Jedro

Glede na ugotovljeno vrednost premoženja, s katerim razpolaga tožnica in njen družinski član, je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, zato je utemeljeno zavrnila njeno prošnjo za dodelitev BPP. Vrednost tožničinega solastnega dela nepremičnine, v kateri ne prebiva in katere solastnica je skupaj s svojo sestro, znaša 22.469,50 EUR (vrednost celotne nepremičnine je 44.939,00 EUR), kar presega zakonsko določeno mejno vrednost premoženja (19.304,64 EUR).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1544/2019 z dne 10. 12. 2019, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) A.A., v tem upravnem sporu tožnice, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilka 11. 10. 2019 vložila prošnjo za dodelitev BPP v zvezi z zastopanjem v nepravdnem postopku zaradi ureditve skrbništva, stikov in preživnine v zadevi št. N 491/2019. Tožena stranka je pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP ugotovila, da je prosilka zemljiškoknjižna lastnica ½ nepremičnine parc. št. 1, k. o. K., ki v naravi predstavlja stavbno zemljišče s stavbo v vrednosti 44.939,00 EUR, kot izhaja iz zbirke podatkov na spletnem portalu Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS). Prosilka v tej nepremičnini ne prebiva in tudi nima prijavljenega stalnega prebivališča, zaradi česar je tožena stranka polovico vrednosti te nepremičnine, torej 22.469,50 EUR, vštela v prosilkino premoženje. To premoženje presega z zakonom določen premoženjski cenzus za dodelitev BPP, ki je določen v prvem odstavku 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), saj ta znaša 19.304,64 EUR (kar je 48-kratnik osnovnih zneskov minimalnega dohodka). Ker je tako tožena stranka ugotovila, da tožnica razpolaga s premoženjem, zaradi katerega ni upravičena do BPP, ni odločala o tem, ali prosilka izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki mora biti sicer izpolnjen kumulativno. Iz teh razlogov je tožena stranka zaključila, da prosilka ni upravičena do dodelitve BPP, zato je njeno prošnjo zavrnila.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, ki jo je naknadno dopolnila. Tožnica navaja, da v tem objektu, katerega solastnica je s svojo sestro, ni pogojev za bivanje s hčerko in ga tudi ne more prodati, ker tega ne želi sestra. Priložila je fotografije poti do tega objekta, iz katerih je razvidno, da je pot gozdna in otežena. Prav tako je priložila fotografije od objekta, v katerem ni elektrike, je samo voda. Iz fotografij je razvidno, v kako slabem stanju so okna in da je gretje na trda goriva. Objekt je skromna baraka, ki nikakor ni primerna za tožnico in njeno 8-mesečno hčerko. Navaja, da je v denarni stiski, saj je v minusnem limitu na banki, živi pri sestri, oče hčere pa ne plačuje preživnine. Tožena stranka je neupravičeno upoštevala nepremično premoženje, ki je solastnina, od katerega nima nobenega dohodka. Tožnica predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnico in opravi ogled nepremičnine, kot sama navaja, pa predlaga ugodno rešitev zadeve.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

6. Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Med drugim mora izpolnjevati tudi finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. V skladu s tem določilom ZBPP je tožena stranka navedla pravilno pravno podlago dveh zakonov, ki urejata navedeno materijo, in sicer ZSVarPre in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). V skladu z določbo 27. člena ZSVarPre se BPP, ne glede na izpolnjevanje ostalih pogojev, ne dodeli, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre, ter katerega vrednost dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 19.304,64 EUR. To pomeni, da prosilec v nobenem primeru ni upravičen do BPP, če ima premoženje ali prihranke, ki presegajo navedeno vrednost. 7. Zakonodajalec je torej finančni kriterij upravičenja do BPP omejil z višino prihrankov oziroma premoženja. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi BPP vezana tako organ za BPP kot tudi sodišče. Tožena stranka je tako v skladu s prej navedenimi določili ugotavljala premoženjsko stanje tožnice, za katero je ugotovila, da živi v skupnem gospodinjstvu z mladoletnim otrokom, ki jo je ob upoštevanju 10. člena ZUPJS pravilno štela kot njenega družinskega člana, in svojo odločitev oprla na uradne podatke. Gre za podatke zemljiške knjige in GURS o (so)lastništvu nepremičnine in vrednosti te nepremičnine, ki med strankama niso sporni. Tožena stranka je na podlagi prvega odstavka 17. člena ZUPJS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS, predmetno nepremičnino pravilno štela v tožničino premoženje. Tožnica v tožbi tem ugotovitvam niti ne oporeka, kot rečeno pa so ti podatki razvidni iz uradnih evidenc navedenih državnih organov.

8. Glede na ugotovljeno vrednost premoženja, s katerim razpolaga tožnica in njen družinski član, je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, zato je utemeljeno zavrnila njeno prošnjo za dodelitev BPP. Vrednost tožničinega solastnega dela nepremičnine (parc. št. 1, k. o. K.), v kateri ne prebiva in katere solastnica je skupaj s svojo sestro, znaša 22.469,50 EUR (vrednost celotne nepremičnine je 44.939,00 EUR), kar presega zakonsko določeno mejno vrednost premoženja (19.304,64 EUR). Na ugotovljeno višino premoženja in posledično odločitev glede dodelitve BPP ne vplivajo tožbene navedbe, da ta nepremičnina ni primerna za bivanje, kajti slednja se všteva v tožničino premoženje ravno zaradi dejstva, ker tožnica v tem objektu ne prebiva, predstavlja pa določeno vrednost premoženja, s katerim razpolaga tožnica. Prav tako ni upošteven tožbeni ugovor, ki se nanaša na solastništvo te nepremičnine. V zvezi s tem sodišče tožnici pojasnjuje, da lahko solastnik sproži ustrezen postopek za delitev stvari v solastnini (po Zakonu o nepravdnem postopku) in na ta način unovči premoženje, katerega solastnik je. Tako sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je odločitev tožene stranke, da zavrne tožničino prošnjo za dodelitev BPP, napačna iz tožbeno zatrjevanega razloga, da tožnica te nepremičnine ne more prodati, ker njena sestra kot solastnica ne želi prodaje.

9. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Tožnica je v dopolnitvi tožbi predlagala opravo glavne obravnave s predlogom, da jo sodišče zasliši in opravi ogled nepremičnine. Sodišče ugotavlja, da tožnica dokaznih predlogov ni substancirala. Tožnica tudi ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.