Jedro

Izpodbijani sklep o zavrženju tožbe temelji na stališču, da zoper pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja delavec nima samostojnega sodnega varstva. Pritožbeno sodišče soglaša s to presojo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, vloženo 30. 3. 2023, s katero je tožnik uveljavljal, da se obtožba o domnevnih storjenih kršitvah pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zapisana v tožniku 7. 2. 2023 vročenem pisanju tožene stranke z naslovom "Pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi", kot nezakonita odpravi, oziroma podredno razveljavi ter da se ugotovi ničnost pisanja tožene stranke z vsebovanim opozorilom tožniku na izpolnjevanje obveznosti in možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

2. Zoper sklep tožnik vlaga obširno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh trditev o pravno pomembnih dejstvih, njegove ugotovitve pa so v medsebojnem nasprotju. Zatrjuje, da je odločilo o nečem, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka; tožbo je zmotno obravnavalo kot tožbo zoper pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 85. členu ZDR-1, čeprav tožnik na podlagi 23. člena v povezavi s 15. členom Ustave vlaga neposredno tožbo le zoper "obtožbeni" del. Meni, da na podlagi gole in nedokazane obtožbe delavcu ni mogoče izrekati sankcij oziroma so te brez pravnega učinka. Zanika obstoj ustaljene sodne prakse in zatrjuje napačno interpretacijo sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 227/05 in odločbe Ustavnega sodišča U-I-45/07. Pove, da ničnostni zahtevek uveljavlja kot stransko terjatev in prvenstveno v funkciji delavskega predstavnika po ZSDU, ne pa kot stranka pogodbe o zaposlitvi. Stališč sodne prakse o nedopustnosti samostojnega sodnega varstva zoper opozorilo po njegovem mnenju ni mogoče avtomatično uporabiti v primeru opozorila delavcu v funkciji delavskega predstavnika, ki se nanaša predvsem na ravnanja v zvezi z opravljanjem te funkcije; takšno opozorilo pomeni postavljanje članov sveta delavcev v manj ugoden položaj v nasprotju s 67. členom ZSDU, 85. člen ZDR-1 pa v takem primeru ni uporabljiv. Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine z dne 7. 2. 2013 in med samo listino. Vztraja, da je v pisanju vsebovana tudi obtožba o domnevni kršitvi (ki ni bila ugotovljena v kontradiktornem postopku) in da gre za akt z dvojno pravno naravo. Zatrjuje odvzem pravice do učinkovitega samostojnega sodnega varstva ter neskladje s 15. členom Ustave; gre za nedopusten poseg v osebnostne in tudi kolektivne pravice zaposlenih po 75. členu Ustave, saj gre za delavskega predstavnika. Sklicuje se na konvencijo MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za delavske predstavnike v podjetjih, ki ureja delovnopravno imuniteto delavskih predstavnikov. Meni, da je delovnopravno ukrepanje delodajalca zoper delavskega predstavnika dopuščeno le v primeru kršenja delovnih obveznosti, v nasprotnem primeru institut delovnopravne imunitete izgubi pomen. Zatrjuje zmotno materialnopravno presojo pisanja, zlasti glede tega, ali je mogoče podati zakonito opozorilo po 85. členu ZDR-1 na podlagi zgolj očitanih, in ne šele na podlagi ugotovljenih kršitev delavca po kontradiktornem postopku, ki vključuje pravico do zagovora. Navaja, da mora iti za ugotovljeno in ne zgolj očitano kršitev. Zatrjuje kršitev 341. člena ZPP. Glede pravice do zagovora zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo prvega odstavka 13. člena ZDR-1 ter ni upoštevalo načela kontradiktornosti postopka iz 5. člena ZPP. Zavzema se za to, da bi imel delavec pravico, da že pri obravnavi prve (ne šele druge) od obeh kršitev, ki sta podlaga za redno odpoved, sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokazih delodajalca. Zatrjuje kršitev 15., 23. in 35. člena Ustave. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zavrženje tožbe utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Ne drži pritožbena navedba, da se do ključnih trditev, ki jih je navajal tožnik, ni opredelilo. Strnjeno jih je povzelo v 5.-7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in jih pravilno ovrglo kot neutemeljene.

6. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino listine z dne 7. 2. 2023 (priloga A 3), z zatrjevanjem o napačni interpretaciji listine pa ni mogoče utemeljiti te kršitve, to je stvar uporabe materialnega prava.

