Jedro

Do delitve s prodajo in delitvijo izkupička lahko pride šele po tem, ko se ugotovi, da fizična delitev ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali pa je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari (drugi in četrti odstavek 70. člena SPZ). Gre za zakonsko predpisan vrstni red (oziroma za primarni in subsidiarni način delitve), ki zavezuje tako udeležence (razen, če se o načinu delitve sporazumejo - prvi odstavek 70. člena SPZ) kot sodišče. Pri postopku delitve gre sicer za predlagalni postopek, vendar pa predlog, kako naj sodišče odloči, nima istega pomena kot v pravdnem postopku, to je, da je sodišče nanj vezano. V prvi vrsti predlagatelj v predlog ni dolžan vključiti „zahtevka“ oziroma ni dolžan predlagati, kako naj sodišče odloči, ampak mora predlog vsebovati zgolj opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči (primerjaj 21. člen v zvezi s 119. členom ZNP). In (zgolj) v takšnem obsegu je sodišče na predlog tudi vezano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končni sklep.

Obrazložitev

1. Predlagatelj v tem postopku predlaga delitev nepremičnine, ki je skupno premoženje njega in nasprotne udeleženke. Njuna deleža sta enaka.

2. Sodišče prve stopnje stopnje je odločilo, da se nepremičnine razdeli tako, da se proda in kupnina razdeli med udeleženca skladno z njunima deležema.

3. V razlogih je pojasnilo, da ne predlagatelj ne nasprotna udeleženka nista založila predujma za izvedenca gradbene stroke. Ker v tej situaciji ni bilo pogojev za uporabo 36. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), je posledično ugotovilo, da udeleženca nista dokazala, da je fizična delitev nepremičnine mogoča in prešlo na presojo ostalih načinov delitve. Pri tem je ugotavljalo, ali kateri od udeležencev izkazuje interes za prevzem celotne nepremičnine in zmožnost za izplačilo. Ugotovilo je, da udeleženca izplačila nista zmožna. Razdelitev je zato opravilo s civilno delitvijo.

4. Zoper takšno odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da uporaba 36. člena ZNP ne pride v poštev. Povzema 70. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in navaja, da pride civilna delitev v poštev šele, ko sodišče nedvomno ugotovi, da fizična delitev ni mogoča oziroma bi bila mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari. Taka ugotovitev pa je možna le na podlagi mnenja izvedenca. Nikjer ni določeno, da se, če stranke ne dokažejo drugače, domneva, da fizična delitev ni mogoča. Da je mogoča, sta oba tudi zatrjevala. Odločitev sodišča pomeni grob poseg v pravico do zasebne lastnine. Ravno zato, ker civilna delitev pomeni poseg v lastnino, jo SPZ določa kot skrajni način delitve. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče, bi vzpostavilo prakso, po kateri bi solastnik vložil predlog za delitev, nato pa breme plačila predujma prevalil na druge solastnike, ki morda sploh nimajo interesa za delitev, saj bi v primeru, če predujma ne bi plačali, prišlo do civilne delitve, torej do prodaje. Sodišče bi zato moralo šteti, da predlagatelj, ker predujma ni plačal, za delitev nima interesa. Takšno je tudi stališče sodne prakse (VSL I Cp 3303/2016, II Cp 1205/2017, II Cp 3062/2016, VSC 465/2016). Postopek bi moralo s sklepom ustaviti.

5. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Meni, da je nasprotna udeleženka pravico do pritožbe zlorabila, saj z njo le vzdržuje stanje, ki ji ustreza. Celotno nepremičnino, razen nekaj kletnih prostorov, namreč sama uporablja. Ne drži, da sta oba trdila, da je nepremičnino mogoče fizično deliti. Predlagatelj je sicer res imel tak interes, a je temu nasprotna udeleženka nasprotovala. Čeprav gre za bivalne prostore v dveh nadstropjih s podvojenimi sanitarijami in možnostjo dveh kuhinjskih delov, je dostop v nadstropje mogoč le preko dela v nižji etaži. Izgradnja zunanjega stopnišča je povezana z visokimi stroški, ki jih predlagatelj ni več pripravljen nositi. Treba bi bilo ločiti tudi napeljave, ki so sedaj skupne in pridobiti dovoljenje, to pa je mogoče le s soglasjem obeh. Absurdno je stališče, da bi moral zalagati za stroške izvedenca, da bi ta potrdil nekaj, kar evidentno ni mogoče. Tega se zaveda tudi nasprotna udeleženka. Razlog za spremembo njenih stališč je, da bi odločitev dodatno zavlekla. Zato je neutemeljeno njeno sklicevanje na sodno prakso. Opozarja, da ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ni predlagala načina fizične delitve. Izvedenec zato ne more dati mnenja o predlogih strank, preiskovalni dokaz pa ni dopusten. Odločitev, da fizična delitev ni mogoča oziroma bi bila mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti, je zato edina možna. Sodišče ga tudi sicer ni opozorilo, da bo štelo predlog za umaknjen, če predujem ne bo plačan. Meni tudi, da se je v obravnavani zadevi nasprotna udeleženka štela za predlagateljico fizične delitve, saj je sam tak predlog umaknil. 6. Pritožba je utemeljena.

7. Na podlagi vloženega predloga za delitev je sodišče dolžno, upoštevajoč pri tem 70. člen SPZ, najprej ugotoviti, ali je možna fizična delitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšna ugotovitev brez sodelovanja izvedenca ni mogoča. Sodišče namreč ne razpolaga z ustreznim znanjem, ki je za to potrebno.1 Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predlagatelja pozvalo, da za stroške, ki bi nastali z izvedencem, plača predujem.

8. Ni pa bilo pravilno postopanje sodišča v nadaljevanju postopka. Na dejstvo, da ne predlagatelj ne nasprotna udeleženka za izvedbo dokaza z izvedencem nista založila predujma, je namreč navezalo napačno procesno posledico. Štelo je, da možnost fizične delitve ni dokazana in so zato izpolnjeni pogoji, da pri odločanju o delitvi preide na preostale načine, ki jih dopušča 70. člen SPZ. Čeprav tega ni zapisalo, je sodišče prve stopnje tak zaključek očitno oprlo na smiselno uporabo tretjega odstavka 153. člena ZPP, ki določa, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo, nato pa glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške.2 Takšna smiselna uporaba pravil, ki veljajo v pravdnem postopku, pa je ob upoštevanju 37. člena ZNP dopustna le, če v ZNP določeno vprašanje ni urejeno.3 Situacijo, do katere je prišlo v obravnavani zadevi, pa ZNP ureja in sicer v 36. členu.

9. 36. člen ZNP določa: _(1.) Kadar sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem ali cenilcem in predlagatelj v roku ne založi odrejenega predujma za stroške izvedbe tega dokaza, se šteje, da je predlog umaknil. (2.) Sodišče mora v sklepu o odreditvi predujma opozoriti predlagatelja na to posledico in mu dati ustrezen rok za izpolnitev._

10. Gre za posebno rešitev, ki se uporabi v primeru, ko nepravdnega postopka brez dokaza z izvedencem ali cenilcem sploh ni mogoče izvesti. Drži, da gre za tak primer zlasti takrat, ko zakon izrecno določa izvedbo takega dokaza,4 ni pa uporaba te določbe izključena niti v drugih nepravdnih postopkih.5 Je pa seveda pred tem treba ugotoviti, 1. da je postavitev izvedenca potrebna6 in 2. da se potreba po postavitvi izvedenca nanaša na ugotavljanje dejstev, brez katerih sodišče v zadevi ne more odločiti.

