Jedro

Glede na to, da tretje tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnične tožbene navedbe, da se je tožnica s prvo toženo stranko, ki je direktorica tretje tožene stranke, dogovorila o opravljanju dela v trafiki, in da je od 2. 1. 2014 dalje dejansko opravljala delo prodajalke v času od 7.00 do 15.00 ure med ponedeljkom in petkom, v organiziranem delovnem procesu, za plačilo, osebno in nepretrgano ter po navodilih in pod nadzorom prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da so obstajali elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1 in je bila tožnica od 2. 1. 2014 v delovnem razmerju pri tretje toženi stranki za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v V., VI., VIII. in IX. točki izreka, tako da se v tem delu glasi: „V. Tretje tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 2. 1. 2014 dalje obračunati nadomestilo plače v znesku 783,15 EUR, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in zanjo plačati ustrezne davke in prispevke od 2. 1. 2014 do vrnitve na delo, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar zahteva tožeča stranka več, to je obračun plač v znesku 783,15 EUR bruto in prijavo v obvezna zavarovanja in plačilo ustreznih davkov in prispevkov za čas po vrnitvi na delo, se zavrne.

VI. Tretje tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 2. 1. 2014 do vrnitve na delo plačati neto nadomestilo plače oziroma za čas od 2. 1. 2014 do junija 2014 razliko med neto nadomestilom plače, obračunanim po bruto plači v višini 783,15 EUR mesečno in prejetimi neto plačili za mesec januar 2014 v višini 333,60 EUR, za mesec februar 2014 v višini 206,65 EUR, za mesec marec 2014 v višini 365,00 EUR, za mesec april 2014 v višini 390,00 EUR, za mesec maj 2014 v višini 390,00 EUR in za mesec junij 2014 v višini 355,00 EUR ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače, se zavrne.

VIII. Tretja tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 561,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od navedenih zneskov od datumov zapadlosti do plačila: - 68,40 EUR od 19. 2. 2014 - 57,60 EUR od 19. 3. 2014 - 72,00 EUR od 19. 4. 2014 - 82,80 EUR od 19. 5. 2014 - 68,40 EUR od 19. 6. 2014 - 72,00 EUR od 19. 7. 2014 - 82,80 EUR od 19. 8. 2014 - 57,60 EUR od 19. 9. 2014 višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. do 19. dne v mesecu dalje, pa se zavrne.

IX. Tretja tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške prehrane na delu v skupnem znesku 901,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od navedenih zneskov od datumov zapadlosti do plačila: - 117,23 EUR od 19. 2. 2014 - 98,72 EUR od 19. 3. 2014 - 123,40 EUR od 19. 4. 2014 - 99,36 EUR od 19. 5. 2014 - 117,23 EUR od 19. 6. 2014 - 123,40 EUR od 19. 7. 2014 - 123,40 EUR od 19. 8. 2014 - 98,72 EUR od 19. 9. 2014 višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. do 19. dne v mesecu dalje, pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (točke III, IV, delno točki V in VI, 1. odstavek točke VII, delno točki VIII, IX ter točka X izreka zamudne sodbe).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se glasi: „Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med tožečo stranko in prvo toženo stranko od 2. 1. 2014 dalje za nedoločen čas.

Prvo tožena stranka je dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela prodajalke, in jo pozvati na delo v roku 8 dni, pod izvršbo.

Prvo tožena stranka je dolžna tožnici od 2. 1. 2014 dalje obračunati plačo v znesku 783,15 EUR in jo prijaviti v obvezna zavarovanja in zanjo plačati ustrezne davke in prispevke od 2. 1. 2014 dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Prvo tožena stranka je dolžna tožnici od 2. 1. 2014 dalje plačati razliko med neto plačo po obračunu bruto plače v višini 783,15 EUR in prejetimi plačili do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Prvo tožena stranka je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 783,15 EUR bruto, od bruto zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Prvo tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške prevoza in prehrane v skupnem znesku 1.463,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 185,63 EUR od 18. 2. 2014 dalje do plačila, od zneska 156,32 EUR od 18. 3. 2014 dalje do plačila, od zneska 195,40 EUR od 18. 4. 2014 dalje do plačila, od zneska 182,16 EUR od 18. 5. 2014 dalje do plačila, od zneska 185,63 EUR od 18. 6. 2014 dalje do plačila, od zneska 195,40 EUR od 18. 7. 2014 dalje do plačila, od zneska 206,20 EUR od 18. 8. 2014 dalje do plačila ter od zneska 156,32 EUR od 18. 9. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“ (I. točka izreka).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, tožnice, ki se glasi: „Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med tožečo stranko in drugo toženo stranko od 2. 1. 2014 dalje za nedoločen čas.

