedbo naroka, je sledilo dogovoru pravdnih strank na predhodnem naroku. Toženec se je v njem strinjal, da sodišče takšen poziv pošlje le tožniku, v nadaljnjih vlogah pa od tega dogovora ni odstopil niti predlagal izvedbe dodatnega naroka. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznih listin, ki jih je toženec priložil vlogi z dne 14. 9. 2018. Gre namreč za javno objavljeno sodno prakso, ki jo sodišče pozna in upošteva po uradni dolžnosti. Toženec v pritožbi delno povzema vsebino 5. pripravljalne vloge, vendar v zvezi z njo ne konkretizira kršitve načela kontradiktornosti, saj ne izkaže, da bi sodišče pri odločitvi prezrlo kakšno v njej vsebovano pomembno trditev. Nazadnje toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do izjave, ker ni imel možnosti odgovoriti na pripravljalno vlogo tožnika z dne 25. 9. 2018. Kršitev bi bila podana, če bi tožnik v vlogi navajal kakšno novo dejstvo ali dokaz, na katera bi sodišče oprlo odločitev. Toženec očitka v tej smeri ne opredeli, pritožbeno sodišče pa po pregledu vloge pritrjuje navedbam tožnika v odgovoru na pritožbo, da vloga takšnih navedb in dokazov ni vsebovala.

9. Pravica do izvedbe predlaganega dokaza kot element pravice do izjave (5. člen ZPP) ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, če je zavrnitev (ustavno) upravičena in obrazložena. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokaze z zaslišanjem s strani toženca predlaganih prič, pritožbeno sodišče pa se strinja, da so bili dokazi nepotrebni, saj za odločitev ni pomembno, ali je toženec na seji občinskega sveta tožniku rekel, da je Kekec.

10. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP. Toženec je namreč že v odgovoru na tožbo navajal, da je bil tožnik kot direktor občinske uprave dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike in to nato ponovil še v 3. pripravljalni vlogi. Poleg tega je bil status tožnika kot direktorja občinske uprave med postopkom nesporen, opredelitev meja dopustne kritike, ki jo je zaradi takšnega položaja dolžan trpeti, pa že predstavlja pravno oceno navedenega dejstva.

Materialnopravna izhodišča

11. Tožnik zahteva plačilo denarne odškodnine, ker naj bi ga toženec v treh spletnih objavah razžalil ter okrnil njegov ugled in dobro ime. Toženec se zahtevku upira in se sklicuje na pravico do svobode izražanja.

12. Odločitev v obravnavani zadevi je torej odvisna od razrešitve konflikta med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami, in sicer tožnikovima pravicama do zasebnosti ter časti in dobrega imena (34. in 35. člen Ustave) na eni strani in toženčevo pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave) na drugi strani.

13. Skladno z ustaljeno ustavno sodno prakso je treba v primeru kolizije dveh ali več človekovih pravic vsebinsko omejiti vse. To pomeni, da lahko nosilci svoje pravice uresničujejo le v omejenem (zoženem) obsegu, tj. tako, da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja vseh pravic sodišče opredeli način njihovega sobivanja, ki pove, kateri je v konkretnih okoliščinah treba dati prednost pred drugimi. Pri reševanju kolizije med osebnostnimi pravicami in pravico do svobode govora je sodna praksa namesto kriterijev iz kazenskega prava prevzela stališča, ki jih je po vzoru Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izoblikovalo Ustavno sodišče.1 Pritožbeno sodišče tista, ki so pomembna v tem postopku, povzema v zgoščeni obliki.

14. Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem, naklonjenostjo, temveč tudi kritične in ostre izjave, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Stil je del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave. Meje sprejemljive kritike so v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebitne kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Zaradi spoštovanja jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave pa je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Varstva tako ne uživajo žaljive izjave, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjave, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.

15. V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti, ugleda ali drugih osebnostnih pravic pride do omejitve svobode izražanja ESČP nujnost takega posega presoja ob upoštevanju naslednjih meril: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave in 6) teža naloženih sankcij.

16. Pomembno izhodišče za vrednotenje izjav je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.

17. Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne izjave, temveč je treba upoštevati celotni kontekst, v katerem je do nje prišlo.