11. Da gre pri vprašanju, ali je fizična delitev mogoča (oziroma ali je mogoča z morebitnim izplačilom razlike v vrednosti in brez znatnega zmanjšanja vrednosti nepremičnine, ki se deli), za vprašanje, ki terja strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, je bilo zgoraj že pojasnjeno. Pritožbeno sodišče pa (drugače kot sodišče prve stopnje) ugotavlja, da brez rešitve tega vprašanja o delitvi ni mogoče (vsaj pravilno ne) odločiti. Do delitve s prodajo in delitvijo izkupička namreč lahko pride šele po tem, ko se ugotovi, da fizična delitev ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali pa je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari (glej drugi in četrti odstavek 70. člena SPZ). Gre za zakonsko predpisan vrstni red (oziroma za primarni in subsidiarni način delitve), ki zavezuje tako udeležence (razen, če se o načinu delitve sporazumejo - glej prvi odstavek 70. člena SPZ) kot sodišče. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, pa bi dejansko dalo predlagatelju možnost izbirati način delitve. Res lahko tako „izbiro“ prepreči nasprotni udeleženec tako, da stroške izvedenca plača sam, vendar pa to sočasno pomeni, da je (čeprav sam morda nima nobenega interesa za vodenje postopka) prisiljen zalagati za izvedenca le zato, da zagotovi odločanje sodišča na način kot to predpisuje zakon oziroma, da prepreči prodajo v položaju, ko bi bilo sicer nepremičnino mogoče fizično razdeliti. To pa nasprotuje dejstvu, da je v postopku delitve predlagatelj tisti, ki je izkazal interes za uvedbo postopka in je zato praviloma on tisti, ki mora (začasno) nositi tudi stroške, ki so s tem postopkom povezani.

12. Postavitev ustreznega izvedenca je torej v postopku delitve praviloma predpogoj za odločitev.7 Sodišče prve stopnje bi zato v obravnavani zadevi 36. člen ZNP moralo uporabiti. Tako stališče je v novejši sodni praksi višjih sodišč tudi ustaljeno in splošno sprejeto,8 tehtnih razlogov, ki bi narekovali ponoven razmislek o tem vprašanju, pa ni navedlo ne sodišče prve stopnje ne pritožnica v pritožbi.

13. Ne glede na to, da je s tem pritožbeno sodišče že pritrdilo pritožnici, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna oziroma je vsaj preuranjena, pa v nadaljevanju odgovarja še na poglavitne pomisleke predlagatelja v odgovoru na pritožbo, saj z njimi utemeljuje svoje drugačno stališče. 14. Predlagatelj najprej izpostavlja, da je predlog, kako naj se skupna nepremičnina razdeli, v teku postopka spremenil in da nasprotna udeleženka tega, kako naj bi se nepremičnina fizično razdelila, ni pojasnila ne pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi. Navaja tudi, da je v pogledu fizične delitve sedaj nasprotna udeleženka tista, ki ima položaj predlagatelja.

15. Te navedbe na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve oziroma razlogov zanjo, ne morejo vplivati. Sodišče je namreč v postopku dolžno ugotoviti, ali je fizična delitev mogoča ne glede na to, kakšen način delitve je sicer predlagan in ne glede na morebitno spreminjanje predloga med postopkom. Pri postopku delitve gre sicer za predlagalni postopek, vendar pa predlog, kako naj sodišče odloči, nima istega pomena kot v pravdnem postopku, to je, da je sodišče nanj vezano. V prvi vrsti predlagatelj v predlog ni dolžan vključiti „zahtevka“ oziroma ni dolžan predlagati, kako naj sodišče odloči, ampak mora predlog vsebovati zgolj opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči (primerjaj 21. člen v zvezi s 119. členom ZNP). In (zgolj) v takšnem obsegu je sodišče na predlog tudi vezano. V konkretnem primeru je bilo torej sodišče dolžno odločiti o delitvi (in ne morda o ureditvi razmerja med solastnikoma) in to o delitvi nepremičnine, ki je v predlogu navedena.9 10 To pa seveda ne pomeni, da morebiti dane predloge glede načina delitve ni dolžno pretehtati in jih, če je to mogoče, upoštevati. Na obveznost sodišča, da v postopku najprej preveri možnost fizične delitve, zato ne vpliva dejstvo, da je predlagatelj v teku postopka svoj predlog glede načina delitve spremenil in dejstvo, da nasprotna udeleženka ob zahtevi, da se možnost take delitve preveri, ni ponudila konkretnega predloga. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z dikcijo 70. člena SPZ, ki, kot je že bilo poudarjeno, določa vrstni red načinov delitve. Iz tega določila tudi jasno izhaja, da lahko udeleženci o načinu delitve (mimo vrstnega reda, ki ga sicer določa za primer sodne delitve) odločajo le v primeru, da o tem dosežejo sporazum.