Drugo tožena stranka je dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela prodajalke, in jo pozvati na delo v roku 8 dni, pod izvršbo.

Drugo tožena stranka je dolžna tožnici od 2. 1. 2014 dalje obračunati plačo v znesku 783,15 EUR in jo prijaviti v obvezna zavarovanja in zanjo plačati ustrezne davke in prispevke od 2. 1. 2014 dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Drugo tožena stranka je dolžna tožnici od 2. 1. 2014 dalje plačati razliko med neto plačo po obračunu bruto plače v višini 783,15 EUR in prejetimi plačili do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Drugo tožena stranka je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 783,15 EUR bruto, od bruto zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Drugo tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške prevoza in prehrane v skupnem znesku 1.463,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 185,63 EUR od 18. 2. 2014 dalje do plačila, od zneska 156,32 EUR od 18. 3. 2014 dalje do plačila, od zneska 195,40 EUR od 18. 4. 2014 dalje do plačila, od zneska 182,16 EUR od 18. 5. 2014 dalje do plačila, od zneska 185,63 EUR od 18. 6. 2014 dalje do plačila, od zneska 195,40 EUR od 18. 7. 2014 dalje do plačila, od zneska 206,20 EUR od 18. 8. 2014 dalje do plačila ter od zneska 156,32 EUR od 18. 9. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“ (II. točka izreka).

Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnico in tretjo toženo stranko, od 2. 1. 2014 dalje za nedoločen čas (III. točka izreka).

Tretje toženi stranki je naložilo, da je dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu Prodajalec in jo pozvati na delo v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Tretje toženi stranki je naložilo, da tožnici od 2. 1. 2014 dalje obračuna plačo v znesku 783,15 EUR in jo prijavi v obvezna zavarovanja in zanjo plača ustrezne davke in prispevke od 2. 1. 2014 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo (V. točka izreka).

Tretje toženi stranki je naložilo, da tožnici od 2. 1. 2014 dalje plača razliko med neto plačo po obračunu bruto plače v višini 783,15 EUR in prejetimi plačili do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo (VI. točka izreka).

Tretje toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 717,89 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (v znesku 65,27 EUR in zakonske zamudne obresti od 1. 7. 2014), je zavrnilo (VII. točka izreka).

Tretje toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 561,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, kot je navedeno v izreku, do plačila (VIII. točka izreka).

Tretje toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške prehrane na delu v skupnem znesku 901,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (IX. točka izreka).

Tretje toženi stranki je še naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 617,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (X. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v III., IV., V., VI., VII., VIII. in IX. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v X. točki izreka se laično pritožuje tretje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sta tožnica in tretje tožena stranka dne 2. 1. 2014 sklenili podjemno pogodbo za določen čas od 2. 1. 2014 do 9. 7. 2014, in sicer za opravljanje dela pomoči in prodaje v trafiki. Za navedeno obdobje je bila tožnica tudi zavarovana za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Poudarja, da se je tožnica strinjala z določenim časom ter s tem, da plačila ni prejemala na transakcijski račun. Navaja, da je tožnica za opravljeno delo prejela plačilo, in sicer za mesec januar 2014 v višini 481,50 EUR, za mesec februar 2014 v višini 354,00 EUR, za mesec marec 2014 v višini 405,00 EUR, za mesec april 2014 v višini 439,50 EUR, za mesec maj 2014 v višini 390,00 EUR in za mesec junij 2014 v višini 405,00 EUR. Plačila za mesec julij 2014 v višini 156,00 EUR ni prejela, zaradi dolga, ki ga je imela do tožene stranke. Prilaga pogodbo o izvedbi projekta usposabljanja v okviru programa usposabljanje na delovnem mestu 2012/2013, sklenjeno med Zavodom RS za zaposlovanje in drugo toženo stranko.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v pretežnem delu sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, deloma pa napačno zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5. Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. ZPP v drugem odstavku 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to, da pritožba ne vsebuje nobenih razlogov glede tega, zakaj naj bi bila izpodbijana zamudna sodba nezakonita oziroma nepravilna (vsi razlogi se nanašajo izključno na zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja), je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo le, ali je podan kateri od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Med bistvene kršitve na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti spada tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če sodišče zamudno sodbo izda v nasprotju z določbami ZPP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kakor so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Tretje tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožnica v tem sporu ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranki ne bi mogli prosto razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Utemeljenost tožbenega zahtevka v celoti izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Navedeno pomeni, da je bila izpodbijana zamudna sodba izdana v skladu z določbami ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da so obstajali elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) ter tretje toženi stranki zato naložilo, da je dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „prodajalec“, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in jo v roku 8 dni pozvati na delo. Glede na to, da tretje tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnične tožbene navedbe, da se je tožnica s prvo toženo stranko, ki je direktorica tretje tožene stranke, dogovorila o opravljanju dela v trafiki, in da je od 2. 1. 2014 dalje dejansko opravljala delo prodajalke v času od 7.00 do 15.00 ure med ponedeljkom in petkom, v organiziranem delovnem procesu, za plačilo, osebno in nepretrgano ter po navodilih in pod nadzorom prvo tožene stranke. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožnica od 2. 1. 2014 v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas.

