Jedro

V zadevi je sporno vprašanje upoštevanja obdobja od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 v pokojninsko dobo, ker je od priznanja te dobe odvisna odmera starostne pokojnine. Tedaj je vprašanje upoštevanja zavarovalne dobe bilo urejeno v ZPIZ/92 in ZTPPIZ. Zavarovalna doba se je zavezancem, ki so bili sami dolžni plačevati prispevke, torej tistim, ki so bili zavarovani na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, upoštevala le, če so bili za ta obdobja plačani prispevki (3. odstavek 202. člena ZPIZ/92). V primeru, ko je šlo za zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, pa se je čas prebit v delovnem razmerju pred uveljavitvijo ZPIZ-1 upošteval v zavarovalno dobo, ne glede na to, ali so bili zanjo plačani prispevki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 6. 2011 in št. ... z dne 15. 2. 2011 ter da se tožniku v pokojninsko dobo upošteva tudi obdobje od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 in se temu ustrezno odmeri višina starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi se mu moralo v pokojninsko dobo všteti obdobje od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997, ko je bil zaposlen v podjetju A. v kraju B., saj so bili za omenjeno obdobje tudi plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče je napačno presodilo dodatno dokumentacijo, s katero je dokazoval podatke o plačanih prispevkih. Enostransko je verjelo revizorki tožene stranke, ki je tožnikove listine presodila kot pomanjkljive in da zato ni mogoče ugotoviti podatkov o plači za sporno obdobje. Revizorka bi morala pri ZPIZ in pri takratni SDK, katere pravna naslednica je DURS oz. AJPES opraviti poizvedbe o dejanskem plačilu prispevkov, ki so bili plačani preko bančne transakcije. Na splošno je sodišče celotni postopek usmerilo v iskanje poslovne dokumentacije podjetja A. d.o.o., ni pa v tej zvezi preverilo ustreznih podatkov glede dejanskih plačil, iz katerih bi zagotovo bilo moč razbrati, da je podjetje, prispevke tudi plačalo. Dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju tudi družbenik in poslovodna oseba v tem podjetju, ne more biti tožniku v škodo, saj ni bil niti edini družbenik in tudi ne edina poslovodna oseba. Za plačevanje prispevkov ni bil pooblaščen. Na obrazcih REK-1 oz. rekapitulaciji obračuna OD za januar, februar, marec in april 1992 je žig SDK z oznako K-3 z dne 28. 4. 1992, kar pomeni, da so bili prispevki plačani. Po prepričanju tožnika je tako sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 2. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 960,67 EUR na mesec od 21. 12. 2010 dalje.

