Jedro

Pritožbeni organ mora v okviru pritožbenih navedb odgovoriti z navedbo argumentiranih razlogov, zakaj določenih navedb, ki očitno niso pravno nepomembne, ni upošteval. Skladno s 1. odstavkom 5. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje tujec lahko izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali tujini.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba prvostopenjskega organa št. 214-20019/2014-23 z dne 12. 3. 2014 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo, na podlagi 1. odstavka 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011 in nadaljnji), z izrekom pod točko 1 zavrnil zahtevo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) zaradi zaposlitve ali dela, z izrekom pod točko 2 pa je hkrati določil tožniku rok, v katerem mora zapustiti RS.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 20. 12. 2013 dopolnil svojo prvotno nepopolno vlogo na poziv Upravne enote z dne 4. 12. 2013 s predložitvijo plačilne liste za mesec oktober in november 2013. Po vpogledu dopisa Davčnega urada, z dne 20. 12. 2013, Upravna enota ugotavlja, da pravna oseba P. d.o.o. za tožnika ni posredovala iREK obrazcev v obdobju zadnjih treh mesecev. Nadalje na podlagi podatkov uradnih evidenc ugotavlja, da je bila tožniku predhodno dne 7. 5. 2013 izdana zavrnilna odločba za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca, ki je postala dokončna in pravnomočna dne 25. 5. 2013, iz katere izhaja, da je bila njegova prošnja zavrnjena na podlagi ugotovitve, da tožnik ni predlagal obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja. Nadalje na podlagi podatkov uradnih evidenc še ugotavlja, da je bilo tožniku dne 8. 10. 2013 izdano dovoljenje za prvo prebivanje za začasno prebivanje tujca v RS zaradi zaposlitve ali dela na podlagi zaposlitve pri podjetju P. d.o.o. V nadaljevanju obrazložitve na podlagi podatkov Poslovnega registra Slovenije (AJPES) ugotavlja, da je A.A. lastnik in direktor podjetja P. d.o.o., …, Ljubljana, ki je bilo ustanovljeno 6. 3. 2013, medtem ko je T. (sedaj tožnik) direktor in lastnik podjetja R., Ljubljana.

3. Nadalje Upravna enota ugotavlja, da se tožnik v preteklosti kot direktor podjetja R. d.o.o. ni podrejal pravnemu redu RS, ker ni predlagal obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja (iREK obrazcev) in kljub pozivom Davčnega urada ni predložil manjkajočih obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja (iREK obrazce), kar je skladno z Zakonom o davčnem postopku opredeljeno (v nadaljevanju: ZDavP-2) kot prekršek, zaradi česar mu je bila že izdana zavrnilna odločba. Upravna enota na podlagi navedenega zato ugotavlja, da se tožnik ni in se tudi sedaj ne podreja pravnemu redu RS in zato meni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu RS. Poudarja, da mora zakoniti zastopnik podjetja skrbeti za to, da ima družba finančna sredstva za plačilo davkov in prispevkov, medtem ko na podlagi dokazov in izjav samega tožnika ugotavlja, da so sredstva, ki jih tožnik izkazuje v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje neverodostojna, ker za izdane plačilne liste ni dobil nakazil plače na svoj osebni račun, niti niso bili s strani njegovega delodajalca predloženi obračuni davčnega odtegljaja za njegove dohodke iz delovnega razmerja. Glede na to Upravna enota ocenjuje, da so navedena sredstva neverodostojna in jih zato ni mogoče upoštevati v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. Prav tako meni, da tudi sredstev, ki jih je tožnik prejel na svoj osebni račun, ni mogoče upoštevati, ker so bila navedena sredstva nakazana v istem dnevu, to je 11. 12. 2013, nakazana v skupni višini 2.327,86 EUR in nato v istem dnevu tudi dvignjena iz računa v višini 2.000,00 EUR. Poleg tega pa ni mogoče preveriti niti izvora navedenih sredstev, saj plačilnih list tožnik ni predložil, kljub temu, da je bil k temu dodatno pozvan na zaslišanju. Upravna enota dvomi tudi v namen prebivanja tožnika, to je zaposlitve in dela pri podjetju P. d.o.o., saj na zaslišanju tožnik ni znal odgovoriti na osnovna vprašanja glede poteka in kraja dela, ni vedel, za katere naročnike je v preteklosti delal, poleg tega pa je njegov direktor oseba, ki jo tožnik pozna že iz otroštva iz rojstnega kraja S.. Zato Upravna enota domneva, da je tožnik gospodarsko družbo P. zlorabil na podlagi poznanstva direktorja za dosego lastnega cilja, to je za pridobitev dokumentov, potrebnih za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, kar vse po oceni Upravne enote predstavlja zadosten razlog za zavrnitev njegove prošnje zaradi domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS v smislu 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 in ker v postopku tožnik ni izkazal zadostnih sredstev za preživljanje v višini, ki je najmanj enaka osnovnemu znesku minimalnega dohodka, ki je od 1. 8. 2013 dalje znašal 265,22 EUR mesečno, skladno s Sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2013 (Uradni list RS, št. 63/13). Z navedenimi ugotovitvami je bil tožnik pisno seznanjen z dopisom Upravne enote z dne 21. 2. 2014 v skladu z določili 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