Dejanski okvir

18. V času spornih objav je med Občino B. in toženčevo družbo A., d. o. o., obstajalo nerešeno razmerje glede lastništva športnega objekta, ki ga je družba zgradila na podlagi Pogodbe o vzpostavitvi javno - zasebnega partnerstva za izgradnjo športnega objekta v športnem parku D. (v nadaljevanju Pogodba o javno - zasebnem partnerstvu). Skladno z arbitražno odločbo Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije je bila pogodba razvezana, družba je bila dolžna na občino prenesti lastninsko pravico na objektu, občina pa družbi plačati odkupno vrednost objekta. Rok za prenos lastninske pravice je potekel 1. 8. 2017. Občina niti do tega datuma niti kasneje ni prostovoljno plačala odkupne vrednosti, temveč jo je morala družba izterjati v izvršilnem postopku.

19. V zgrajenem objektu je posloval gostinski lokal X., ki je bil v lasti A., d. o. o., in ga je imela v najemu K., d. o. o. 20. Tožnik je bil direktor občinske uprave Občine B., toženec je prokurist in lastnik družbe A., d. o. o. 21. Tožnik je 4. 9. 2017 v spremstvu še dveh oseb brez soglasja toženca vstopil v lokal X. 22. Toženec je 4. 9. 2017 na spletni strani Facebook skupine Krajani ... ZA BOLJŠI JUTRI objavil zapis: »AROGANCA DIREKTORJA OU IN NEZAKONIT VSTOP V X. C. je danes še enkrat pokazal kako se požvižga na vse zakone in poskuša na silo uveljavit svojo voljo. Občina ni plačala odkupa X., niti ni X. prejela v posest, pa vendar je C. brez dovoljenja vstopil (verjetno vlomil, ker od nas ni prejel ključev) v X. in s pomočjo še dveh oseb počel nezakonita dejanja. Policija bo obravnavala motenje posesti, mi pa bomo poskušali ugotoviti, če je kaj iz restavracije odtujil. Predrznost brez primere, ki jo bomo morali prenašati še eno leto.«

23. Toženec je 22. 9. 2017 na isti strani objavil zapis: »ZGODBA IZ BUTAL. V Butalah so se po vzoru uspešnih projektov, pri katerih so uporabili model javno zasebnega partnerstva odločili, da zgradijo javno hišo. Ker je po izgradnji bil velik interes po uslugah, ki jih nudi javna hiša, so se v butalski občini odločili, da razlastijo zasebnega partnerja in si neodplačno prisvojijo javno hišo. S pomočjo butalskega generala, ki so ga izbrali za župana in je imel velike zasluge pri kaznovanju osla, saj je kot vrhunski športnik osebno udarjal po oslovi senci, so zavzeli javno hišo, izgnali najemnika, upravitelju zagrozili z enako kaznijo kot so jo izvršili oslu. Največ zaslug, da so lahko vse izvedli po butalski zakonodaji je imel direktor butalske občine, ki je velik poznavalec butalskih zakonov. Kako pa tudi ne bi bil, saj je že pri svojih 40 letih prejel diplomo na butalski pravni šoli. Bil je med najmlajšimi med vsemi osli, ki so kupili diplomo. So pa se v Butalah radi primerjali s sosednjimi občinami, zato so po nasvetu njihove odvetnice, tožili zasebnega partnerja, ki so ga razlastili, za uporabo javne hiše. Po mnenju butalskega direktorja mora upravitelj plačati 110.000,00 EUR butalski občini, ker upravlja s svojo javno hišo. Zakoni so pač zakoni, pa čeprav so butalski. Vsaka podobnost z OLD je zgolj naključna.«

24. Dne 28. 9. 2017 je toženec na isti spletni strani objavil še zapis, v katerem je najprej povzel dogajanje na seji občinskega sveta, ki je obravnaval njegovo pritožbo zoper sklep o denarni kazni v višini 500 EUR, ki mu jo je izrekla Občina, nato pa zaključil: »No in epilog je sledil danes. Na vrata občana je potrkala policija in ga obvestila, da ga je direktor C. ovadil zaradi žalitev na njegov račun. Navedel je da mu je občan rekel, da je Kekec. Občan je odločno demantiral obtožbo in navedel, da C. nikoli ne bi imenoval s Kekcem, saj si take primerjave junak iz otroške literature ne zasluži. Je pa res in to je občan policiji tudi povedal, da je vsem prisotnim na OS navedel znano resnico, da ko lopovu rečeš lopov, je lopov užaljen. In direktor je bil užaljen in je občana prijavil policiji...Iz tega se da razumeti...«

