Jedro

Vročitev obtožnega predloga na način, ki je določen v 3. odstavku 439. člena ZKP, je procesno dejanje sodišča, ki se mu sicer obdolženec lahko odpove, če je na glavni obravnavi na opustitev vročitve pravočasno opozorjen. Takšna odpoved mora biti izrecna in jasna ter zabeležena v zapisniku o glavni obravnavi in nanjo ni mogoče sklepati na podlagi obdolženčevih nadaljnjih ravnanj v postopku.

Navedba, da je obsojenec proti oškodovancu zapeljal z namenom, da se izogne plačilu parkirnine, se nanaša zgolj na motiv, ki je obsojenca vodil k storitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, in ni nujna sestavina opisa tega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. A.L. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 142. člena KZ pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje in v odločbah o posamezni kazni, določeni za to kaznivo dejanje, enotni kazni in stroških kazenskega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 7.5.2004 obs. A.L. spoznalo za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena in prisiljenja po 1. odstavku 142. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo posamezni kazni tri in dva meseca zapora, nato pa mu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 3. odstavku 50. člena KZ mu je v pogojni obsodbi določilo dodatni pogoj, da mora v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe povrniti M.M. nastalo škodo v znesku 50.000 SIT. Po pooblastilu določb 1. in 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati ošk. M.M. premoženjskopravni zahtevek v znesku 50.000 SIT, po 1. odstavku 95. člena istega zakona pa mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 50.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13.4.2005 deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je odpravilo posebni pogoj, v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa tako, da je ošk. M.M. s tem zahtevkom napotilo na pravdo. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka in 2. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in razveljavi napadeni sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje, da uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da sodišče obsojencu ni vročilo obtožnega predloga, s katerim mu je očitano kaznivo dejanje prisiljenja po 1. odstavku 142. člena KZ. S to obtožbo je bil obsojenec, ki se je zagovarjal brez strokovne pomoči zagovornika, seznanjen neposredno na glavni obravnavi dne 7.5.2004, ko mu je bila s strani državnega tožilca prebrana, obtožni predlog pa mu tudi takrat ni bil vročen. Sodišče ga tudi ni poučilo o njegovi pravici do predhodne vročitve obtožbe v smislu določb 273. člena v zvezi s 439. členom ZKP, ki zagotavlja obdolžencu v kazenskem postopku pravico do priprave primerne obrambe, njegovega nadaljnjega sodelovanja na glavni obravnavi ter zagovora v zvezi s tem kaznivim dejanjem pa ni mogoče šteti kot konkludentno strinjanje v smislu odpovedi pravice do vročitve obtožbe in zagotovitve primernega roka za obrambo. Meni, da je takšno opustitev sodišča šteti za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP in ustavno zagotovljene pravice do obrambe po 29. členu Ustave Republike Slovenije.

Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa in poteka tega postopka, je sodišče na glavni obravnavi dne 23.3.2004 združilo kazenski zadevi. Obtožnega predloga, ki je bil vložen zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 142. člena KZ, ni vročilo obsojencu. Tudi na glavni obravnavi dne 7.5.2004 sodišče ni vročilo obsojencu obtožnega predloga, prav tako iz zapisnika ne sledi, da je takšno pomanjkljivost ugotovilo in tudi ne, da bi jo obsojencu predočilo ter da bi se o njej izjavil. Razvidno je le, da je okrožni državni tožilec prebral obtožbo in da je obsojenec izjavil, da jo je razumel in se tudi glede navedenega kaznivega dejanja zagovarjal. Obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel zagovornika. Zagovornik, ki ga je obsojenec pooblastil šele po izreku prvostopenjske sodbe, je v pritožbi uveljavljal isto kršitev. Po presoji pritožbenega sodišča navedena kršitev ni vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker se je obsojenec zagovarjal v zvezi s tem kaznivim dejanjem, ker je iz zagovora razbrati, da mu je bila vsebina obtožnega predloga dobro poznana, da se je na zagovor dobro pripravil, saj je izčrpno in celovito odgovoril na očitke ter da je, poučen o pravici do zagovornika, izjavil da se bo zagovarjal sam.

Vročitev obtožnega predloga predpisujejo določbe 2. in 3. odstavka 439. člena ZKP. Po 2. odstavku te določbe se obdolžencu z vabilom vred vroči tudi prepis obtožnega predloga, če mu ni bil poslan takoj po preizkusu (2. odstavek 435. člena ZKP). Vabilo se mu vroči tako, da mu ostane med vročitvijo vabila na glavno obravnavo zadosti časa za pripravo obrambe, najmanj pa trije dnevi. Z njegovo privolitvijo se sme ta rok skrajšati (3. odstavek 439. člena ZKP). Sodišče ni postopalo v skladu z navedenimi določbami. Tudi na glavni obravnavi obsojencu ni bil vročen obtožni predlog, zaradi česar ni imel možnosti izjaviti se o tem, ali se odpoveduje zakonskemu roku za pripravo obrambe. V pravni teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da je v takem primeru podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Po 1. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije mora obdolžencu ob popolni enakopravnosti biti zagotovljen tudi primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Enako določa tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v b točki 3. odstavka 6. člena. Seznanitev obsojenca z obtožbo, ki je v konkretnem primeru lahko bila realizirana le s pravočasno vročitvijo obtožnega predloga, je zato temeljni pogoj tudi za uresničitev navedene pravice in s tem tudi pravice do poštenega sojenja. Vročitev obtožnega predloga na način, ki je določen v 3. odstavku 439. člena ZKP, je procesno dejanje sodišča, ki se mu sicer obdolženec lahko odpove, če je na glavni obravnavi na opustitev vročitve pravočasno opozorjen. Takšna odpoved mora biti izrecna in jasna ter zabeležena v zapisniku o glavni obravnavi in nanjo ni mogoče sklepati na podlagi obdolženčevih nadaljnjih ravnanj v postopku. Z vročitvijo obtožnega predloga je obdolženec seznanjen s kaznivim dejanjem, ki se mu očita. Slednje mu ob roku, ki ga je treba prav tako upoštevati, omogoča, da se odloči za način obrambe in da oceni, ali za aktivno obrambo potrebuje zagovornika že na glavni obravnavi.