7. Izpodbijani sklep o zavrženju tožbe (274. člen ZPP) temelji na stališču, da zoper pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) delavec nima samostojnega sodnega varstva. Pritožbeno sodišče soglaša s to presojo, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo tudi s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso (prim. VIII Ips 227/2005, U-I-45/07 idr.). Pravnih razlogov, ki utemeljujejo to stališče, po nepotrebnem ne ponavlja. Nenazadnje tudi pritožba sama poudarja, da samostojno sodno varstvo zoper "opozorilo samo na sebi" glede na stališča citiranih judikatov ni dovoljeno.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da pisno opozorilo z dne 7. 2. 2023 vsebuje pisno obtožbo po 23. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl. –URS), zoper katero ima tožnik sodno varstvo, oziroma lahko tudi na podlagi prvega odstavka 134. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) zahteva odpravo oziroma razveljavitev obtožbe. Pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je namreč enovit akt, in ne vsebuje pisne obtožbe kot samostojnega pravnega akta, kakor zmotno razume tožnik. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je pisno opozorilo zakonito le, če je delodajalec sprejel dva samostojna pravna akta, in sicer najprej ugotovitveni sklep o kršitvi delovne obveznosti (sprejet v kontradiktornem postopku z omogočenim zagovorom delavca), na tej podlagi pa nato še opozorilo z vsebino, predpisano v citirani določbi ZDR-1. Obveznosti sprejema dveh samostojnih pravnih aktov na način, ki ga navaja pritožba, niti ZDR-1 niti drug predpis za delodajalca ne določa, zato tudi sodišče takšne obveznosti ne more vzpostaviti.

9. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo o nečem, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Tožnik ga je res oblikoval tako, da je zahteval odpravo oziroma razveljavitev "obtožbe o domnevnih storjenih kršitvah pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zapisane v tožniku dne 7. 2. 2023 vročenem pisanju z naslovom Pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi", vendar se s preimenovanjem pisnega opozorila v obtožbo ni mogoče izogniti uporabi uveljavljenega pravnega stališča, da zoper pisno opozorilo ni dopustno samostojno sodno varstvo (prim. I. Robnik, v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba 2016, str. 492). S tem, ko je štelo, da je predmet spora izpodbijanje pisnega opozorila (in ne t. i. obtožbe), zato ni storilo očitanih kršitev URS, niti ni kršilo določb ZPP.

10. V pritožbi tožnik zmotno uveljavlja, da bi tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pisnega opozorila sodišče lahko kvečjemu zavrnilo, ne pa zavrglo. Stališče, da zoper pisno opozorilo ni dopustno samostojno sodno varstvo, vključuje vse oblike sodnega varstva, torej tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti, ki ga je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrglo. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik uveljavljal ničnostni zahtevek prvenstveno v funkciji delavskega predstavnika, ne vpliva na drugačno presojo. Bistveno je, da je predmet spora pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ki ga je toženka izrekla tožniku kot njenemu delavcu. V predpisih ni podlage za utemeljenost pritožbene navedbe o tem, da stališče o nedopustnem sodnem varstvu ne velja v primeru, ko je pisno opozorilo podano delavcu, ki je hkrati delavski predstavnik. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, pisno opozorilo nima neposrednih pravnih posledic, zato tožnik z njim ni bil postavljen v manj ugoden ali podrejen položaj v smislu 67. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/1993 in nasl. – ZSDU). Tako so neutemeljeni tudi očitki o kršitvi 75. člena URS (soodločanje) in določb o imuniteti delavskih predstavnikov v konvenciji MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za delavske predstavnike v podjetjih.

11. Do pritožbenih navedb o neutemeljenosti pisnega opozorila in da je bilo s krivično obtožbo poseženo v številne tožnikove pravice ter drugih se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker niso odločilnega pomena za ta spor (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je (ne)utemeljenost pisnega opozorila lahko predmet uveljavljanja in presoje v morebitnem kasnejšem sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V tistem sporu, če bo do njega prišlo, bo lahko tožnik v kontradiktornem postopku podal trditve in predlagal dokaze v zvezi z utemeljenostjo pisnega opozorila z dne 7. 2. 2023 oziroma "obtožbe", vsebovane v njem.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).