25. Spletna stran Facebook skupine Krajani .... ZA BOLJŠI JUTRI je zaprta, do nje ima dostop 67 članov te skupine. Tožnik ni bil član navedene skupine, z objavami se je seznanil preko svoje žene, ki je za njih izvedela od svoje prijateljice.

Odločitev sodišča prve stopnje

26. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec z vsemi tremi objavami nedopustno posegel v tožnikovo čast in dobro ime.

27. Kot ključne razloge je navedlo: 1) da se je 4. 9. 2017 rok za prenos lastništva na lokalu X. že iztekel, zato toženec ni dokazal resničnosti dejstev, ki jih je navedel v zapisu s tega dne, niti utemeljenih razlogov verjeti v njihovo resničnost; 2) objava z dne 22. 9. 2017 ne predstavlja domišljijske zgodbe, ampak gre za opis konkretnih dogodkov s konkretnimi osebami, v katerih je tožnika mogoče prepoznati in v katerih toženec tožniku pripisuje šolanje na butalski fakulteti, mu očita nakup diplome in ga imenuje za osla; 3) zapis z dne 28. 9. 2017 vsebuje žaljiv način izražanja o tožniku; 4) tožnik je kot direktor občinske uprave javna oseba in je dolžan trpeti širše meje dopustne kritike, vendar sporni zapisi ne predstavljajo kritike, ki bi bila usmerjena v predmet javne razprave, temveč je tožencu šlo le za osebno žalitev tožnika in 5) toženec bi lahko svoje mnenje izrazil brez žaljivih izrazov.

28. Toženec sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zmotno presodilo vsebino zapisanih izjav in preozko upoštevalo njihov kontekst, kar vse je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava.

O trditveni podlagi

29. Toženec se je na pravico do svobode izražanja skliceval že v odgovoru na tožbo. Nadalje je pravočasno opisal kontekst zapisov, vključno z dogodkoma, ki sta bila neposredni povod za prvi in tretji zapis. V odgovoru na tožbo je izrecno zatrdil, da sta bila zapisa odziv na ravnanje tožnika kot direktorja občinske uprave, da je zgolj opisal (in niti ne kritiziral) ravnanje tožnika kot javnega uslužbenca in da ni imel namena tožnika žaliti. Toženec je s tem ponudil zadostno trditveno podlago, ki je od sodišča terjala, da njegove besede pravno ovrednoti tudi upoštevajoč predhodno ravnanje tožnika, njegov položaj javnega uslužbenca in pravico javnosti do informiranja o temah, ki zadevajo splošni interes. Toženčeve navedbe, da je zapis objavil na zaprti spletni strani, ne predstavljajo priznanja, da je šlo za družbeno nepomembno temo, temveč opozorilo, da je zaradi omejenega števila naslovnikov in pričakovane zasebnosti svoboda govora še širša. Presoja pritožbenega sodišča

30. V skladu z 49. členom Zakona o lokalni samoupravi občinski direktor vodi občinsko upravo, slednja pa opravlja upravne, strokovne, pospeševalne in razvojne naloge ter naloge v zvezi z zagotavljanjem javnih služb iz občinske pristojnosti. Direktor občine je uradnik po zakonu, ki ureja položaj javnih uslužbencev. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da direktor občinske uprave v lokalnem okolju občine sodi med osebe, ki so dolžne v zvezi s svojim delom in lokalno pomembnimi temami trpeti tudi kritične in neprijetne besede.2 Nepomembna so tožnikova opozorila, da od opravljanja službe ni imel posebne koristi, da se ni javno izpostavljal niti nagovarjal javnosti. Nobena od navedenih okoliščin namreč ne spremeni dejstva, da je opravljal za lokalno okolje pomembno javno funkcijo in da je bil zato dolžan trpeti višjo stopnjo posegov v svojo zasebnost in širše meje sprejemljive kritike v zvezi s svojim ravnanjem v lokalno pomembnih zadevah. Nepomembno je tudi, da tožnik ni bil zastopnik občine in ni sprejemal ključnih odločitev. Najprej zato, ker je osebno in odločilno sodeloval pri obeh dogodkih, ki sta predmet spornih zapisov; nadalje pa zato, ker je kot direktor občinske uprave moral sprejeti dejstvo, da bo v očeh občanov poistoveten z ravnanji in ukrepi občine.

