Jedro

107. člen ZOR, ki določa, da nična pogodba ne postane veljavna, tudi če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha, v drugem odstavku dovoljuje izjemo in sicer: kadar je bila prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izvršena.

Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno menili, da pogodba ni bila izvršena, ker ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Vpis lastninske pravice ali pravice uporabe v javni knjigi je po določilu 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pomemben za nastanek stvarnopravne pravice, obligacijsko razmerje med pogodbenimi strankami pa obstaja tudi brez tega.

Tudi pravni standard prepovedi manjšega pomena iz drugega odstavka 107. člena ZOR bo treba natančneje pojasniti. Po obstoječi sodni praksi se njegova vsebina ne nanaša samo na prepovedno pravno normo, temveč tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši (primerjaj pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča R Slovenije dne 18. in 19.6.1996, Pravna mnenja I/96, str.4).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik imetnik pravice uporabe parcele št... k.o..., vpisane pri vl. št..., kar bi morala toženca priznati in izstaviti listino za vknjižbo pravice uporabe na tožnikovo ime v zemljiški knjigi, sicer bi listino nadomestila sodba. Tožniku je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po njenem mnenju je pritožbeno sodišče zmotno interpretiralo tožnikove trditve o pozidavi podarjene nepremičnine, saj z njimi v pritožbi ni spreminjala tožbene podlage, niti ni uveljavljal nove. Zato meni, da bi moralo te navedbe presoditi po določilu prvega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92).

Sklicevanje pritožbenega sodišča na prvi odstavek 190. člena ZPP pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določilu prvega odstavka 354. člena ZPP. V zvezi z materialnim pravom pa revident zatrjuje, da bi bilo treba v konkretnem primeru uporabiti določilo drugega odstavka 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki omogoča konvalidacijo nične pogodbe, če je prepoved manjšega pomena in je pogodba izvršena.

Priznava, da promet nezazidane stavbne parcele v času sklenitve pogodbe po Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur.l. SRS, 18/84 do 33/89) ni bil dovoljen, a trdi, da je šlo za kršitev manjšega pomena, ker je ta razlog kasneje, pred odločanjem pred sodiščem prve stopnje, odpadel. V zvezi z izvršitvijo pogodbe pa navaja, da je darilna pogodba realen kontrakt, ki se izvrši z izročitvijo, ter pojasnjuje, da je podarjeno parcelo prejel v popolno oblast in last in na njej začel graditi stanovanjsko hišo. Pogodba je torej realizirana, ni pa zemljiškoknjižno izvedena.

Revizija je bila po določilu tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Za nastanek pogodbe morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: opravilna sposobnost udeležencev, prava volja pogodbenih strank, možnost in dopustnost predmeta ter včasih tudi posebna oblika. Medtem ko v danem primeru obstoj prvih dveh pogojev ni sporen, pa je vprašljiv obstoj preostalih dveh.

Pravdni stranki se strinjata, da v času sklenitve menjalne in darilne pogodbe promet s pravico uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini med fizičnimi osebami ni bil dovoljen oz. je bil močno omejen, zaradi česar je bila pogodba z dne 13.4.1986 nična (57.člen v zvezi s 55. členom Zakona o stavbnih zemljiščih). Toda tožeča stranka trdi, da je sedaj tak promet mogoč in meni, da gre za primer iz drugega odstavka 107. člena ZOR.

