Jedro

Ugovora napake volje ni mogoče uveljavljati v postopku odmere davka na promet nepremičnin, ampak v pravdnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 7.7.1992, s katero je bil tožnici odmerjen davek na promet nepremičnin v znesku 2.780,00 SIT. Ugotovila je, da je tožnica kot prodajalka zemljišča s parc. št. 302/7 po kupni pogodbi, katero je sklenila s krajevno skupnostjo kot kupcem, zavezanka za plačilo davka. Ugovora tožnice, da je kupno pogodbo podpisala v zmoti, tožena stranka ni mogla upoštevati, saj je pogodbo zaradi napak v volji strank treba izpodbijati pred sodiščem. Če bo pogodba razveljavljena, bo tožnica na podlagi 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin lahko zahtevala odpravo odmerne odločbe in vrnitev plačanega davka. Glede vrednosti nepremičnine, ugotovljene v odmernem postopku, tožena stranka meni, da je organ prve stopnje ravnal skladno z navedenim zakonom, in pripominja, da tožnica glede cenitve ni imela pomislekov. Odmera davka je bila torej opravljena skladno z veljavnimi predpisi. Tožnica v tožbi navaja, da je kupno pogodbo, ki je bila podlaga za odmero davka na promet nepremičnin, sklenila v zmoti, kar je ugotovila šele, ko je prejela odmerno odločbo. Pogodba ni veljavna in se sodno izpodbija, zato tožnica meni, da davka na promet nepremičnin ni dolžna plačati. Davka tudi ne more plačati, ker ni plačilno sposobna. Tožnica smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je davčni organ prve stopnje odmeril davek na promet nepremičnin na podlagi kupne pogodbe, ki sta jo podpisali obe pogodbeni stranki. Tožnica nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da bi morala tožena stranka v svoji odločbi upoštevati, da je tožnica pogodbo sklenila v zmoti. Ugotavljanje napake volje pri sklepanju pogodbe je predmet pravdnega postopka. Ugovora napake volje glede na določila zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN, Uradni list RS, št. 47/90) po presoji sodišča v postopku odmere davka na promet nepremičnin ni mogoče uveljavljati. Davčna obveznost namreč nastane s sklenitvijo pogodbe o prodaji oziroma zamenjavi nepremičnine (1. odstavek 8. člena ZDPN), izjemoma, če je za prenos nepremičnine potrebno dovoljenje državnega organa ali kakšen drug pravni akt, pa takrat, ko je zavezancu sporočeno dovoljenje oziroma ko postane pravni akt pravnomočen (2. odstavek 8. člena ZDPN). Zakon torej nastanek davčne obveznosti veže na akt sklenitve pogodbe in ne na perfektnost le-te. To izhaja tudi iz določbe 15. člena ZDPN, po kateri brez dokaza, da je plačan prometni davek, ni mogoče overiti podpisov na pogodbi o prenosu nepremičnine, kakor tudi iz določbe 2. odstavka 16. člena ZDPN, po kateri ima zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu že plačani prometni davek vrne, če sodišče z odločbo izreče pogodbo o prenosu nepremičnine za neveljavno. Izpodbijana odločba je torej zakonita in tožnica s tožbo ni mogla uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.