Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – tožnik sodi v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša je od ceste oddaljena 45 metrov, tožnik pa je od leta 2004 do 2006 izredno študiral in je večino časa preživel doma, od leta 2006 do konca oktobra 2008 pa je bil zaradi zaposlitve odsoten po 10 ur.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati znesek 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2006 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 732,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 67,53 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 14,04

EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) ugodilo zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja, in sicer v višini 4.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2006 do plačila. Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 2.284,72 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti spremenilo tako, da te tečejo od zneska 4.590,20 EUR od 8. 12. 2006 do 6. 4. 2006, od takrat dalje do plačila pa od zneska 4.800 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 543/2010 z dne 12. 1. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za tožnika primerna za 3.800 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008, I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010, ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 303/2010 in II Ips 301/2010. Poudarja, da je hiša tožnika od glavne ceste oddaljena celo 45 metrov ter, da v spornem obdobju niso bile prekoračene kritične vrednosti hrupa, mejne vrednosti hrupa pa so bile presežene le v nočnem času. Prisojen znesek odškodnine je zato po njenem mnenju močno pretiran.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. 6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj odškodninske obveznosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnika, ki živi ob regionalni cesti G1-3 in zaradi katerega je tožnik v obdobju 78 mesecev, tj. od konca aprila 2002 do konca oktobra 2008 (da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, ki jo je zaradi prekomernega hrupa utrpel v tem obdobju, je razsodilo višje sodišče z vmesno sodbo), trpel psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1)

8. Glede odmere višine odškodnine je bilo v nekaj deset obravnavanemu v bistvenem podobnih primerih, v katerih je doslej odločilo Vrhovno sodišče, zavzeto stališče, da gre odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste G1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma)(2). Najbolj so bili namreč s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti tožniki, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. Navedeni kriteriji so bili oblikovani po vzoru tistih, sprejetih v odločitvah Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje tožnikov, ki so živeli ob Cankarjevi in na Tišinski ulici v Murski Soboti. in, ki so bili zaradi preusmeritve tranzitnega prometa od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(3) Tudi razponi višin odškodnin za posamezne skupine tožnikov, v katere so se ti uvrščali glede na oddaljenost bivališča in obdobje izpostavljenosti, so bili v omenjenih obravnavani podobnih zadevah določeni v razmerju z odškodninami, prisojenimi v »murskosoboških« zadevah, pri čemer je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premosorazmerno.(4) Prav tako je bilo že pojasnjeno, da glede na to, da je bil vir nedovoljenih imisij v obeh sklopih primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, okoliščini, da so bili tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, ni mogoče dati pravno upoštevne teže. 9. Upoštevaje navedeno je v obravnavani zadevi kot relevantni okoliščini za odmero višine odškodnine treba upoštevati, da je hiša tožnika od ceste oddaljena 45 metrov, tožnik pa je od leta 2004 do 2006 izredno študiral in je večino časa preživel doma, od leta 2006 do konca oktobra 2008 pa je bil zaradi zaposlitve odsoten po 10 ur. Tožnika je tako glede na že razsojene zadeve mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, primerno odškodnino zanj pa zato predstavlja znesek 2.500 EUR, tj. približno 2,7 povprečnih neto plač.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine tožniku znižalo na 2.500 EUR, v presežku je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnika, ki sedaj znaša 52 %, mu je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 732,14 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Pritožbeni uspeh tožene stranke po novem znaša 48 %, po medsebojnem pobotanju pa je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 67,53 EUR pritožbenih stroškov. Revizijsko sodišče je pri prvostopenjskih stroških tožnika upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, prvostopenjske stroške tožene stranke in drugostopenjske stroške obeh strank je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

12. Tožena stranka je z revizijo uspela 60 %, uspeh tožnika pa predstavlja preostanek. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče revizijske stroške tožene stranke odmerilo na 210,68 EUR, ob upoštevanju merila uspeha in po pobotanju z revizijskimi stroški tožnika pa ji jih je prisodilo v višini 14,04 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Sodbe II Ips 224/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 257/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 335/2010 z dne 13. 12. 2010 in mnoge druge.

Op. št. (3): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (4): Primerjaj 10. oziroma 11. točko obrazložitve v opombi 2 navedenih judikatov.