Jedro

Pritožnik prezre, da je PU M.S. dne 28. 5. 2017 podala popravek glede časa odvzema prostosti obdolženemu V. A., iz katerega izhaja, da je bila obdolžencu odvzeta prostost ob 21.40 uri. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo priznanje na predobravnavnem naroku sprejelo, saj je ugotovilo, da je podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Da ni nobenega dvoma, da je obdolženi v časovnem obdobju, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, poskusil storiti očitano mu kaznivo dejanje, so namreč potrdili policisti M. Z., D. Z., S. C. in D. Č., ki so skladno izpovedali, da so oba obdolženca opazovali pri dejanju in jima prostost odvzeli šele po izvršenem kaznivem dejanju. Zato pritožba zagovornika, ki trdi, da sodišče prve stopnje ni presodilo dokazov, ne more biti uspešna, saj je, preden je sprejelo obdolženčevo priznanje, presodilo ali je to podprto z drugimi dokazi. Zato okoliščina, da je prvoten čas odvzema prostosti obdolžencu bil napačno zapisan, glede na to, da je policija podala pisni popravek časa odvzema prostosti, nima takšne teže kot ji pripisuje zagovornik in se zato v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih C. M. S. in V. A. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, nagrada in izdatki zagovornikov obdolženih pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena V. A. in C. M. S. spoznalo za kriva pod točko 1 izreka napadene sodbe nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice v sostorilstvu po prvem odstavku 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členi 54, 34 in 20 KZ-1, za katera je obdolžencema določilo devet mesecev zapora in storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 204 in členi 34 in 20 KZ-1, opisanega pod točko 2 izreka napadene sodbe, za katerega je obdolžencema določilo pet mesecev zapora, nakar je vsakemu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora, v katero jima je po členu 56 KZ-1 vštelo čas prestan v priporu, in sicer obdolženemu V. A. od dne 28. 5. 2017 od 21.31 ure dalje in obdolženemu C. M. S. od 28. 5. 2017 od 21.33 ure dalje. Predlog obdolženega V. A., da izrečeno zaporno kazen prestaja v ZPKZ M., odprti oddelek v R., se kot neutemeljen zavrne, na podlagi 6. točke 69. člena KZ-1 pa se obdolženima odvzamejo zaseženi predmeti, in sicer ponarejene bančne kartice ter seznam naslovov (zemljevid) bančnih bankomatov. Zasežena mobilna telefona, denar in osebni avtomobil se obdolženima vrnejo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžena delno oprostilo plačila stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa jima je plačilo sodne takse na podlagi tarifne številke 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 140,00 EUR in na podlagi tarifne številke 71110 ZST-1 v višini 35,00 EUR, potrebni izdatki ter nagradi obeh zagovornikov pa bremenijo proračun.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega V. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da obdolženega za kaznivo dejanje opisano pod točko 1/a izreka napadene sodbe oprosti in ustrezno temu zniža izrečeno kazen oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje; in

- zagovornik obdolženega C. M. S. zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da posamično določeni kazni zniža ter obdolžencu izreče enotno zaporno kazen šest mesecev.

3. Na pritožbo zagovornika obdolženega V. A. je podala odgovor okrožna državna tožilka, s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da navedeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornik obdolženega V. A. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. V pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti obdolženčevega priznanja kaznivega dejanja, saj iz izreka napadene sodbe izhaja, da je kaznivo dejanje bilo storjeno po tistem, ko je obdolžencu bila odvzeta prostost. Obdolžencu je bila odvzeta prostost dne 28. 5. 2017 ob 21.31 uri, iz izreka napadene sodbe pa izhaja, da je dejanje storil ob 21:36:48 uri, 21:37:17 uri, 21:37:41 uri in 21:37:57 uri.

6. Zagovorniku glede uveljavljene kršitve ni slediti, saj so takšne pritožbene navedbe v nasprotju s podatki kazenskega spisa. Pritožnik namreč prezre, da je PU M. S. dne 28. 5. 2017 podala popravek glede časa odvzema prostosti obdolženemu V. A., iz katerega izhaja, da je bila obdolžencu odvzeta prostost ob 21.40 uri. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo priznanje na predobravnavnem naroku sprejelo, saj je ugotovilo, da je podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Da ni nobenega dvoma, da je obdolženi v časovnem obdobju, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, poskusil storiti očitano mu kaznivo dejanje, so namreč potrdili policisti M. Z., D. Z., S. C. in D. Č., ki so skladno izpovedali, da so oba obdolženca opazovali pri dejanju in jima prostost odvzeli šele po izvršenem kaznivem dejanju. Zato pritožba zagovornika, ki trdi, da sodišče prve stopnje ni presodilo dokazov, ne more biti uspešna, saj je, preden je sprejelo obdolženčevo priznanje, presodilo ali je to podprto z drugimi dokazi. Zato okoliščina, da je prvoten čas odvzema prostosti obdolžencu bil napačno zapisan, glede na to, da je policija podala pisni popravek časa odvzema prostosti, nima takšne teže kot ji pripisuje zagovornik in se zato v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