31. Občina je javnopravni subjekt, njena osnovna naloga je opravljanje lokalnih zadev javnega pomena in s tem zadovoljenje potreb njenih prebivalcev. Izpolnjevanje zakonsko določenih nalog občinske uprave, zakonitost in kvaliteta njenega delovanja ter način gospodarjenja z občinskim premoženjem so teme, ki imajo v lokalnem okolju velik pomen. Nobenega dvoma zato ni, da obstaja upravičen interes (lokalne) javnosti, da je informirana o ravnanju vodilnih občinskih uslužbencev v okviru službenih dolžnosti, kakor tudi ne, da je svobodna razprava o njihovem delovanju v splošnem interesu.

32. Sodišče prve stopnje je, čeprav v drugačnem kontekstu, pravilno ovrednotilo dejstvo, da so bili sporni zapisi objavljeni na strani Facebook skupine Krajani ... za BOLJŠI JUTRI, ki ima 67 članov in je zaprta za nečlane. Pritožbeno sodišče se tako strinja, da je že krog 67 oseb dovolj širok, da je objave treba šteti za javne, poleg tega se toženec pri tako širokem krogu naslovnikov ni mogel upravičeno zanesti na zasebnost komunikacije. Po drugi strani je pomembno, da je toženec svoje objave naslovil na skupino, ki je že po svojem imenu namenjena razpravi o življenju občanov Občine B. in v okviru tega tudi razpravi o delovanju občinskih uslužbencev. Toženec spornih izjav tako ni naslavljal na ljudi izven kroga zainteresirane javnosti in javnosti zunaj območja Občine B. in njene bližnje okolice njegovi zapisi tudi niso dosegli.

O objavi z dne 4. 9. 2017

33. Objava z dne 4. 9. 2017 predstavlja toženčev odziv na vstop tožnika kot direktorja občinske uprave in dveh njegovih sodelavcev v lokal X. Tožnik ni zanikal navedb toženca, da občina ni imela dostopa do lokala, da ni razpolagala s ključi lokala in da je bil lokal v posesti najemnika toženčeve družbe. V zvezi z vstopom v lokal ni navedel nobenega dejstva, med zaslišanjem pa je pojasnil, da je v času zapisa občina postala lastnica X. in je bila zato dolžna ukreniti vse potrebno za prevzem posesti.

34. Zapis je bil torej izzvan z ravnanjem tožnika kot direktorja občinske uprave. Njegov temelj predstavlja dogodek, ki se je v resnici zgodil. To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pravno zmotna pa je njegova ocena, da zaradi tega celoten zapis predstavlja izjavo o dejstvih, saj je iz njega razvidno, da gre za preplet dejstev in vrednostnih (mnenjskih) sodb.

35. Kot dejstva je tako mogoče opredeliti navedbe: 1) da občina ni plačala odkupa X.; 2) da občina X. ni prejela v posest; 3) da je tožnik v spremstvu dveh vstopil v lokal in 4) da od njih ni prejel ključev. Resničnosti teh dejstev tožnik ni zanikal in jih v tožbeni trditveni podlagi tudi ne izpostavlja kot problematična.

