Jedro

Sodišče druge stopnje razpiše obravnavo, če spozna, da je potrebno ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke.

II. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ker je zavarovanec toženke premaknil tovorno vozilo medtem, ko je sam stal v kesonu tovornega vozila. Trdil je, da je zaradi premika vozila izgubil ravnotežje in padel. 2. Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrne pravdne stroške. Obrazložilo je, da tožnik ni dokazal zatrjevanega nastanka škodnega dogodka.

3. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi obširno kritizira zaključek prvostopnega sodišča, da ni dokazal, da je padel zaradi premika vozila. Utemeljuje, da je tožnik v svoji izpovedbi dogodek sprva opisal pavšalno, potem pa še bolj podrobno in večkrat pojasnil, da je padel zato, ker je vozilo „cuknilo“. Zato ni pravilen prvostopni zaključek, da s svojo izpovedbo škodnega dogodka ni potrdil. Tudi ugotovitev sodišča, da se kljuka vlečne vrvi zaradi premika vozila ni snela, ni sprejemljiv, ker je tožnik jasno izpovedal, kako je prišlo do snetja („odhakljanja“) kljuke, ko se je med vleko palet vozilo premaknilo. Kot posebej življenjsko nesmiselno pritožba opisuje zahtevo sodišča, po kateri bi moral tožnik po štirih letih od škodnega dogodka izpovedovati do pike natančno tako, kot je to zapisal v tožbi njegov pooblaščenec. Stališče prvostopnega sodišča, da bi moral tožnik z izvedencem avtomobilske stroke dokazovati, da je do škode prišlo, pa je popolnoma nepravilno, saj na podlagi mnenja izvedenca ne bi bilo moč ugotoviti, da je (med drugim) tožnik padel na tovornjaku. Tožnikovo izpovedbo so v najbolj bistvenih delih potrdile tudi priče A. A. (videla tožnika neposredno po nezgodi ležati na tovornjaku in jamrati), B. B. (oče mu povedal, da padel zaradi premika), C. C. (tožnik ji je povedal, da je padel na kesonu) in D. D. (kot edini prisotni potrdil izpovedbo tožnika). Meni, da je sodišče ravnalo izredno pristransko, saj je povzemalo le tisto, kar naj bi bilo v korist toženke, ki je v vlogi z dne 26. 6. 2020 navedla polno domnev, dvomov in pavšalnih teorij zarot. Toženka kljub številnim pavšalnim navedbam ni izpodbila niti enega dejstva, ki ga je zatrjeval tožnik. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je na podlagi gornjih pritožbenih argumentov podvomilo v pravilnost prvostopne ugotovitve o nedokazanosti vzroka za tožniku nastalo škodo. Metoda, s katero je sodišče prve stopnje prišlo do svojih zaključkov, namreč ne temelji na prosti dokazni oceni, temveč zgolj na golem primerjanju skladnosti jezikovnega izražanja zaslišanih prič in tožnika s trditvami. Pritožbeno sodišče je na seji senata 3. 5. 2021 tako spoznalo, da je za pravilno ugotovitev obstoja zatrjevanega dejstva, ali je tožnik padel zaradi premika vozila, potrebno ponoviti dokaz z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C. in D. D. Ker so bile te priče pred sodiščem prve stopnje neposredno zaslišane, je moralo razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Na glavni obravnavi so bili zaslišani tožnik, priči A. A. in B. B. ter priča C. C., v soglasju s strankami pa je bila prebrana izpovedba priče D. D. Tožnik je izpovedal, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je stal na kesonu tovornjaka, od koder sta s D. D. zlagala palete. D. D. je odšel s tovornjaka, sam pa je z vlečno vrvjo povezal štiri palete, da bi jih premaknil skupaj in da mu ne bi bilo potrebno z zadnjega dela tovornjaka nositi vsake posebej. Ko jih je želel povleči in se je že z nogami uprl v tla ter vrv napel, je D. D. premaknil tovornjak, zaradi česar je izgubil ravnotežje in padel. V svoji izpovedbi je tožnik deloval silno prepričljivo, ne le zato, ker je izpovedoval smiselno enako kot ob prvem zaslišanju, temveč tudi zato, ker je med izpovedbo s telesom prikazoval, kako je vlekel vrv, kako ga je zaneslo ter kako se je nato vrv razrahljala in kljuka snela, da je sam padel. Dejstvo, da je tožnik v kesonu padel, je potrdila tako tožnikova mama A. A., ki ga je videla tam ležati ter kateri ji je povedal, da je padel, kot tudi šofer tovornjaka D. D., kateri ga je izpovedal, da je tožnik padel zaradi premika tovornjaka in ga je takoj po premiku videl poškodovanega ležati v kesonu. Nadalje je tožnikovo izpovedbo potrdil tudi njegov sin B. B., ki je pomagal D. D. dokončati delo zaradi tožnikove poškodbe ter kateremu je tožnik povedal, da je padel zato, ker se je potem, ko je D. D. premaknil vozilo, snela kljuka vlečne vrvi. Tudi tožnikova izvenzakonska partnerica je potrdila, da ji je tožnik povedal, da je do padca prišlo pri prestavljanju palet. 7. Izvedeni dokazni postopek je tako pokazal, da je do padca tožnika in poškodbe prišlo ob premiku vozila. Zato se izkaže za gotovo, da je tožnik izgubil ravnotežje, ker je D. D. premaknil vozilo. Trditev toženke, da se tožnik ni poškodoval zaradi premika vozila, ampak pri vlečenju palet, se že zaradi istočasnosti premika vozila in tožnikovega padca izkaže za malo verjetno. Tudi toženkin dvom, da iz medicinske dokumentacije izhaja zgolj, „da je tožnik padel na dvorišču“, ob dejstvu, da se je premik vozila pripetil na dvorišču, pravilnosti ugotovitve o poškodovanju tožnika v posledici premika vozila ne more omajati. Ob ugotovitvi, da je tožnik izgubil ravnotežje zaradi premika vozila, ocenjevanje, ali je do padca morebiti prišlo zaradi snetja kljuke vlečne vrvi s palet niti ni potrebno. Tudi v kolikor se je kljuka ob padcu snela, namreč ni bila vzrok izgube ravnotežja in padca, ampak je bil to premik tovornjaka. Dejstvo, da je tožnik padel zaradi premika vozila, je po oceni pritožbenega sodišča tako dokazano s standardom „onkraj razumnega dvoma“, kar pomeni, da o resničnosti te trditve ne dvomi noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.

