Jedro

376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, velja tudi za procesne obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I 2002/01771 z dne 21.3.2003 se vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 53.300,00 SIT (neplačane obresti od glavnice) od 5.11.2002 do plačila in izvršilne stroške v znesku 25.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2003 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

V preostalem delu glede plačila zneska 131.800,80 SIT ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 78.500,80 SIT od 5.11.2002 do plačila se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I 2002/01771 z dne 21.3.2003 razveljavi ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2005 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. " V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I 2000/01771 z dne 21.3.2003 za znesek 131.800,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2002 do plačila ter za znesek izvršilnih stroškov v višini 25.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2003 do plačila (1. točka izreka) Toženi stranki pa je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v znesku 5.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2005 do plačila.

Zoper sodbo prvostopnega sodišča se je pritožila tožena stranka, ki v laični pritožbi navaja, da je bila v času naroka službeno zadržana. Z zastopnikom tožeče stranke se je dogovorila za vrnitev naročenega kompleta CD-jev v primeru njene nezmožnosti plačila, kar je toženka tudi storila, vendar zaradi selitve ni našla potrdila o pošiljki. Ker po tem s strani tožeče stranke ni prejela nobenega opomina, je mislila, da je zadeva urejena. Toženka je tožeči stranki tudi plačala znesek 131.800,00 SIT, zato prosi za ustavitev postopka in izbris ostalih zamudnih obresti.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V konkretnem primeru se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT, kar glede na določilo 443. člena ZPP pomeni, da gre za spor majhne vrednosti in da sodbe sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz I. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa pred sodiščem druge stopnje ne bi bilo več dovoljeno razpravljati o dejstvih, ki sta jih tekom postopka zatrjevali pravdni stranki in ki jih je v izpodbijani odločitvi ugotovilo prvostopno sodišče, razen če bi bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj se sme sodba, s katero je končan takšen spor izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (II. odstavek 458. člena ZPP). Ker pa sodišče prve stopnje postopka do izdaje izpodbijane sodbe ni vodilo po določilih, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (442. člen do 458. člen ZPP), ima pritožnica pred sodiščem druge stopnje možnost uveljavljati vse pritožbene razloge.

Narok za glavno obravnavo je bil pred sodiščem prve stopnje opravljen v odsotnosti pravilno vabljene toženke, kar dokazuje vročilnica pripeta k list. št. 13. To je povsem v skladu z 282. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj toženka svojega izostanka ni opravičila in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Toženka ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča, da je pri tožeči stranki kupila komplet CD-jev za ceno 59.229,00 SIT ter da je zanje (do izdaje izpodbijane sodbe) plačala le 6.000,00 SIT, niti ne uspe izpodbiti zaključka, da kupljenih stvari ni vrnila, saj so pritožbene navedbe o tem, zakaj ni mogla predložiti dokaza o vrnitvi stvari, nedovoljene in zato na podlagi I. odstavka 337. člena ZPP neupoštevne pritožbene novote, ki jih toženka prvič izpostavi šele v pritožbi, česar ne opraviči z navedbo okoliščin, zaradi katerih tega brez svoje krivde ni mogla storiti že tekom postopka na prvi stopnji. Tako sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupna pogodba (454. člen Zakona o obligacijskih razmerjih-v nadaljevanju ZOR) ter da je bila toženka (v času izdaje izpodbijane sodbe) dolžna izpolniti še svojo preostalo obveznost iz te pogodbe, torej plačati preostanek kupnine, ki po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje znaša 53.300,00 SIT ter zakonske zamudne obresti, ki so sankcija za neizpolnitev pogodbene obveznosti v dogovorjenem roku (I. odstavek 324. člena ZOR v zvezi z 277. členom ZOR) ter tudi zamudne obresti od neplačanih obresti (t.i. procesne obresti) od dneva vložitve predloga za izvršbo (5.11.2002) do plačila, za kar daje podlago 279. člen ZOR.

Ravno glede odločitve o obveznosti toženke plačati zamudne obresti pa je pritožba delno utemeljena, saj v okviru odločitve sodišča prve stopnje o obsegu obveznosti toženke plačati zamudne obresti ni upoštevana odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, ki je razveljavila 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pa pomeni uporabo 376. člena OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (prepoved ultra alterum tantum) tudi za razmerja nastala, pred uveljavitvijo OZ (1. 1.2002).