V zadevi je sporno vprašanje upoštevanja obdobja od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 v pokojninsko dobo, kajti od priznanja te dobe je odvisna tudi odmera starostne pokojnine. Tožena stranka je namreč štela, da je tožnik ob dopolnjeni starosti 69 let in 10 mesecev, dopolnil skupaj 35 let 4 mesece in 27 dni pokojninske dobe. Za sporno obdobje pa je štela, da je bil tožnik zavarovan s podlago 40, kot direktor družbenik pri podjetju A. d.o.o.. Ker plačilo prispevkov, ki je pogoj za priznanje zavarovalne dobe, ni bilo izkazano, tožena stranka omenjenega obdobja ni upoštevala pri odmeri pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 191. členu določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V 192. členu pa določa, v katerih primerih se izjemoma v zavarovalno dobo upoštevajo obdobja, v katerih so bili obračunani prispevki. Pri tem pa je potrebno poudariti, da se navedene določbe nanašajo na obdobje za čas od 1. 1. 2000 dalje, kot to izhaja tudi iz komentarja Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000, str. 668). V predmetni zadevi je sporno obdobje od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997. Tedaj pa je vprašanje upoštevanja zavarovalne dobe bilo urejeno v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 s spremembami, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) in pa v določbah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami). Zavarovalna doba se je zavezancem, ki so bili sami dolžni plačevati prispevke, torej tistim, ki so bili zavarovani na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti upoštevala le, če so bili za ta obdobja plačani prispevki (3. odstavek 202. člena ZPIZ/92). V primeru, ko je šlo za zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, pa se je čas prebit v delovnem razmerju pred uveljavitvijo ZPIZ-1 upošteval v zavarovalno dobo, ne glede na to, ali so bili zanjo plačani prispevki.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje vključen na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Med strankama sicer ni sporno, da je bil tožnik družbenik in poslovodna oseba v podjetju A. d.o.o. B., vendar pa iz podatkov v upravnem spisu ni razvidno, kako je bil tožnik v času od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 vključen v zavarovanje. Iz izpisa pokojninske dobe, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa z dne 15. 2. 2011 izhaja, da je bil tožnik v času od 12. 11. 1997 do 31. 12. 1999 v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja, v času od 1. 1. 2000 do 20. 12. 2010, pa na podlagi obveznega zavarovanja lastnikov podjetij. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi bil tožnik glede na potrdilo o prijavi - odjavi (obrazec M1/M2) z dne 20. 12. 2010 prijavljen v zavarovanje na podlagi 40 (lastniki zasebnih podjetij in zavodov v RS, če jih osebno vodijo in niso obvezno zavarovani na drugi podlagi ali niso uživalci pokojnine). Iz omenjenega obrazca izhaja zavarovanje od 1. 7. 2010 dalje do prenehanja, torej do 20. 12. 2010. Obrazec torej ne pokriva zavarovanja v spornem obdobju kar pomeni, da zgolj na podlagi omenjenega obrazca nikakor ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan po podlagi 40. Da zadeva ni bila ustrezno razčiščena nenazadnje izkazuje tudi uradni zaznamek revizorke oddelka za MEP št. ... z dne 26. 3. 2014 (list. št. 34 sodnega spisa), iz katerega izhaja, da se dokumentacija, ki jo je tožnik naknadno posredoval sodišču, delno nanaša na obdobje od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997, ko je bil zavarovanec (tožnik) zavarovan s podlago 001 - osebe, ki so v delovnem razmerju pri zavezancu A. d.o.o., B., reg. št. … . Tudi iz izpovedbe tožnika zaslišanega kot stranka v postopku izhaja, da je bil v spornem obdobju sicer direktor, vendar pa da ima pogodbo o zaposlitvi in da je bil v firmi edini zaposlen.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi ostalo nerazčiščeno vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja, ali pa je bil zavarovan kot lastnik zasebnega podjetja, ki ga je osebno vodil. Sodišče prve stopnje bo s tem v zvezi izvedlo ustrezne dokaze, predvsem bo iz matične evidence pridobilo podatke o podlagi tožnikovega zavarovanja v spornem obdobju. V primeru, da bo sodišče ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan po podlagi 40, torej da je bil sam dolžan plačevati prispevke, bo ponovno presodilo tudi predloženo dokumentacijo, ki jo je v dokazne namene sodišču predložil tožnik. Sodišče je namreč revizorja tožene stranke pozvalo, da preuči, ali je katero od listin, ki jih je sodišču posredoval tožnik mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Po mnenju revizorke oddelka za MEP (dopis z dne 26. 3. 2014) izhaja, da so listine pomanjkljive in da zato ne štejejo kot verodostojne in s tem tudi nimajo dokazne vrednosti plačilnih list. Tožnik s tem v zvezi utemeljeno opozarja, da bi moralo listine presoditi sodišče, ne pa revizor tožene stranke. Če sodišče v zvezi s presojo teh listin nima ustreznega znanja, pa bo potrebno dejansko stanje razčistiti s postavitvijo sodnega izvedenca finančne stroke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo zaradi razjasnitve dejanskega stanja izvedlo potrebno dokaze ter nato o zadevi ponovno razsodilo.

Glede stroškov pritožbe pa je pritožbeno sodišče odločitev o tem, skladno z 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.