7. Zagovornik obdolženega V. A. nadalje izrecno trdi, da pritožbe ne vlaga zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in navaja, da je to bilo popolno ugotovljeno, temveč uveljavlja napačno uporabo kazenskega prava, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo čas storitve kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da zagovornik kršitev kazenskega zakona uveljavlja kot posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa je potrebno povedati, da pritožbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ko obdolženec krivdo prizna, ni mogoče uveljavljati. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami zagovornika, da gre v obravnavanem primeru za neprimeren poskus, saj je to stvar dejanske presoje in pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Tako zagovornik obdolženega V. A. kot zagovornik obdolženega C. M. S. grajata odločitev sodišča prve stopnje o izrečenih kazenskih sankcijah. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ne moreta biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije ter obdolžencema določilo ustrezni posamezni zaporni kazni, kakor tudi enotni zaporni kazni, in sicer vsakemu po eno leto zapora. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe zagovornika obdolženega V. A., ki se zavzema za izrek milejše kazni z uporabo omilitvenih določil oziroma za izrek pogojne obsodbe, ker meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da sta dejanji ostali pri poskusu, in da je krivdo priznal in dejanje iskreno obžaloval, da ni bila povzročena nobena škoda ter da pri obdolžencu obstaja pozitivna prognoza, da v bodoče ne bo izvrševal kaznivih dejanj, nepravilno pa je obdolžencu štelo kot obteževalno nevarnost samih kaznivih dejanj ter neutemeljeno zavrnilo njegov predlog za prestajanje kazni v odprtem oddelku R.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogojev za izrek pogojne obsodbe na strani obdolženega V. A. ni zaslediti, saj je sodišče prve stopnje, kot je že navedeno, pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, dejstvo, da ni nastala nobena škoda, in da je po oceni zagovornika podana pozitivna prognoza pri obdolžencu, pa ni razlog za spremembo izrečene kazni obdolžencu v korist. Zagovornik obdolženega V. v pritožbi navaja, da bi lahko šlo le za eno nadaljevano kaznivo dejanje, ki je ostalo pri poskusu, zato ker so vsa obdolžencu očitana kazniva dejanja bila storjena istega dne. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženega pod točko 1.a in b pravilno spoznalo za krivega za nadaljevano kaznivo dejanje iz člena 247/I KZ-1 v zvezi s členi 54, 34 in 20 KZ-1 in kaznivega dejanja poskusa velike tatvine iz člena 205/I-1 KZ-1 v zvezi s členi 204/I, 34 in 20 KZ-1. Zato zagovornik, ki meni, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje in se pri tem sklicuje na to, da so vsa dejanja bila storjena istega dne, ne more biti uspešen, saj je ta okoliščina za nadaljevano kaznivo dejanje premalo. Prav tako zagovornik obdolženega S. meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo olajševalnih okoliščin ter se prav tako sklicuje na priznanje in obžalovanje dejanj ter ocenjuje, da je bila vloga obdolženca pri izvršitvi kaznivih dejanj minorna, in da ni nastala nobena škoda in da je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka, vendar ne more biti uspešen, saj se je na te okoliščine skliceval že pred izrekom kazenske sankcije, tako da so sodišču prve stopnje bile znane ob izrekanju kazni in jih je tudi v zadostni meri upoštevalo, kar se odraža v višini določenih kazni, kakor tudi v izrečeni enotni zaporni kazni. Po oceni pritožbenega sodišča tako na strani obdolžencev ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečenih kazenskih sankcij njima v korist, saj bo namen kaznovanja pri obdolžencih dosežen le z izrečeno zaporno kaznijo enega leta, tako, da v bodoče ne bosta ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj. Pri tem je potrebno še navesti, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge o tem, zakaj je zavrnilo predlog obdolženega Vasile za prestajanje zaporne kazni na odprtem oddelku v R.. Zato zagovornik, ki se v pritožbi ponovno sklicuje na tak predlog, ne more biti uspešen.

9. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov obdolžencev odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Izrek o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je oba obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ker se nahajata v priporu, izrečena pa jima je bila zaporna kazen, prav tako pa nimata sredstev za njeno plačilo, po členu 97/I ZKP pa nagrada in izdatki zagovornikov obdolženih bremenijo proračun.