8. Ugovori toženke, da bi moral tožnik oziroma udeleženca prometne nesreče poklicati policijo zaradi uradne preiskave okoliščin nesreče ter alkoholiziranosti obeh udeležencev, niso materialnopravno relevantni, saj splošni pogoji AO-10-2 to dolžnost nalagajo vozniku.

9. Glede na to, da je D. D. premikal vozilo, ko je bil tožnik v kesonu, in da je tožnik zato utrpel škodo, se izkaže, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti ter da je zato toženka v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo. Zavarovalnica je namreč dolžna oškodovancu, ki mu je nastala škoda zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. in 965. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ)1. 10. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju se je tako izkazalo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo že po temelju in dejanskega stanja v zvezi z višino vtoževane odškodnine za tožniku nastalo škodo ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče o zadevi lahko odločilo le glede podlage tožbenega zahtevka (z vmesno sodbo po 315. členu ZPP).

11. Tožnikovi pritožbi, ki se je izkazala za utemeljeno, je bilo potrebno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje o podlagi, torej glede temelja odškodninske odgovornosti, spremeniti (prva alineja 358. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP).

12. V nadaljnjem postopku bo prvostopno sodišče odločilo še o znesku tožbenega zahtevka.

13. Glede na to, da je bila izdana vmesna sodba, se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena ter 164. člen ZPP).

1 Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da pasivna legitimacija v primeru, v kolikor bo tožnik dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo, ni sporna.