Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala, da je ob upoštevanju plače in nadomestila za invalidnost prikrajšana, in ker ni dokazala, da ima iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti mesečni izgubo na dohodku, je njen tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova razlike v plači in izpada dohodka ter plačilo rente neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 7.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje do plačila; da sta toženi stranki dolžni nerazdelno z dnem vložitve predmetne tožbe tožeči stranki plačevati mesečno rento v višini 300,00 EUR do vsakega 15. v mesecu vnaprej, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega rentnega obroka pa do plačila, s tem, da predhodno od plačanih rentnih zneskov toženi stranki tožeči stranki poravnata ustrezne dajatve pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženima strankama povrniti stroške postopka v znesku 1.636,20 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti pa do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v utemeljitev svojih navedb predložila dokaze, s katerimi dokazuje, da je bila v posledici delovne poškodbe pri njej ugotovljena III. kategorija invalidnosti, premeščena je bila na novo delovno mesto, na katerem pa prejema nižji mesečni osebni dohodek, kot ga je prejemala pred delovno nezgodo in kot bi ga prejemala, v kolikor ne bi bila premeščena na novo delo v posledici obravnave poškodbe. Tožeča stranka je premoženjsko prikrajšana, do premoženjskega prikrajšanja pa je prišlo prav zaradi njene delne nezmožnosti za delo. Ob normalnem teku stvari, v kolikor škodnega dogodka ne bi bilo, bi tožeča stranka gotovo prejemala dohodek, kot ga je pred obravnavano škodo, to se navezuje vsaj na njen zaslužek, torej plačo pri prvotoženi stranki. Tožeča stranka je prejemala tudi ostale dohodke in sicer iz kmetijske dejavnosti, ki je sedaj več ne more opravljati. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka sodišča prve stopnje je, da naj bi osnovna plača tožeče stranke pred delovno nezgodo znašala 412,54 EUR, sedaj pa naj bi osnovna plača znašala 503,46 EUR, torej po zaključku sodišča tožeča stranka prejema na novem delovnem mestu večjo osnovno plačo, kot jo je prejemala na delovnem mestu pred samo nezgodo. Ta ugotovitev pa je nepravilna. Tožeča stranka je namreč v utemeljitev višine tožbenega zahtevka v spis med drugim predložila dve pogodbi o zaposlitvi, prva pogodba o zaposlitvi z dne 18. 12. 2000, ko je tožeča stranka za nedoločen čas pri prvotoženi stranki sklenila pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu betonirec – montažer III in bila razvrščena v plačilni razred s faktorjem 1,32. Ker tega dela tožeča stranka po poškodbi ni mogla več opravljati, je dne 29. 2. 2008 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomožni delavec, s faktorjem 1,21. Že ta podatek, torej relativno razmerje za obračun plače kaže, da je plača tožeče stranke sedaj nižja. Tako je napačno povzelo v zadevi izvedene dokaze, predvsem zato, ker je upoštevalo absolutno številko, ki je razvidna iz 11 let stare pogodbe o zaposlitvi in ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih moralo in ki jih je tožeča stranka pravočasno predlagala. Tožeča stranka je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj upošteva dejanske plače in izdela obračun kolikšne mesečne prejemke bi tožeča stranka prejemala, v kolikor bi delala na delovnem mestu, ki ga je opravljala pred nesrečo. Ker tega dokaza sodišče ni izvedlo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka tudi nasprotuje navedbam sodišča, da je potrebno sedanjemu osebnemu dohodku prišteti pravico do nadomestila za invalidnost. To nadomestilo se tožeči stranki izplačuje zaradi njene telesne okvare in ta invalidnost predstavlja pokritje nepremoženjske škode, torej škode, ki jo tožeča stranka trpi zaradi telesne okvare. Kar se tiče tožbenega zahtevka v delu, kjer je tožnik zahteval rento zaradi nezmožnosti delovanja kmetije, pa je sodišče pritegnilo izvedenca kmetijske stroke, za katerega tožeča stranka predujema ni pravočasno plačala. Tožeča stranka je prosila za podaljšanje roka za založitev predujema, ker zaradi šibkega finančnega stanja takega bremena v tako kratkem roku ni zmogla. Ko tudi v podaljšanjem roku predujema ni mogla plačati, je sodišče vljudno prosila, da se ji da odlog plačila predujema do pravnomočne rešitve predmetne zadeve, o tej prošnji pa sodišče prve stopnje ni odločalo, kljub vsemu pa tega dokaza ni izvedlo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa zadevo odstopi sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožeča stranka v predmetnem sporu uveljavlja plačilo 7.550,00 EUR in sicer: - iz naslova razlike v plači v višini 280,00 EUR mesečno (za obdobje od 1. 