Jedro

Zmanjšanje osnove za dohodnino zaradi invalidnosti je dopustno, če gre za invalida: 1. s 100% telesno okvaro in 2. mu je priznana pravica do tuje nege in pomoči. Če tožnik pogoja 100% invalidnosti ne izpolnjuje, mu osnove za dohodnino zaradi invalidnosti ni mogoče znižati. V upravnem sporu, v katerem se presoja le zakonitost upravnega akta, kot je tudi ta spor, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1490/2000-6 z dne 9.11.2000. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.3.1999, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada L., Izpostava L. M.-P. z dne 10.10.1997. S to odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1996. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Tudi samo je menilo, da v obravnavanem primeru tožnik izpolnjuje enega od pogojev za zmanjšanje osnove za dohodnino, določenih v 1. alinei 8. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96), in sicer pogoj, da mu je s pravnomočno odločbo priznana pravica do tuje nege in pomoči, ne izpolnjuje za drugega pogoja, in sicer 100% telesno okvaro. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je tožnik invalid II. kategorije, torej nima 100% telesne okvare. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi pojasnilo, da na odločitev v tej stvari ne vpliva dejstvo, da mu je prvostopni upravni organ ob reševanju njegove pritožbe zoper drugo odločbo ugodil in mu davčno osnovo zmanjšal ter vrnil preveč plačani znesek dohodnine, saj je z vpogledom v zadevo U 82/2000 ugotovilo, da je to odločbo prvostopnega organa organ druge stopnje po nadzorstveni pravici odpravil. Sodišče prve stopnje je hkrati s tožbo zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka, pri čemer je svojo utemeljitev oprlo na 3. odstavek 23. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi navaja, da se mu z izpodbijano odločitvijo nezakonito zvišuje davčna osnova. Po njegovem mnenju to izhaja iz napačne razlage, (zlasti pravopisne) 8. člena ZDoh. Meni, da je prizadet v ustavnih pravicah iz 11., 22. in 153. člena Ustave Republike Slovenije. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi prvostopno sodbo in odloči, da mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka z obrestmi. Vložnik je podal več dopolnitev pritožbe, v katerih med drugim predlaga, da pritožbeno sodišče združi obravnavo v njegovih pritožbah z dne 24.10.2000, 6.11.2000, 4.12.2000 in 22.2.2001, ki se nanašajo na sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 682/99-16 z dne 5.10.2000, U 1819/99-8 z dne 19.10.2000, U 1490/2000-6 z dne 9.11.2000 in U 82/2000-7 z dne 11.1.2001, ter vse razveljavi in jih vrne v ponovno odločanje upravnemu sodišču. Meni, da je dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga prejema, podlaga za zmanjšanje osnove za dohodnino po 9. členu ZDoh, po katerem se dohodnina zmanjša za prispevke in premije, namenjene za povečanje socialne varnosti zavezanca na področjih pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Do dodatka za tujo pomoč in postrežbo mu dajeta pravico Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Meni, da je kršena tudi določba 2. člena Ustave RS. Zahteva povračilo stroškov do česar je upravičen po 26. členu Ustave RS.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje navedbe iz izpodbijane odločbe, meni da pritožba ni utemeljena in predlaga, da jo sodišče kot tako tudi zavrne.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot sta pravilno navedla že tožena stranka in prvostopno sodišče, sta v prvi alinei 8. člena ZDoh, ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, kot pogoja za zmanjšanje osnove za dohodnino, določena dva, in sicer, da gre za invalida s 100% telesno okvaro in da mu je priznana pravica do tuje nege in pomoči. Kot so na podlagi podatkov, ki jih je predložil sam tožnik, ugotovila oba prej navedena organa, je tožniku priznana pravica do tuje nege in pomoči, ni pa mu priznana 100% invalidnost. To potrjujejo tudi podatki upravnih spisov. Tožniku je namreč s sklepom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 17.4.1998, priznana invalidnost II. kategorije, s sklepom ZPIZ z dne 18.7.1990 pa mu je priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Drugih dokazil o tožnikovi invalidnosti v upravnih oziroma sodnih spisih ni. Glede na to tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje pogojev za to, da bi se mu osnova za dohodnino zmanjšala za letno povprečno plačo zaposlenih v Republiki Sloveniji v letu, za katero se dohodnina odmerja.

Takšna razlaga navedene določbe tudi ne pomeni kršitve načela pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije, saj je navedeni predpis jasen in določen in ne dopušča drugačne razlage. Kršeno tudi ni načelo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, saj navedene določbe ZDoh ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za dva pogoja, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi doseči znižanje dohodninske osnove, pri čemer niti ni pomembno, ali je sporna vejica potrebna ali ne. Po presoji pritožbenega sodišča s tem tožniku tudi ni kršena pravica do enakega varstva, saj se ta zakonska določba enako uporablja v vseh primerih. Izpodbijani akt tožene stranke torej temelji na zakonitem predpisu. Ta predpis pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem jasen in razumljiv in ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Tožnik si napačno razlaga tudi določbo 4. alinee 9. člena ZDoh. Po tej določbi se dohodninska osnova zmanjša za prispevke in premije, ki jih davčni zavezanec nameni za povečanje socialne in zdravstvene varnosti, ne pa za sredstva, ki ju v ta namen prejme od institucij, ki skrbijo za socialno in zdravstveno varstvo državljanov.

Sodišče ni združilo obravnavanje tožnikovih pritožb v posameznih upravnih sporih, ki jih navaja tožnik, zato ker je v pritožbenih zadevah že odločeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. K 2. točki izreka: V obravnavanem upravnem sporu se presoja le zakonitost izpodbijanega akta, to je odločbe tožene stranke. V takih primerih pa vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ker je tako določeno v 3. odstavku 23. člena ZUS. To je tožniku pojasnilo že prvostopno sodišče. Glede na navedeno zakonsko določbo se tožnik ne more uspešno sklicevati na določbo 26. člena Ustave RS, po kateri ima vsakdo pravico do povračilo škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Tudi sicer pa tožniku ni v obravnavanem primeru ni nastala škoda, pa tudi nezakonitega dejanja državnega organa ni bilo.