V konkretnem primeru zaradi zgoraj pojasnjene omejitve glede višine zamudnih obresti iz 376. člena OZ, ki upoštevaje citirano ustavno odločbo pride v poštev tudi v razmerju med pravdnima strankama, tožene stranke ni mogoče obsoditi na plačilo procesnih obresti od neplačanih zamudnih obresti (od glavnice) v višjem znesku od zneska glavnice (ki v konkretnem primeru znaša 53.300,00 SIT), zato je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati od dne 5.11.2002 (datum vložitve predloga za izvršbo) zakonske zamudne obresti od zneska 131.800,80 (kolikor znaša seštevek glavnice v višini 53.300,00 SIT ter (neplačanih) zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 78.500,00 SIT).

Navedeno narekuje spremembo sodbe sodišča prve stopnje glede procesnih obresti tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti neplačanih obresti v znesku 53.300,00 SIT od dne 5.11.2002 do plačila in se v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I 2002/01771 z dne 21.3.2003 vzdrži v veljavi, medtem ko se presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od preostalega zneska 78.500,80 SIT zavrne, kar pomeni razveljavitev tega dela navedenega sklepa o izvršbi.

Prepoved ultra alterum tantum velja tudi glede najvišje dovoljene višine procesnih obrestih, kar pa bo upoštevano v morebitnem izvršilnem postopku, saj ob odločanju sodišča druge stopnje, ki je opravilo informativni izračun obresti, te obresti (od zneska 53.300,00 SIT od 5.11.2002) še niso dosegle zneska 53.300,00 SIT, zato v izrek odločitve ni potrebno vnesti omejitve iz 376. člena OZ.

Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17.5.2005 (list. št. 36), ki je dne 7.7.2005 postal pravnomočen, zaradi umika tožbe pravdni postopek ustavilo glede plačila (kapitalizirane) glavnice v znesku 131.800,00 SIT. Konkretni postopek je bil torej v tem delu pravnomočno ustavljen, zato je potrebno sodbo sodišča prve stopnje (sicer izdano pred ustavitvijo postopka) v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo tega zneska prav tako spremeniti in naveden sklep o izvršbi glede takšne obveznosti tožeče stranke toženi plačati znesek 131.800,80 SIT razveljaviti in tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrniti. V skladu z II. odstavkom 2. člena Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in 274. členom ZPP je namreč sodišče vezano na pravnomočne odločbe, kar pomeni da o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, ni mogoče ponovno odločati.

Glede na to, da je toženka prostovoljno plačala zakonske zamudne obresti (od glavnice) v skupnem znesku 78.500,00 SIT, kar je več kot bi znašala njena obveznost ob pravilni uporabi 376. člena OZ, tega ni mogoče upoštevati v tem postopku. Tožnica ime le pravico do uveljavljanja kondikcijskega zahtevka na podlagi določil 211. člena (in naslednjih) ZOR s posebno tožbo zoper tožečo stranko.

Pritrditi pa je odločitvi prvostopnega sodišča tako glede obveznosti toženke povrniti tožeči stranki potrebne stroške izvršilnega postopka, saj so nastali kot posledica njenega neplačila obveznosti ob zapadlosti le te in je bila tako tožeča stranka prisiljena začeti postopek sodne izterjave. Enako velja tudi za pravdne stroške, saj je tožeča stranka v pravdnem postopku izkazala utemeljenost pretežnega dela svojega zahtevka v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, z obravnavo preostalega dela pa tudi niso nastali posebni stroški (III. odstavek 154. člena ZPP).

Glede na vse zgoraj navedeno je pritožba delno utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I 2002/ 01771 z dne 21.3.2003 vzdrži v veljavi glede obveznosti tožene stranke plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 53.300,00 SIT od 5.11.2002 do plačila. V delu glede plačila zneska 131.800,80 SIT ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 78.500,80 SIT od 5.11.2002 do plačila pa se sklep o izvršbi razveljavi ter se ta del tožbenega zahtevka zavrne (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopnega sodišče v stroškovnem delu (353. člen ZPP). V postopku pred prvostopnim sodiščem sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka odpade, ker jih pritožnica ni priglasila.