36. Izjave, ki jih tožnik navaja kot žaljive, niso več gola dejstva, temveč predstavljajo toženčevo mnenje oziroma vrednostne ocene, te pa so nedopustne le, če nimajo nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jih podpirala.3 Tega za obravnavani zapis ni mogoče trditi, saj je dejstvena podlaga za mnenja in vrednostne sodbe razvidna že iz samega zapisa in je med strankama nesporna. Toženec je tako očitke o aroganci, nezakonitem ravnanju, neupoštevanju zakonov in požvižganju nanje utemeljil z opozorilom, da občina ni plačala odkupne vrednosti lokala. Čeprav je rok za prenos lastninske pravice potekel, je imel toženec pravico izraziti nestrinjanje z ravnanjem tožnika, ki je kljub temu, da občina ni izpolnila svojih obveznosti iz arbitražne odločbe, sodeloval pri uveljavitvi njenih pravic. Toženec je v objavi tudi zadostno utemeljil domnevo, da je tožnik v lokal verjetno vlomil, posledično pa tudi, da je počel nezakonita dejanja. Izrecno je navedel, da na to sklepa iz dejstva, da občina od njih ni prejela ključev. Ker tožnik v postopku tega dejstva ni zanikal in ni pojasnil, na kakšen način je vstopil v lokal, je pretirana zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral toženec utemeljenost svoje domneve dodatno izkazati. Toženec je tožniku res očital nezakonita dejanja, vendar tega ni povezal z očitkom tatvine. Glede slednje je tako navedel le, da bodo poskušali ugotoviti, če je tožnik iz lokala kaj odtujil. Iz takšnega zapisa ne izhaja noben očitek, temveč le toženčeva namera, pri čemer možnost tatvine z uporabo besede »če« ostaja povsem odprta.

37. Toženec je torej izkazal resničnost v zapisu navedenih dejstev in zadostno dejstveno podlago za v njem izražena mnenja in vrednostne sodbe. Ker je šlo za odziv na tožnikovo ravnanje v funkciji direktorja občinske uprave, zapis pa se nanaša na vprašanje zakonitosti dela organov lokalne samouprave, je imel toženec o dejanju pravico obvestiti zainteresirano javnost ter podati svoje videnje dogodka. Toženec se v nobenem delu izjave ni odmaknil od konteksta konkretnega dogodka in spornega razmerja med občino in njegovo družbo. Povprečni bralec je zato tekst razumel kot kritiko ravnanja tožnika kot direktorja občinske uprave in ne kot napad na njegovo osebnost. Način izražanja je bil sicer oster in kritičen, vendar ni presegel meje dopustnega.4 Toženec je negativne vrednostne sodbe in mnenja omejil na ravnanje tožnika v konkretnem dogodku, izrazoslovje pa je ostalo dovolj objektivno, da se ni sprevrglo v osebno diskreditacijo in sramotenje. Toženec je ostal znotraj dopustne kritike, ki jo je bil tožnik glede na svoj položaj v občinski upravi dolžan prenesti.

O objavi z dne 22. 9. 2017

38. Sodišče prve stopnje je zapis Zgodba o Butalah pravilno presojalo v povezavi s sporom med Občino B. in tožnikom na eni strani ter A., d. o. o., in tožencem na drugi strani ter pravilno ugotovilo, da je podlago zapisa predstavljalo prav to razmerje.

39. Pritožbeno sodišče se tudi strinja, da so osebe, ki so bile le bežno seznanjene z omenjenim sporom, v zgodbi lahko prepoznale Občino B. in tožnika kot direktorja občinske uprave.

40. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tožencu, da sodišče ni ustrezno upoštevalo ugotovljenega konteksta zapisa, hkrati pa je povsem zanemarilo njegov značaj.

41. Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da je treba zapis presojati kot domišljijski zapis in umetniško delo. Sodišče prve stopnje je njegove navedbe presojalo le v smeri tožnikove prepoznavnosti, spregledalo pa je literarno zvrst, v kateri je tekst zapisan.

42. Izmišljeno mesto Butale in njeni prebivalci Butalci so sicer prizorišče in osrednji akterji zbirke humoresk pisatelja Frana Milčinskega z naslovom Butalci, vendar pa sta izraza prerasla domet literarnega prizorišča in lika. Njun pomen in uporaba sta večplastna. Eden od pomenov je tudi butalec kot zelo neumen človek, ki ga na podlagi izpisa SSKJ navaja tožnik, vendar nikakor ne gre za edini niti enoznačni pomen. Izrazoslovje in liki iz Butalcev so se uveljavili tudi kot sredstvo humoristične, zbadljive in posmehljive kritike družbenega dogajanja in ravnanja oblasti. Ta uporaba je tako razširjena in družbeno sprejeta, da že sama uporaba izrazov Butale in Butalci za povprečnega bralca implicira domišljijo, nesmisle, humor, posmeh, kritiko in prispodobe. Vse to pa so prvine satire.