3. 2008 do vložitve tožbe, to je za 20 mesecev, kar predstavlja razliko med 420,00 EUR neto mesečno kolikor prejema tožeča stranka sedaj in 700,00 EUR, kar je prejemala na prejšnjem delovnem mestu); - iz naslova izpada dohodka v višini 50,00 EUR mesečno na kmetijskih površinah, ki jih je obdelovala oziroma, ki jih obdeluje za svojo mater (za obdobje od 7. 8. 2006 pa do vložitve tožbe, to je 39 mesecev, v skupni višini 1.900,00 EUR) in rente (ki predstavlja razliko med plačo, ki jo je prejemala pred nesrečo pri delu, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2000 ter plačo, ki jo prejema po škodnem dogodku na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008) v višini 300,00 EUR mesečno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožeča stranka z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 10. 12. 2007 (A6) uvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, upoštevajoč omejitve; - da je invalidnost posledica poškodbe pri delu; - da je tožeča stranka ostala delno nezmožna za delo, ki ga je opravljala pred nesrečo, zaradi česar je s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi (v skladu z odločbo ZPIZ o invalidnosti in omejitvami za delo) za dela pomožnega delavca z osnovno plačo 503,46 EUR (A2); - da je tožeča stranka imela pred delovno nezgodo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za dela betonirca – montažerja z osnovno plačo 412,54 EUR (98.762,40 SIT, A3); - da je bila tožeči stranki z odločbo ZPIZ-a priznana pravica nadomestila za invalidnost v višini 100,16 EUR od 1. 3. 2008 dalje (A20).

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih dokazov ugotovilo, da tožeča stranka prejema na novem delovnem mestu osnovno plačo v višini 503,46 EUR in 100,16 EUR iz naslova nadomestila za invalidnost, torej skupaj v višini 603,62 EUR, medtem ko je na prejšnjem delovnem mestu v letu 2006 (pred delovno nezgodo) njena povprečna plača znašala 410,90 EUR, kar izhaja iz podatkov o plačah in nadomestilih ZPIZ Slovenije z dne 16. 4. 2008 (A20). Sodišče prve stopnje je upoštevalo podatke o plačah in nadomestilih plače ZPIZ-a, saj tožeča stranka o svoji plači na delovnem mestu betonirec – montažer ni predložila nobenega dokaza, razen da je v tožbi pavšalno zatrjevala, da je na prejšnjem delovnem mestu pred delovno nezgodo prejemala 700,00 EUR plače mesečno.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka v utemeljitev višine tožbenega zahtevka v spis med drugimi dokazi priložil dve pogodbi o zaposlitvi in sicer po prvi je bila razvrščena v plačilni razred s količnikom 1,32 in ker dela po poškodbi ni mogla več opravljati, je podpisala novo pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 in sicer s faktorjem 1,21, ter da že ta podatek kaže, da je plača tožeče stranke sedaj nižja. Tožeča stranka prezre, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala škode, to je izgube na zaslužku, predvsem zaradi pomanjkljivih navedb in trditev, ki so onemogočale ugotavljanje škode. Tožeča stranka je namreč bila z dne 10. 12. 2007 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznano pravico do premestitve na novo delovno mesto z omejitvami (da ne hodi po ne ravnem, lestvah in gradbenih odrih) in prvotožena stranka je tožečo stranko dne 1. 3. 2008 zaposlila na drugem delovnem mestu v skladu z odločbo o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto. V skladu s četrto alinejo prvega odstavka ter tretjo alinejo tretjega odstavka 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji, ZPIZ-1) se nadomestilo za invalidnost zavarovancu, pri kateremu je nastala invalidnost III. kategorije, v primeru, da je delovna zmožnost zavarovanca zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen in če se zaposli na drugem delovnem mestu (kar velja za konkretni primer), odmeri v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Tožeča stranka kot invalid III. kategorije invalidnosti, ki je še lahko delala v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni bila zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena in se je zaposlila na drugem delovnem mestu, ima pod pogoji 94. člena ZPIZ-1 pravico do nadomestila za invalidnost. Tožeči stranki je bila pravnomočno priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo in v