Jedro

Stranki sta v pogodbi uporabili devize kot vrednostno osnovo za plačilo pogodbene obveznosti (prim. 1. odstavek 5. člena Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS št. 1/91-I). Zato tožeča stranka lahko zahteva vračilo zneska, ki je v domači valuti enak protivrednosti dogovorjene vrednostne osnove.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1.točko izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v protivrednosti 2.444,00 DEM po nakupnem menjalnem tečaju za DEM v A banki v Ljubljani, veljavnem na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1991 do plačila. V 2. točki je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana toženčeva terjatev proti tožniku za znesek 203.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V 3. točki je naložilo tožencu plačilo obveznosti iz 1. točke izreka. Toženo stranko je tudi obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

Toženec se je pritožil. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki in sicer tako, da se tožnikova terjatev in toženčeva obveznost plačila tolarske protivrednost 2.444,00 DEM obračuna po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi v višini kot jih povprečno priznavajo banke v Sloveniji za devizne vloge v DEM na vpogled, za čas od 10.5.1991 dalje do plačila. V preostanku je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Iz potrdila z dne 9.4.1991 in iz zaslišanja strank ne sledi, da bi toženec prejel 2.444 DEM, ter da bi se zavezal ta denar vrniti v DEM, ampak je prejel le dinarsko protivrednost. Zato gre eventualno za posojilo v domači valuti. Devizna klavzula ne pride v poštev, saj je takrat veljal Zakon o deviznem poslovanju, ki je devizno klavzulo prepovedoval. Sodišče druge stopnje se je očitno oprlo na pravno mnenje iz zadeve II Ips 292/92, kjer pa je šlo za dolg v devizah. Zato to stališče ni primerjivo z obravnavano zadevo. Razmerja med strankama pa ni mogoče opredeliti kot posojilnega. Toženec je v zameno za dano zemljišče od občine dobil drugo zemljišče in na tem zemljišču je tožnik z dovoljenjem sezidal dve garaži, ne da bi tožencu plačal odškodnino. Zato je bil toženčev pobotni ugovor utemeljen.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Toženec bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

Pred odgovorom na uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je potrebno opozoriti, da na revizijski stopnji ni več dopustno izpodbijanje dejanskega stanja, katerega je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). To se nanaša na toženčeve navedbe, da denarja ni dobil za nakup stroja, ampak za odškodnino, ker je tožnik sezidal dve garaži na zemljišču, katero je v dejanski lasti toženca. Ob dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, da toženec zatrjevane menjalne pogodbe z Občino še ni sklenil in da je pri parceli št. 1147 še vedno vknjižena družbena lastnina v splošni rabi (in torej toženec ni lastnik te parcele, 33. člen ZTLR), pa je bilo materialnopravno pravilno odločeno o toženčevem pobotnem ugovoru.

Tožena stranka tudi trdi, da med strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba. V zvezi s to trditvijo je ponovno potrebno opozoriti, da izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji ni dopustno. V mejah materialnopravnega preizkusa pogodbe med pravdnima strankama oz. za kakšno razmerje je šlo, sme revizijsko sodišče izhajati iz ugotovitev obeh sodišč o okoliščinah v zvezi s pogodbo ter iz "potrdila" z dne 9.4.1991, ki se nahaja v spisu (priloga A3). Tako sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnik izročil toženecu takratnih 22.000,00 din kot posojilo. Tudi na potrdilu sta stranki zapisali, da gre za posojilo tega zneska oz. protivrednosti 2.444,00 DEM. Vsi toženčevi ugovori o drugačnem namenu prejetja tega zneska so ostali v dokaznem postopku nedokazani ter so zato na revizijski stopnji neupoštevni.

Končno ostane še odgovor na toženčevo trditev, da je med strankama šlo eventualno za posojilo v domači valuti. Zadnji trditvi tožene stranke je vsekakor potrebno pritrditi. Res sta se stranki dogovorili za posojilo v znesku 22.000,00 tedanjih din, sedaj SIT (8.člen Zakona o uporabi denarne enote RS, Uradni list RS št. 17/91-I) ter zato tožnik lahko zahteva vračilo v domači valuti. Pri tem pa toženec pozablja, da sta pogodbeni stranki v "potrdilo" z dne 9.4.1991 zapisali, da gre za 22.000,00 din v protivrednosti 2.444,00 DEM. Kot sta že pravilno ugotovili sodišči prve in druge stopnje, tega pogodbenega določila ni mogoče drugače razlagati kot da gre za devizno klavzulo. Stranki sta v pogodbi uporabili devize kot vrednostno osnovo za plačilo pogodbene obveznosti (prim. 1.odstavek 5.člena Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS št. 1/91-I). Zato tožeča stranka lahko zahteva vračilo zneska, ki je v domači valuti enak protivrednosti dogovorjene vrednostne osnove t.j. 2.444,00 DEM.

Kar pa tožena stranka navaja glede časovne veljavnosti Zakona o deviznem poslovanju, pa je potrebno opozoriti, da gre res za pravno razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo tega zakona, vendar toženec svoje obveznosti do uveljavitve zakona ni izpolnil. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju pravilno uporabili določila Zakona o deviznem poslovanju.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).