Jedro

Skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost oziroma odvisnost je odločilen in bistven element obstoja zakonski zvezi podobne skupnosti. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji za ugotavljanje obstoja zakonski zvezi enake skupnosti, strožji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožnica kot zunajzakonska partnerka pokojnega I. M. imela po njem dedno pravico. Istočasno je zavrnilo zahtevek, da bi tožnica zato bila solastnica do 1/4 na stanovanjski hiši s funkcionalnim zemljiščem (parcele št. 901/1, 901/2 in 901/3 k.o...) in da bi bila solastnica do 1/4 na osebnem avtu znamke Lada Niva ter nekaterem orodju. Po sodbenih ugotovitvah tožnica ni dokazala obstoja zunajzakonske skupnosti z zapustnikom. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Po mnenju revizije je sodišče druge stopnje le pavšalno odgovorilo na navedbe tožeče stranke v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Pri tem ni bilo upoštevano temeljno določilo pravdnega postopka, ki ga vsebuje določba člen 8 ZPP. Prezrta je bila cela vrsta pomembnih dejstev in dokazov. Tako je tožeča stranka v pritožbi opozorila, katera dela in na kakšen način so se izvajala v obdobju po letu 1991, ko je tožnica vzpostavila zunajzakonsko skupnost z zapustnikom. Kljub podrobnostim sodišče druge stopnje o teh bistvenih trditvah ni zavzelo stališča. Gre za enostransko in nedosledno ocenjevanje dokazov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica tožbeno uveljavlja ugotovitev, da ima kot zunajzakonska partnerka dedno pravico po zapustniku I. M., po katerem se vodi zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Postojni pod opr. št. D 103/2000. Dedna pravica naj bi torej imela svojo utemeljitev v dejanskih ugotovitvah, ki naj bi potrjevale obstoj pravnega razmerja iz določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima namreč zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Obstoj ustreznih dejanskih ugotovitev je torej predpostavka za navedeno pravno presojo, ki bi mogla utemeljiti vtoževano dedno pravico.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in podrobno ugotavljalo posamezna dejstva, tako tista, ki jih je zatrjevala tožnica, kot tudi tista, ki so jih zatrjevali toženci. Pri tem je izvedene dokaze ocenjevalo vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezavi (8. člen ZPP), pri čemer je ugotovilo, da niso podani pogoji za uporabo določbe 12. člena ZZZDR in posledično za ugotovitev o obstoju zatrjevane dedne pravice po zapustniku. Sodišče druge stopnje je analiziralo razloge sodbe sodišča prve stopnje ob upoštevanju pritožbenih navedb in ugotovilo, da je sprejeta "dokazna ocena analitična in korektna, le da so dokazni zaključki sodišča drugačni, kot jih je napravila tožnica v pritožbi". Ko je obrazlagalo pravilnost dokazne ocene, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, je pritožbo tožeče stranke obravnavalo v njenih posameznostih in celovito, pri čemer pa je v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP v svoji obrazložitvi presodilo predvsem pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Pri tem je izhajalo iz pravilnega pravnega izhodišča, po katerem mora življenjska skupnost, da bi bila izenačena z zakonsko zvezo, tudi nazven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, s predpostavko notranjega, čustvenega razmerja: tudi zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Na 5. strani izpodbijane sodbe so navedene odločilne okoliščine dejanske narave, ki ne potrjujejo obstoja zakonski zvezi enake življenjske skupnosti. Pri tem je sodišče druge stopnje posebej izpostavilo izostanek skupnega prebivanja, skupnega gospodinjstva in ekonomske skupnosti oziroma odvisnosti, kar predstavlja odločilen in bistveni element obstoja zakonski zvezi podobne skupnosti. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji za ugotavljanje obstoja zakonski zvezi enake skupnosti, strožji. Pri tem se revizijsko sodišče strinja z ugotovitvijo, da za obstoj takšne skupnosti ni odločilno "golo dejstvo, ali in kdaj kdo prijavi stalno bivališče pri drugi osebi", da pa je nedvomno pomembno dejansko skupno življenje. V tem obsegu ni mogoče mimo pomembne okoliščine, da je tožnica med tednom stanovala v L., "ki je le slabo uro oddaljena od vasi G." in da bi lahko svoj sicer skromni dohodek, ki ga je pridobivala z delom v L., pridobivala tudi v kraju bivanja svojega partnerja. Ker je tudi okolica zvezo tožnice in zapustnika dojemala različno in ker je mogoče različno ocenjevati tožničin prispevek pri pomoči v zapustnikovem gospodinjstvu, se je izpodbijana sodba utemeljeno postavila na stališče, da obstoj ekonomske skupnosti med tožnico in zapustnikom ni dokazan.

Razlogi izpodbijane sodbe so torej jasni in razumljivi in odgovarjajo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Tožnica je tista, ki nosi dokazno breme za ugotavljanje pravnega razmerja, katerega ugotovitev zahteva (prvi odstavek 7. člena ZPP). Revizijske navedbe, ki sicer izpodbijani sodbi očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej tam navedene pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ni bi bilo mogoče preizkusiti, imajo prav tisto pomanjkljivost, ki je sodbi očitana: s sklicevanjem na nejasnost razlogov in njihovo nasprotje z izvedenimi dokazi, tožeča stranka razloge izpodbijane sodbe napada posplošeno, ne da bi navedla, v katerih delih naj bi ti razlogi nasprotovali izvedenim dokazom. Obširne revizijske navedbe torej pomenijo le nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in ponujanje lastne dokazne ocene, kar pa je v bistvu graja dejanskih ugotovitev, ki po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni dovoljena. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Utemeljena in obrazložena dokazna ocena dejstev, ki ne podpirajo uporabe določbe 12. člena ZZZDR, pa je pogojevala tudi pravilno pravno presojo, po kateri tožnici ni mogoče priznati dedne pravice po pokojnem I. M. Njunega razmerja namreč ni mogoče izenačiti z zakonski zvezi podobno skupnostjo, zaradi česar je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljena s pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.