Jedro

Tožnik utemeljeno opozarja, da popravni sklep ni sredstvo, s katerim bi bilo mogoče popravljati napačno odločitev sodišča, četudi se ta nanaša na odmero odvetniških stroškov. Ne gre namreč za očitno računsko pomoto, temveč za napačno priznano stroškovno postavko.

Izrek

I. Pritožbi tožnika zoper popravni sklep s 14. 12. 2016 se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se predlog za izdajo popravnega sklepa zavrne.

II. Pritožba tožnika zoper sklep z 18. 11. 2016 se zavrne.

III. Pritožbi tožene stranke zoper sklep z 18. 11. 2016 se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka tako spremeni, da se znesek 867,24 EUR zviša na 994,33 EUR, sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Tožnik je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 142,79 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 18. 11. 2016 zaradi umika tožbe ustavilo postopek in tožniku naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 867,24 EUR. S sklepom s 14. 12. 2016 pa je sodišče predhodni sklep v stroškovnem delu popravilo tako, da je znesek 867,24 EUR nadomestilo z zneskom 994,33 EUR.

2. Zoper popravni sklep s 14. 12. 2016 vlaga pritožbo tožnik. V njej poudarja, da je s sklepom z 18. 11. 2016 sodnica toženi stranki priznala samo 700 točk za odgovor na tožbo, odbila pa je zahtevek za plačilo stroškov za razliko v višini 1.100 odvetniških točk. Ni šlo torej za popravo napake v številki ali računsko pomoto, temveč za popravo same odločitve. Te s popravnim sklepom ni dopustno popravljati ali dopolnjevati.

3. Zoper sklep z 18. 11. 2016 sta pritožbo vložili obe pravdni stranki, tožena zgolj v primeru, če sodišče ne bi ugodilo njenemu predlogu za izdajo popravnega sklepa.

4. Tožnik v pritožbi opozarja, da je tožbo vložil, da bi preprečil morebitno zastaranje. Tožbo z isto vsebino je že 25. 1. 2016 vložil pri Deželnem sodišču za civilnopravne zadeve na Dunaju, kjer je tožena stranka ugovarjala nepristojnost sodišča. S tem ugovorom je pred prvostopenjskim sodiščem uspela, odločitev pa je bila s strani Višjega sodišča na Dunaju razveljavljena. Tožena stranka je torej z neobrazloženim in nepravilnim argumentom mednarodne nepristojnosti dunajskega sodišča povzročila vse stroške v zvezi s tem ugovorom in tudi stroške tega postopka, ki ga je tožeča stranka iz previdnosti vložila. Sodišče bi moralo uporabiti 156. člen ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ker je tožnik uspel s pritožbo na dunajskem sodišču v zvezi s pristojnostjo, mu stroški gredo tudi po prvem odstavku 158. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dosodi tožeči stranki celotne stroške tega postopka.

5. Tožena stranka v pritožbi, ki jo postavlja podrejeno za primer neuspeha s predlogom za izdajo popravnega sklepa, ugovarja napačni odmeri pravdnih stroškov. Sodišče je upoštevalo napačno izhodiščno vrednost storitve, za katero bi moralo toženi stranki priznati 1100 točk in ne 700 točk. Nepriznana vrednost pravdnih stroškov znaša 143,33 EUR.

6. Pritožba tožnika zoper popravni sklep s 14. 12. 2016 je utemeljena, pritožba toženke zoper sklep z 18. 11. 2016 je delno utemeljena, pritožba tožnika zoper sklep z 18. 11. 2016 pa ni utemeljena.

7. Sodišče je s popravnim sklepom s 14. 12. 2016 popravilo izrek 2. točke sklepa z 18. 11. 2016, tako da je tožniku naložilo namesto 867,24 EUR plačilo 994,33 EUR pravdnih stroškov. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče v prvotnem sklepu toženki za odgovor na tožbo priznalo le 700 točk, namesto 1100 točk nagrade, kar sedaj odpravlja s popravnim sklepom. Tožnik utemeljeno opozarja, da popravni sklep ni sredstvo, s katerim bi bilo mogoče popravljati napačno odločitev sodišča, četudi se ta nanaša na odmero odvetniških stroškov. Ne gre namreč za očitno računsko pomoto, temveč za napačno priznano stroškovno postavko. Ker je pritožba tožnika zoper popravni sklep glede na navedeno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog toženke za izdajo popravnega sklepa zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

8. Dejanske okoliščine, ki so privedle tožnika do odločitve, da vloži tožbo v obravnavani zadevi, na pravilnost stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ne vplivajo. Tožnik namreč ni umaknil tožbe, ker bi tožena stranka izpolnila zahtevek, temveč ker o njegovem zahtevku že odloča avstrijsko sodišče, pred katerim je predhodno sprožil sodni postopek. Podana je torej litispendenca. Tožnikova avtonomna odločitev je, pred katerim sodiščem bo vložil tožbo, hkrati pa sam nosi stroškovne posledice za morebiten neuspeh. Obramba toženke, ki je pred avstrijskim sodiščem podala ugovor nepristojnosti, nikakor ne pomeni krivdnega ravnanja, saj ima vsaka stranka pravico, da se v postopku brani tako, kot šteje, da je najbolje za zaščito njenih interesov. Ker je tožnik po tem, ko je avstrijsko sodišče pravnomočno odločilo o svoji pristojnosti, pred slovenskim sodiščem umaknil tožbo, je toženki dolžan povrniti njene pravdne stroške.

9. Tožnik same odmere stroškov ne graja. Tožena stranka v pritožbi, ki jo je vložila v primeru neuspeha s popravnim sklepom, utemeljeno opozarja, da ji je sodišče za odgovor na tožbo priznalo le 700 točk, namesto 1.100 točk nagrade po odvetniški tarifi glede na vrednost spornega predmeta 6.077,19 EUR. Toženi stranki tako skupaj pripada nagrada v višini 1.100 točk in materialni stroški v višini 21 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 514,54 EUR, povečano za 22 % DDV pa 627,74 EUR. Tožena strank je upravičena tudi do stroškov prevoda sodne odločbe Višjega deželnega sodišča na Dunaju v višini 366,49 EUR, skupno torej do 994,33 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep z 18. 11. 2016 v 2. točki izreka spremenilo, tako da je znesek 867,24 EUR nadomestilo z zneskom 994,33 EUR (3. točka 365. člena ZPP), pritožbo tožnika zoper omenjeni sklep pa je zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Čeprav je tožnik uspel s pritožbo zoper popravni sklep, vsebinsko ni uspel s pritožbo zoper sklep z 18. 11. 2016, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka. Zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki, pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na njegovo pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave vloge v višini 250 odvetniških točk, povečane za materialne stroške v višini 5 odvetniških točk, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 117,04 EUR, povečano za DDV pa 142,79 EUR. Te stroške je tožnik dolžan toženki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.