V danem primeru bi sodišče moralo vprašati obsojenca, ali daje pristanek, da se mu vroči obtožni predlog na glavni obravnavi oziroma ali naj se šteje, da prebrana obtožba nadomešča vročitev in ali pristane tudi na skrajšanje roka za pripravo obrambe. Pri tem razlogi, zaradi katerih sodišče ni tako postopalo, niso odločilni. Zato je sodišče kršilo določbe 2. odstavka 439. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP. Položaj, v katerem obsojencu ni bil vročen obtožni predlog, s čimer mu tudi ni bil dan rok za pripravo obrambe, na opustitev vročitve pa prav tako ni bil opozorjen, ne dovoljuje sklepanja, da navedena kršitev ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje pod točko 2 njenega izreka. Upoštevati je namreč treba, da obsojenec s takim postopanjem ne sme biti izpostavljen faktorju presenečenja na glavni obravnavi in da glede na stanje zadeve, prikazano tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne gre za povsem pravno nezahtevno zadevo.

Zato je Vrhovno sodišče deloma ugodilo zagovornikovi zahtevi ter izpodbijano pravnomočno sodbo glede kaznivega dejanja prisiljenja po 1. odstavku 142. člena KZ razveljavilo, v posledici tega pa razveljavilo tudi odločbe o posamezni in enotni kazni ter stroških kazenskega postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP). Glede na takšno odločitev se ni ukvarjalo z ostalimi navedbami, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje. V ponovljenem postopku bo sodišče ugotovljeno pomanjkljivost odpravilo tako, da bo postopalo po določbi 1. odstavka 439. člena ZKP in nato o tem delu zadeve vnovič odločilo.

Zahteva v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, opisanem pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, neutemeljeno trdi, da je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi. S to trditvijo dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in ne kot navaja, kršitev 1. odstavka 133. člena KZ in kršitev 21. člena Ustave Republike Slovenije.

Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe stori, kdor koga tako telesno poškoduje, da je med drugim poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana. Gre za kaznivo dejanje, ki se lahko stori le naklepno, to je z direktnim ali eventualnim naklepom. Primerjava abstraktnega dejanskega stanu iz 1. odstavka 133. člena KZ z opisom dejanja v izreku pravnomočne sodbe, v katerem je poleg časa in kraja njegove storitve navedeno, da je obsojenec poškodoval M.M. s tem, ko se je s tovornim avtomobilom zapeljal proti njemu in ga s prvim desnim delom vozila odrinil, pri tem pa je M.M. utrpel udarec v predel desnega kolenskega sklepa, zaradi česar je bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo, ne daje prav nobene podlage za sklepanje, da je tak izrek nerazumljiv in tudi ne, da nasprotuje razlogom sodbe. Navedba, da je obsojenec proti oškodovancu zapeljal z namenom, da se izogne plačilu parkirnine, se nanaša zgolj na motiv, ki je obsojenca vodil k storitvi očitanega kaznivega dejanja in ki ni nujna sestavina opisa tega kaznivega dejanja. Zato v zvezi z motivom navedene okoliščine ne pomenijo, da gre za nasprotje v samem izreku in nasprotje med izrekom ter obrazložitvijo sodbe na način, kot ga utemeljuje zahteva. Ni namreč sprejemljivo naziranje zahteve, da je s takšno navedbo v izreku opredeljen obsojenčev krivdni odnos do storjenega kaznivega dejanja. Sicer pa je sodišče obsojenčev subjektivni odnos do storitve kaznivega dejanja pravilno ugotovilo ter ga tudi utemeljilo z navedbami, da je obsojenec dejanje storil v krivdni obliki eventualnega naklepa, ker se je zavedal, da lahko oškodovanca s tem, ko ga je z desnim delom vozila odrinil, lahko telesno poškoduje, pa je glede na način storitve in okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja privolil v nastanek te posledice.

Po obrazloženem pravnomočna sodba v tem izpodbijanem delu nima z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanih pomanjkljivosti in zato sodišče tudi ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Enako velja za preveč posplošen očitek zahteve, da so razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje toliko pomanjkljivi in nejasni, da ju ni mogoče šteti kot primerno obrazloženi. Treba je namreč razlikovati situacijo, v kateri sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi popolnoma nejasni, od položaja, v katerem vložnik zahteve ne soglaša z razlogi sodbe. Očitka o pomanjkljivosti in nejasnosti razlogov pravnomočne sodbe zahteva ni utemeljila tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Ker pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili vsa odločilna dejstva in v zvezi z njimi navedli zadostne razloge, je bilo treba zavrniti tudi drugačna sklepanja zahteve.

Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. A.L. v delu, ki zadeva kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).