takem primeru ima zavarovanec pravico do nadomestila za invalidnost, ki se upošteva pri ugotavljanju razlike pri prikrajšanju pri plači. Po prvem odstavku 7. člena ZPP in po 212. členu ZPP mora tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke. Dejstev, ki jih stranke niso navajale, sodišče samo ne sme ugotavljati. Z dokazi se dokazujejo samo zatrjevana dejstva. Tožeča stranka je tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja in obsega škode. Ko gre za zahtevek za povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja (174. člen OZ), mora tožeča stranka navesti ne le, da je zaradi trajnih posledic telesne poškodbe nesposobna za delo, namreč tudi, da se okrnitev sposobnosti za pridobivanje odraža kot premoženjska škoda (če tega ni, oškodovanec nima pravice do odškodnine iz tega naslova). Bistveni element tega pa so trditve o oškodovančevi pridobitni sposobnosti pred škodnim dogodkom. Tožeča stranka ni izkazala, da je bila njena plača pred nesrečo pri delu v višini 700,00 EUR, kakor je zatrjevala v tožbi (na primer s plačilnimi listi za leto 2006). Prav nasprotno, iz podatkov o plačah in nadomestilih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za leto 2006 izhaja, da je povprečna plača tožeče stranke za leto 2006 znašala v višini 410,90 EUR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno dokazno zaključilo, da tožeča stranka prejema sedaj višjo plačo (v višini 503,46 EUR) kot jo je prejemala pred samo nezgodo. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi nadomestilo za invalidnost v višini 100,16 EUR, tako da tožeča stranka sedaj skupaj prejema 603,62 EUR, medtem ko je povprečna plača tožeče stranke na delovnem mestu, ki ga je opravljala pred nezgodo, znašala v višini 410,90 EUR.

Izgubljeni dobiček je razlika med obstoječim premoženjem in prepričitvijo njegovega povečanja (132. člen, Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj. - OZ). Pri ugotavljanju izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalni tek stvari, ki pa ga zaradi ravnanja odgovorne osebe ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala tožeča stranka najprej zatrjevati, kakšen je bil njen dohodek iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti pred in po škodnem dogodku. V trditveni podlagi pa ni zatrjevano nič od navedenega. Navajanje stranke mora zajemati trditve o vseh dejstvih, ki jih terja materialno pravo v povezavi s konkretnim življenjskim dogajanjem in manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti niti zaslišanje strank niti izvajanje katerihkoli drugih dokazov. Dokazi z izvedencem ali z zaslišanjem strank so namenjeni ugotavljanju spornih dejstev (243. in 257. člen ZPP). Katera so ta dejstva pa morajo v svoji trditveni podlagi navesti stranke. Tožeča stranka v pritožbi ves čas govori le o izvajanju oziroma neizvajanju dokazov, kar pa v tem postopku ni bistveno. V zvezi z odsotnostjo ustreznih dokaznih navedb zatrjuje v pritožbi samo, da njene navedbe o izgubi na plači in dobičku niso zgolj pavšalne, ampak povsem konkretne. Dokaz s finančnim izvedencem je bil zavrnjen, razlog zavrnitve tovrstnega tožnikovega predloga je res izostal, vendar ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ta kršitev ni vplivala na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje. Odsotnost trditev o pravnoodločilnih dejstvih je bila tolikšna, da bi bila dokaza z izvedencema finančne in kmetijske stroke brezpredmetna, saj izvedenca ne moreta nadomestiti pomanjkljivih dejanskih navedb.

Ob ugotovitvi, da plačilo rente v obliki prikrajšanja pri plači in zmanjšanja dohodka iz naslova opravljanje kmetijske dejavnosti ni dokazano, je zaradi odsotnosti te predpostavke odškodninskega delikta tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje materialno pravilno zavrnilo, saj ob upoštevanju plače, ki jo je prejemala tožeča stranka in ob upoštevanju nadomestila za invalidnost, prikrajšanje tožeče stranke, glede na zgoraj obrazloženo, ni izkazano. Tožeča stranka je tudi zgolj zatrjevala izpad mesečnega dohodka iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti v višini 50,00 EUR mesečno zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, vendar v zvezi s tem zatrjevanjem v dokazne namene ni ponudila nobenih dokazov, ki bi dokazovali višino dohodka pred in po škodnem dogodku, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala premoženjske škode prikrajšanja pri pridobivanju dohodka z upravljanjem kmetijske dejavnosti in je njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).