43. Satira predstavlja obliko umetniškega izražanja, kot takšni pa ji je priznan poseben pomen, saj ima (politična) satira pomembno vlogo pri komentiranju aktualnih družbenih dogajanj. Zato so pri satiričnem načinu izražanja mnenj in kritik meje dopustnega postavljene širše.5

44. Da gre za satiro, je iz sporne objave razvidno na prvi pogled. Toženec namreč poleg Butalcev in Butal vključi zgodbo o tepežu oslove sence, opozarja na absurde in skozi celotno besedilo uporablja piker in posmehljiv ton. Tak način pripovedovanja že na prvi pogled odvrača od dobesednega razumevanja pomena izrečenih izjav. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je vsebino objave presojalo v dobesednem pomenu, preseglo in predrugačilo osrednje sporočilo zapisa.

45. Prvi del sporočila predstavlja satiro na ravnanje občine, župana in tožnika kot direktorja občinske uprave v zvezi s projektom javno zasebnega partnerstva. V njem toženec skozi prispodobo javne hiše na posmehljiv način predstavi svoje videnje ravnanja občinskih organov in opozarja na pravne nesmisle, ki naj bi jih ob tem po njegovem mnenju zagrešili. Kot metaforo je po prepričanju pritožbenega sodišča treba presojati tudi besede, ki se nanašajo na tožnika. Pritožbeno sodišče se tako ne more strinjati, da je edini mogoč sporočilni pomen teh zapisov, da je tožnik osel in da je nezakonito in neupravičeno pridobil diplomo. Nasprotno. Osel je uporabljen kot lik v zgodbi in ne zmerljivka, v kontekstu toženčevega predhodnega izvajanja pa se kot bistveno bolj očitno sporočilo zapisa o diplomi ponuja kritika tožnikovega ravnanja kot diplomiranega pravnika. Da to drži, izhaja iz nadaljevanja teksta, kjer se toženec znova osredotoči na, po njegovem mnenju, absurdno pravno postopanje občine. Čim je možnih več pomenov sporne izjave, pa je treba po ustaljeni sodni praksi izhajati iz pomena, ki je za svobodo izražanja manj obremenjujoč.6

46. Glede na opisani kontekst spornih izjav se pritožbeno sodišče tudi ne more strinjati, da je bil toženčev edini namen osebna diskreditacija in sramotitev tožnika. Satira je imela realno podlago, toženec pa je izjave o tožniku zapisal v širšem kontekstu kritike ravnanja organov občine. Tožnikova omemba je bila izzvana z njegovim položajem direktorja občinske uprave in tistega, ki je v imenu občine (na nepojasnjen način) vstopil v lokal Toskana, čeprav občina še ni plačala odkupne vrednosti objekta. Predmet kritike ni bil tožnik kot oseba, temveč njegovo sodelovanje pri dejanjih, ki jih toženec šteje za pravno sporna. Ob upoštevanju pomena uporabljenih izrazov (ne zgolj v njihovem dobesednem in za tožnikovo čast in dobro ime najbolj obremenjujočem pomenu) in konteksta, v katerem so bili uporabljeni, ni podlage za sklep, da je bil predmet razprave (zakonitost in smotrnost delovanja organov občine) potisnjen v ozadje, in da je bil edini namen objave žaljenje in sramotenje tožnika.

O objavi z dne 28. 9. 2017

47. Ta objava ima drugačen kontekst kot predhodni.

48. Iz zapisa tako izhaja, da je občinski svet Občine B. na seji obravnaval toženčevo pritožbo zoper sklep o denarni kazni, ki mu jo je izrekla občina, ker naj bi žalil župana, njegovega namestnika in tožnika kot direktorja občinske uprave. Občinski svet je toženčevo pritožbo zavrnil. Po seji je tožnik toženca prijavil policiji, ker naj bi mu na seji rekel, da je Kekec, toženca pa so na podlagi te prijave obiskali policisti. Tožnik navedenih dejstev ni zanikal. 49. Za tožnika sporni del izjave predstavlja opis pogovora med tožencem in policisti, zlasti del, v katerem je toženec zapisal, da tožnika ne bi nikoli imenoval s Kekcem, saj si take primerjave junak iz otroške literature ne zasluži, in del, v katerem je zapisal, da je policistom povedal, da je vsem prisotnim na seji občinskega sveta navedel znano resnico, da ko lopovu rečeš lopov, je lopov užaljen.