16. V odgovoru na pritožbo predlagatelj potrebi po postavitvi izvedenca nasprotuje tudi s sklicevanjem na prepoved izvedbe preiskovalnih dokazov. Meni, da se izvedenec do možnosti fizične delitve ne sme opredeljevati zato, ker pritožnica, ki vztraja pri izvedbi tega dokaza, načina fizične delitve ni konkretizirala. Ker po zgoraj obrazloženem (glej točko 14) sodišče na predlagan način delitve ni vezano in mora o delitvi odločiti tudi v primeru, da načina delitve udeleženci ne opredelijo, je na dlani, da v takem položaju uporaba pravila, da izvajanje preiskovalnih dokazov ni dopustno, v nepravdnem postopku za delitev ni primerna.

17. Zaradi spremembe predlagateljevega predloga glede načina delitve in vztrajanja nasprotne udeleženke, da sodišče najprej preveri možnost fizične delitve, pa seveda tudi ni prišlo do spremembe procesnega položaja udeležencev. Do take spremembe bi lahko prišlo šele v položaju, ki ga ureja 24. člen ZNP, ko bi nasprotna udeleženka, po tem, ko bi jo sodišče obvestilo o umiku predloga (in ne le o spremembi, ki se nanaša na način delitve) izjavila, da predlaga nadaljevanje postopka.11

18. V tej fazi postopka so neupoštevne tudi navedbe predlagatelja, da bi bilo fizično delitev mogoče izvesti le ob znatnih vlaganjih (pri čemer izpostavlja postavitev zunanjega stopnišča, pregraditev prostorov in ločevanje napeljav). Gre namreč za navedbe, ki jih bo moralo s pomočjo izvedenca (če bo predujem zanj založen) obravnavati in njihovo utemeljenost presoditi sodišče prve stopnje, ko bo ugotavljalo, ali je fizična delitev, pod pogoji, ki jih določa 70. člen SPZ, sploh mogoča. 19. Predlagatelj vsaj preuranjeno izpostavlja tudi vprašanje svojega soglasja s potrebnimi vlaganji v nepremičnino. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da je fizična delitev stavbe, če so za njeno izvedbo potrebna vlaganja, mogoča le ob soglasju solastnikov, vendar pa je pri tem treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabljati za določen namen (npr. kot stanovanje) in brez katerih je ta del pač vreden manj. Oviro za fizično delitev lahko ob izostanku soglasja predstavljajo le prvo navedena, torej vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen del zgradbe.12 Ali so tudi v konkretnem primeru potrebna takšna vlaganja, pa je prav tako vprašanje, na katerega lahko sodišče odgovori le s pomočjo izvedenca.

20. Končno je neutemeljen tudi očitek predlagatelja, da je nasprotna udeleženka pravico do pritožbe zlorabila in jo vlaga le zaradi zavlačevanja postopka. Neutemeljen je že zato, ker je bila pritožba utemeljeno vložena. Drži sicer, da bi bila lahko nasprotna udeleženka v postopku pred sodiščem prve stopnje aktivnejša, a je pri tem treba upoštevati, da je interes za vodenje postopka vendarle predvsem na strani predlagatelja. Tega, da nasprotna udeleženka poskuša s predlogi (in pritožbo) zavarovati svoje interese, pa ni mogoče šteti za zlorabo procesnih pravic in zavlačevanje postopka. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja, da sta morebitno zavlačevanje in zloraba pravic sicer lahko sankcionirana (glej 11. člen ZPP), nima pa to nobene zveze z vsebinskim odločanjem v zadevi.

21. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Za razveljavitev (in ne za spremembo13) se je odločilo zato, ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje predlagatelja, ko ga je pozvalo, da plača predujem, ni opozorilo na posledico neplačila, ki jo predpisuje prvi odstavek 36. člen ZNP. Takšno opozorilo pa je na podlagi drugega odstavka 36. člena ZNP nujno. Nov poziv bi sicer lahko predlagatelju poslalo tudi pritožbeno sodišče, a je ob tem treba upoštevati možnost, da bo predlagatelj (ali pa kasneje nasprotna udeleženka, v kolikor bi predlagala nadaljevanje postopka) predujem tokrat plačal, posledično pa bo treba v postopku ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z možnostjo fizične delitve. Tega pa ne more prvič narediti pritožbeno sodišče, saj bi s tem poseglo v pravico udeležencev do pritožbe.

22. V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje predlagatelju plačilo predujma (s sklepom) ponovno naložiti in ga ob tem poučiti o posledicah, ki jih za primer neplačila določa drugi odstavek 36. člena ZNP. V kolikor bo predlagatelj predujem založil, bo v nadaljevanju postopka moralo postaviti ustreznega izvedenca in z njegovo pomočjo ugotoviti, ali je nepremičnino mogoče fizično deliti ali ne. Šele ob ugotovitvi, da nepremičnina dejansko ali pravno ni fizično deljiva, bo lahko prešlo na odločanje o drugih načinih delitve. V primeru, da predlagatelj predujma v dodeljenem roku ne bo plačal, pa bo moralo (pred ustavitvijo postopka) o tem (v skladu s 24. členom ZNP) obvestiti nasprotno udeleženko in jo pozvati, da poda izjavo, ali bo postopek nadaljevala. V kolikor bo odgovor negativen, bo izdalo sklep o ustavitvi, v nasprotnem primeru, pa bo nasprotno udeleženko (tedaj v položaju predlagateljice) pozvalo, da ona založi predujem za stroške izvedenca. Tudi njej bo ob tem posredovalo enako opozorilo kot pred tem predlagatelju, nato pa postopalo enako, kot je že zgoraj navedeno.

23. Ker je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

1 Pri tem ne gre le za to, da izvedenec predstavi možne variante delitve, pač pa tudi za to, da poda mnenje, ali s tako delitvijo nastanejo deli, ki vrednostno ustrezajo solastnim deležem oziroma za kakšno v denarju izraženo odstopanje gre; ali bi se z delitvijo morda vrednost nepremičnine zmanjšala in za koliko; ter nenazadnje, da pove, ali bi bilo delitev mogoče opraviti brez posegov v nepremičnino oziroma kakšni posegi bi bili potrebni. 2 Praviloma bo štelo, da je to v škodo stranke, na kateri je dokazno breme za dokazovanje določenega dejstva. 3 Glej tudi sklep VSL Sklep I Cp 483/2018. 4 Tak je na primer mejni spor, v katerem je postavitev izvedenca geodetske stroke predvidena že z zakonom. 5 V kolikor bi imel zakonodajalec tak namen, bi besedilo določbe oblikoval drugače. 6 Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (glej 243. člen ZPP). 7 Brez postavitve izvedenca bi sodišče lahko odločilo v primeru, če bi že razpolagalo z ustreznim izvedeniškim mnenjem, ki so ga udeleženci vložili v spis in ga tudi sprejemajo. 8 Poleg odločb, na katere opozarja pritožnica (VSL I Cp 3303/2016, II Cp 3062/2016, II Cp 1204/2017 in VSC 465/2016), glej še odločbe VSL II Cp 4292/2010, VSL I Cp 2003/2011, II Cp 209/2015 in I Cp 849/2018. 9 Glej sklep VSL I Cp 2003/2011. 10 Tako tudi Dragica Vedam Lukič in Ada Polajnar – Pavčnik v Nepravdni postopek, Zakon s komentarjem, ČZ UL SRS, 1989, stran 31. 11 Pravila o nadaljevanju postopka kljub umiku predloga, veljajo tudi v primeru presumiranega umika. 12 Glej sklep VSL I Cp 2003/2011, I Cp 1588/2019 in I Cp 793/2019. 13 Nasprotna udeleženka predlaga ustavitev postopka.