107. člen ZOR, ki določa, da nična pogodba ne postane veljavna, tudi če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha, v drugem odstavku dovoljuje izjemo in sicer: kadar je bila prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izvršena. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno menili, da pogodba ni bila izvršena, ker ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Vpis lastninske pravice ali pravice uporabe v javni knjigi je po določilu 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 8/80 do 36/90) pomemben za nastanek stvarnopravne pravice, toda obligacijsko razmerje med pogodbenima ali med pogodbenimi strankami obstaja tudi brez tega. Pri prodajni pogodbi se prodajalec zaveže izročiti stvar, ki jo prodaja tako, da kupec pridobi pravico razpolaganja oz. lastninsko pravico (454. člen ZOR). Pogodba je lahko sklenjena v ustni obliki, toda pogodba o prodaji nepremičnih stvari, mora biti sklenjena v pisni obliki (455. člen ZOR). Podobno velja za menjalno pogodbo (553.člen ZOR). Če gre za darilno pogodbo, ki je po pravnem pravilu iz paragrafa 943 Občnega državljanskega zakona realna pogodba, pa mora biti stvar tudi dejansko izročena. Ker tožnik v tožbi zatrjuje, da je bila menjalna in darilna pogodba dne 13.4.1986 sklenjena v pisni obliki, da je bila sodno overjena in da so bile plačane vse davščine, kaže da je darovalec izpolnil vse obveznosti glede obličnosti pogodbe, kolikor se pogodba poleg menjave nanaša tudi na daritev, pa je pomembna navedba o izročitvi v last in posest in tožnikovo zatrjevanje v pritožbi, "da stoji na zemljišču novogradnja", kar da bi bilo to mogoče ugotoviti z dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo (zaslišanje strank in zaslišanje priče J. Ž. oz. kasneje toženca). V tem okviru tožnikova navedba ne spreminja dejanske podlage tožbe in ker je za primerjavo konkretnega dejanskega stanja z določilom drugega odstavka 107. člena ZOR pomembno, če je darovalec izročil stvar tožniku tako, da jo je ta užival, kot da bi imel na njej pravico uporabe oz. kot da bi bil njen lastnik, bo treba za pravilno odločitev v zadevi popolneje ugotoviti dejansko stanje.

Tudi pravni standard prepovedi manjšega pomena iz drugega odstavka 107. člena ZOR bo treba natančneje pojasniti. Po obstoječi sodni praksi se njegova vsebina ne nanaša samo na prepovedno pravno normo, temveč tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši (primerjaj pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča R Slovenije dne 18. in 19.6.1996, Pravna mnenja I/96, str.4). Zato bo treba za menjavo in za daritev parcel upoštevati vsebino prepovedi prometa po Zakonu o stavbnih zemljiščih, ki je veljal v času sklenitve sporne pogodbe, in kasnejše spremembe, poleg tega pa tudi namen in ravnanje pogodbenih strank.

Preveriti bo treba tudi obstoj pasivne legitimacije za toženko, za katero je sodišče prve stopnje štelo, da ni podana, ker je pri parc. št... k.o..., z.k. telo II, vl.št... kot uporabnik vpisan toženec. Pri tem pa je prezrlo, da pogodba z dne 13.4.1986 ni samo darilna, marveč je tudi menjalna pogodba, na podlagi katere mora toženi izročiti sporno parcelo I.S. v zameno za parc. št... k.o... In ker je I. S. sedaj pokojni, je treba z dokazom, ki je ponujen pod IV. tožbe, preveriti zatrjevano pravno nasledstvo toženke.

Da bosta sodišči prve in druge stopnje lahko odločili o obstoju (obligacijske) dolžnosti toženih strank, da tožniku omogočita vpis pravice v zemljiški knjigi in s tem absolutno, stvarnopravno veljavnost pravice, bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožnika in oba toženca ter pregledati zapuščinski spis po pokojnem I. S. Tako bo lahko ugotovilo, če je nedopustnost predmeta menjalne in darilne pogodbe z dne 13.4.1986 res manjšega pomena in če je bila pogodba res izvršena, tako kot zatrjuje tožnik.

Ker sta torej sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovili dejansko stanje, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe in je bilo treba po določilu drugega odstavka 395. člena ZPP v celoti razveljaviti sodbi sodišča druge in sodišča prve stopnje in vrniti zadevo prvemu sodišču v novo sojenje.