50. Toženec tudi glede teh izjav sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je preozko presojalo njun pomen in zanemarilo kontekst, v katerem sta bili izrečeni.

51. Najprej pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da za odločitev ni pomembno, ali je toženec na seji občinskega sveta tožniku rekel, da je Kekec. Tožnik namreč odškodnine na zahteva zaradi na seji izrečenih besed, temveč zaradi toženčevega zapisa na spletu.

52. Pritožbeno sodišče se strinja s tožencem, da iz zapisa ne izhaja, da je tožnika imenoval za lopova. Toženec je namreč v objavi zapisal pregovor, ki naj bi ga v kontekstu razprave izrekel na seji občinskega sveta in ki naj bi ga dodatno ponovil policistom. Sporočilni pomen tega pregovora ni imenovanje tožnika za lopova, temveč, da užaljena reakcija ob očitku dokazuje resničnost očitka. V kontekstu celotnega zapisa pa to ni imenovanje tožnika za lopova, temveč kvečjemu za Kekca, saj je tožnik toženca prijavil policiji (bil užaljen) zaradi tega poimenovanja. Slednje dokazuje zaključek zapisa: „In direktor je bil užaljen in je občana prijavil policiji... Iz tega se da razumeti...“, ki nakazuje, da se je tožnik prepoznal v Kekcu. Pa tudi, če bi ta dostavek nakazoval na lopova, ga v kontekstu celotne objave ni mogoče razumeti (le) na način, da je tožnik lopov (ničvrednež), temveč prej kaže na posmehovanje tožniku zaradi užaljenosti in prijave policiji. Sporni del zapisa je torej vsebinsko odprt, končna presoja tožnikovega ravnanja pa prepuščena bralcu.

53. Ostaneta še označba tožnika s Kekcem in navedba, da si Kekec kot junak iz otroške literature primerjave s tožnikom ne zasluži. Že ti navedbi nakazujeta na večplasten pomen besede Kekec. Slednja tako v osnovi označuje pozitiven literarni lik, vendar se uporablja tudi v pomenu z negativno konotacijo, tj. neumen, omejen človek, zlasti tak, ki ni dorasel delu, ki ga opravlja.7

54. Ne glede na to, v katerem pomenu pritožbeno sodišče presoja sporno izjavo, meje svobode izražanja niso bile presežene. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja razloge navaja v strnjeni obliki: 1) če je možnih pomenov sporne izjave več, je treba izhajati iz pomena, ki je za svobodo izražanja manj obremenjujoč; 2) toženec tožnika ni označil za lopova, beseda Kekec pa je uporabljena večplastno, celo nasprotujoče si, pri čemer je bila v obeh uporabljenih pomenih prej zbadljiva kot žaljiva; 3) gre za vrednostno oceno, ki je dopustna, če zanjo obstaja dejanska podlaga; 4) objava je bila izzvana s tožnikovim ravnanjem, ki je toženca ovadil, ker naj bi mu rekel, da je Kekec, kar toženec zanika; 5) ost objave je bila usmerjena v dogajanje na seji občinskega sveta in ravnanje tožnika, ki naj bi toženca po krivem ovadil, zato je povprečni bralec objavo razumel kot kritiko delovanja občinskega sveta, župana in tožnika kot direktorja občinske uprave; 6) tožnik je v zvezi s svojim delom dolžan trpeti tudi nenaklonjene, ostre in pikre kritike; 7) pravice do izražanja ni dopustno omejiti, ker bi se toženec na tožnikovo ravnanje lahko odzval na drugačen, za tožnika manj obremenjujoč način; 8) glede na umeščenost spornih izjav v kontekst in celotno izjavo ni mogoče šteti, da je bil edini motiv toženčevega zapisa tožnikovo ponižanje.

