Jedro

Predmet sodne presoje je dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločitvijo disciplinskega organa delodajalca - tako dejansko stanje glede kršitev delovnih obveznosti kot dejansko stanje glede odgovornosti storilca in kvalifikatornih okoliščin, ki so pogoj za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Sodišče samo jih ne more ugotavljati, ampak lahko le presoja pravilnost in zakonitost dokončne delodajalčeve odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, storjene s tem, da je izkoristila vlom, skrila štiri kartone cigaret z namenom pokrivanja morebitnih manjkov, nato pa jih je prodala in izkupiček delila s sodelavci. Sodišče prve stopnje je sklepa disciplinskih organov tožene stranke razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu zahtevku in denarnim zahtevkom. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka v disciplinskem postopku ni ugotavljala kvalifikatornih okoliščin, ki jih je za zakonit izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja predpisoval 95. člen Pravilnika o delovnih razmerjih in 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). O denarnih zahtevkih je sodišče odločilo na podlagi izračuna tožnice, ki mu tožena stranka ni ugovarjala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča glede kvalifikatornih okoliščin kot podlagi za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravno in procesno zgrešen zaključek sodišč, da tožena stranka v disciplinskem postopku ni ugotavljala kvalifikatornih okoliščin. Vsa dela v disciplinskem postopku so opravili delavci tožene stranke, ki niso imeli pravne izobrazbe, zato so po svoje sicer nestrokovno, vendar realno okvalificirali ravnanje tožnice. Zakon ne zahteva, da disciplinski organi ugotovijo kvalifikatorne okoliščine, temveč zahteva le, da so kvalifikatorne okoliščine izpolnjene. V konkretnem primeru je bila povzročena škoda zavarovalnici zaradi krive prijave, toženki pa je bila povzročena moralna škoda in s tem tudi ogrožen oziroma moten delovni proces. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo ker ni upoštevalo, da so kvalifikatorne okoliščine izpolnjene, bistveno pa je kršilo določbe pravdnega postopka, ker kot osnovo okoliščino za odločitev postavlja netočno trditev, da ni bilo škode. "Le dodatno in ilustrativno" še navaja, da je sodišče sledilo navedbam in izračunom tožeče stranke, ki niso točni in natančni.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija ne navaja, katero kršitev določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče s tem, ko naj bi svojo odločitev utemeljilo na domnevno netočni trditvi.

Revizija je izredno pravno sredstvo, v katerem mora revident izrecno ali dovolj določno navesti revizijske razloge. Revizijsko sodišče ne more ugibati, katero procesno kršitev ima tožnica v mislih. Toliko bolj, ker se je sodišče druge stopnje (in predmet revizije je njegova sodba, ne sodba sodišča prve stopnje) jasno opredelilo o dejstvu, da za odločitev ni bistveno, ali je toženi stranki nastala škoda ali ne.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med dejanske okoliščine spadajo tudi podatki o izplačanih in pripadajočih zneskih osebnih prejemkov tožnice. Njenemu izračunu bi tožena stranka lahko in morala ugovarjati takrat, ko je bil čas za to, in ko ji je bila ta možnost tudi izrecno omogočena (obrazložitev izpodbijane sodbe na 4. strani).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke ni določal hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Disciplinska komisija je zato lahko tak ukrep zakonito izrekla le ob upoštevanju določb 89. člena ZDR (1990). To je določal tudi drugi odstavek 95. člena Pravilnika tožene stranke. Po 89. členu ZDR (1990) se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene s splošnim aktom, če je bilo s kršitvijo povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije (t. i. kvalifikatorne okoliščine).

Kvalifikatorne okoliščine niso znak oziroma element disciplinske kršitve, temveč posebne posledice storjene kršitve, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato ugotavljanje znakov kršitev, ki jih je tožnica storila, ne pomeni tudi ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin. Predmet sodne presoje je odločba disciplinskega organa, izdana na drugi stopnji pri delodajalcu (prvi odstavek 66. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št.- 60/89 in nasl. - ZTPDR). Predmet sodne presoje je torej dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločitvijo disciplinskega organa delodajalca - tako dejansko stanje glede kršitev delovnih obveznosti kot dejansko stanje glede odgovornosti storilca in kvalifikatornih okoliščin, ki so pogoj za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Sodišče samo jih ne more ugotavljati, ampak lahko le presoja pravilnost in zakonitost dokončne delodajalčeve odločitve. Ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v postopku pred sodiščem bi lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius). Zmotno je zato stališče revizije, da za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zadošča zgolj obstoj kvalifikatornih okoliščin, tudi če jih disciplinski organi niso ugotavljali. Vrhovno sodišče je o tem že večkrat in enako odločilo (na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 41/95 z dne 14. 5. 1996, objavljeni v zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča, GV, 1998, str. 135 do 137, ter v sodbah opr. št. VIII Ips 135/99 z dne 7. 12. 1999 in VIII Ips 262/98 z dne 2. 3. 1999, obe objavljeni v zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča, GV, 2001, str. 307 do 316).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kvalifikatornih okoliščin tožena stranka v disciplinskem postopku ni ugotavljala (stran 9 obrazložitve prvostopne sodbe), sodišče druge stopnje je tako ugotovljeno dejansko stanje preizkusilo (stran 3 izpodbijane sodbe). Ker gre za dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku tudi ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 371. člena ZPP), je za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe odločilno le to, ali so bile posebne okoliščine v disciplinskem postopku ugotovljene ali ne. Ker v obravnavanem primeru niso bile, je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno, zatrjevane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).