9. Sodišče prve stopnje je tretji toženi stranki utemeljeno naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 717,89 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila. Pravilno se je sklicevalo na določbo 131. člena ZDR-1, ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, in sicer najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta oz. v primeru nelikvidnosti delodajalca najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Ker je bila tožnica pri tretje toženi stranki zaposlena od 2. 1. 2014, je upravičena le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer v višini 11/12 regresa skladno z določbo 161. člena ZDR-1. 10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo tudi določbo 130. člena ZDR-1, ki delodajalcu nalaga dolžnost povračila stroškov za prehrano med delom ter za prevoz na delo in z dela. Tretje toženi stranki je naložilo povračilo stroškov prehrane med delom in stroškov prevoza na delo in z dela v zneskih, kot jih je navajala tožnica skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno določilo višino plače v znesku 783,15 EUR, ki jo je dolžna tožena stranka tožnici obračunati. V sladu z Zakonom o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010 s spremembami), bi ta sicer za leto 2014 znašala 789,15 EUR, vendar je prvostopenjsko sodišče upoštevalo načelo dispozitivnosti in v skladu z 2. členom ZPP odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Tožnica je namreč zahtevala obračun plače zgolj v znesku 783,15 EUR.

12. Kljub sicer pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o višini plače, ki jo je dolžna tretje tožena stranka obračunati tožnici, pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je odločilo, da je tretje tožena stranka dolžna tožnici od 2. 1. 2014 dalje obračunati plačo, saj ni omejilo navedene dolžnosti tožene stranke do vrnitve na delo. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi v delu, kjer je tretje toženi stranki naložilo, da plača razliko med neto plačo po obračunu bruto plače v višini 783,15 EUR in prejetimi plačili, pri čemer prejetih plačil ni izrecno navedlo v izreku. Sodišče prve stopnje je sicer le sledilo opredelitvi tožbenega zahtevka s strani tožeče stranke, vendar pa tako formuliran izrek ni ustrezen, ker dolgovani (neto) zneski niso niti določljivi. V izreku sodbe je potrebno navesti že plačane zneske plače v spornem obdobju, ki jih je potrebno odšteti od neto nadomestila plače, do katerih je v spornem obdobju upravičena.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je pritožba tretje tožene stranke v tem delu utemeljena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP) v V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tretje tožena stranka dolžna tožnici od 2. 1. 2014 dalje obračunati plače v znesku 783,15 EUR in jo prijaviti v obvezna zavarovanja in zanjo plačati ustrezne davke in prispevke od 2. 1. 2014 do vrnitve na delo. Kar je zahtevala tožnica več, to je obračun plač v znesku 783,15 EUR in prijavo v obvezna zavarovanja in plačilo ustreznih davkov in prispevkov po vrnitvi na delo, je zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tudi v VI. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer tako, da je tretje tožena stranka dolžna tožnici od 2. 1. 2014 do junija 2014 plačati razliko med neto plače obračunanim po bruto plači v višini 783,15 EUR mesečno in prejetimi plačili za mesec januar 2014 v višini 333,60 EUR, za mesec februar 2014 v višini 206,65 EUR, za mesec marec 2014 v višini 365,00 EUR, za mesec april 2014 v višini 390,00 EUR, za mesec maj 2014 v višini 390,00 EUR in za mesec junij 2014 v višini 355,00 EUR ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je zahtevala tožnica več, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je deloma zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o zapadlosti vtoževanih terjatev in začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih nadomestil plače ter stroškov za prevoz in prehrano. Vse te terjatve pa je delodajalec delavcu dolžan poravnati najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, zato je zamuda nastala šele 19. dne v mesecu. Zato je pritožbeno sodišče glede datumov zapadlosti delno spremenilo tudi odločitve v VI., VIII. in IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka navedene sodbe. Navedeno izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

15. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tretje tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).