O vseh objavah skupaj

55. Nazadnje je treba presoditi, ali na presojo vpliva dejstvo, da je toženec tri za tožnika obremenjujoče zapise objavil v manj kot mesecu dni. Odgovor je negativen, pri čemer je bistveno, da sta zapise sprožila dva ločena dogodka, ki sta vsak zase pomenila samostojno podlago za toženčev odziv. Tudi kot celota zato zapisi ne predstavljajo osebnega napada na tožnika, temveč kritiko njegovega dela, ki jo je bil kot direktor občinske uprave dolžan prenesti.

56. Toženec je objavo naslovil na skupino, katere namen je razprava o lokalno pomembnih temah, vsebina objav pa ni presegla lokalnega okolja. V tem okolju pa so ljudje objave lahko umestili med ostale razpoložljive informacije o delovanju občine in ravnanju tožnika kot direktorja občinske uprave ter si ustvarili lastno mnenje o njihovi vsebini. Četudi je tožnik trpel določene negativne občutke, pa ni dokazal, da bi imele toženčeve objave zanj ali njegove bližnje dolgoročnejše ali občutnejše posledice.8 Tudi upoštevajoč posledice objav je zato v koliziji tožnikovih pravic do zasebnosti ter časti in dobrega imena ter toženčeve pravice do svobode govora treba dati prednost slednji.

Odločitev

57. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec niti z vsakim zapisom posebej niti z vsemi skupaj ni presegel dopustnih meja svobode izražanja in prekomerno posegel v tožnikovo zasebnost ter čast in dobro ime. Tožnik zato od njega neutemeljeno zahteva plačilo odškodnine, posledično pa so neutemeljena tudi njegova prizadevanja za njeno zvišanje.

58. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP), toženčevi pritožbi pa je ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi preostali del tožbenega zahtevka (2. in 5. alineja 358. člena ZPP).

Stroški postopka

59. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik v postopku ni uspel, zato mora tožencu povrniti potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znesek potrebnih pravdnih stroškov na strani toženca znaša 1.541,15 EUR. Ker odmera stroškov v pritožbenem postopku ni sporna, je sodišče tožniku naložilo povrnitev navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila.

60. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je v pritožbenem postopku v celoti propadel, toženec pa v celoti uspel. Tožnik tako sam nosi svoje pritožbene stroške, medtem ko mora tožencu povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka.

61. Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani toženca pritožbeno sodišče tako šteje: 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR in 22 % DDV znaša 279,99 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v višini 345 EUR pa 624,99 EUR. Navedeni znesek mora tožnik tožencu povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Navedbe toženca v odgovoru na pritožbo niso bile takšne, da bi prispevale k lažji ali hitrejši odločitvi o pritožbi, zato teh stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018, Up-381/14 z dne 15. 2. 2018, Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015, Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019, II Ips 6/2017 z dne 29. 11. 2018 in III Ips 71/2016 z dne 24. 7. 2018. 2 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS Up-614/15 z dne 21. 5. 2018, 19. točka obrazložitve, Up 2940/07 z dne 5. 2. 2009, 9., 10. in 13. točka obrazložitve, Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015, 16. točka obrazložitve, in Vrhovnega sodišča RS III Ips 71/2016 z dne 24. 7. 2018. 3 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018, točka 17 obrazložitve in v opombi št. 21 navedeno prakso ESČP. 4 Ustaljeno je stališče ESČP, da je stil izražanja del komunikacije in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave. Omejevanje svobode izražanja glede izjav, ki imajo zadostno podlago v dejstvih, izključno zaradi načina, na katerega so bile izražene, je nesprejemljivo z vidika 10. člena EKČP. Pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se bilo na ravnanje mogoče odzvati na drugačen, nežaljiv način (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018, točka 21 obrazložitve). 5 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, točka 29 obrazložitve, ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1206/2015 z dne 10. 6. 2015 in I Cp 2416/2014 z dne 21. 1. 2015. 6 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018, točki 22, 23 obrazložitve. 7 Primerjaj: https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/759/zakaj-ima-samostalnik-kekec-slabšalni-pomen 8 Tožnik zaradi spornih objav ni iskal zdravniške pomoči, prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zaradi njih ni prenehal opravljati službe direktorja občinske uprave.