4. V nadaljevanju obrazložitve povzema navedbe tožnika v njegovi pisni izjavi, ki jo je vložil v odgovor po svoji pooblaščenki in pojasnil, da opravlja še zadnje študijske obveznosti na Fakulteti v Makedoniji tik pred zagovorom diplome ter da je tekom študija opravljal tudi poslovodno funkcijo v gospodarski družbi R. d.o.o. v Sloveniji, ki se ukvarja pretežno z gradbeništvom. Zato meni, da je bila, ob splošno znanih razmerah v gradbeništvu, temu primerna tudi uspešnost poslovanja navedene družbe. Pri vodenju poslov je tožnik večkrat zaprosil za pomoč svojega očeta, ki je bil tudi direktor navedene družbe, a je bil slednji zaradi bolezni pogosto omejen pri delu. Zato je tožnik, za dodatne prihodke občasno opravljal tudi dela pri prijatelju A.A. v njegovi gospodarski družbi P. d.o.o. Ker pa se ob zaključku študija tožniku zmanjšuje obseg študijskih obveznosti, se želi posvetiti vodenju poslov v družbi R. d.o.o. ter ima, glede na izobrazbo in življenjski standard v rojstni državi, interes in veliko željo po delu in prebivanju v RS, kjer so že v teku pogovori s štirimi novimi strankami za gradbene storitve tožnikove gospodarske družbe, kar po mnenju tožnika izpodbija domnevo upravnega organa, da se on v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu RS. Dodatno je navedel, da ima na svojih transakcijskih računih pri banki v RS in v domači državi zadostna sredstva za celotno obdobje zaprošenega bivanja, pri čemer je pojasnil, da gre za sredstva, ki jih je pridobil z občasnim delom v domači državi in za sredstva, ki so mu jih v dar namenili sorodniki ob uspešnem študiju. Glede dviga večjega zneska sredstev, ki ga omenja izpodbijana odločba in je bil nakazan na njegov račun ter ga je tožnik še istega dne dvignil, tožnik pojasnjuje, da je to posledica dejstva, da upravni organ o razlogih za to ni povprašal tožnika, s čimer bi se posledično izognil omenjenim domnevam, češ da prava neuka stranka, kot je tožnik, sama od sebe ne more izpovedovati pravno relevantnih dejstev. Poudarja pa, da je razlog za dvig omenjenega denarnega zneska z računa le v tem, da si tožnik vedno želi imeti pri sebi določeno vsoto denarja, saj se mu je večkrat zgodilo, da se je moral urgentno vrniti v rojstno državo, dostopa do banke pa tisti trenutek ni imel. 5. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ navaja, da ne more slediti predlogu za ponovno zaslišanje tožnika, ker je vsa relevantna dejstva ugotovil že na zaslišanju stranke 28. 1. 2014, ter glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS in podredno, da tožnik ni izkazal zadostnih sredstev za preživljanje, zaključuje, da je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 in podredno 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 v zvezi s 3. in 4. odstavkom 33. člena ter 1. odstavkom 37. člena ZTuj-2. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZTuj-2 je bil tožniku določen tudi rok, v katerem mora zapustiti RS.

6. Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, skupaj s prilogami, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

7. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Upravni enoti očita, da se je pri svoji odločitvi oprla na stališče, da se tožnik v preteklosti, kot direktor podjetja P.I. d.o.o., naj ne bi podrejal pravnemu redu RS in ker nepredložitev obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja lahko predstavlja zakonske znake prekrška po določilih ZDavP-2, četudi Upravna enota ni prekrškovni organ ne na davčnem in tudi ne na nobenem drugem področju, zato sama niti ne more ugotavljati protipravnih ravnanj tožnika v postopku, v katerem mu niso bile nudene ustavno zagotovljene procesne kavtele.

8. V tožbi označuje kot nerelevantne navedbe tožene stranke, da določena ravnanja tožnika lahko predstavljajo elemente prekrška, skladno z ZDavP-2, češ da so pri iskanju odgovorne osebe zaradi storitve določenega prekrška pravno pomembna še mnoga druga vprašanja in kriteriji, ki morajo biti podani, da se sploh lahko govori o prekrškovni odgovornosti storilca. Zato meni, da je vprašanje storitve prekrška stvar drugega postopka, ne pa postopka za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Posebej poudarja, da se Upravna enota pri ugotavljanju razlogov za zavrnitev njegove prošnje niti ni oprla na podatke kazenske evidence ali evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških niti na domnevo, da bi bil tožnik vpisan v katerokoli izmed navedenih evidenc. Zato meni, da že same po sebi navedbe tožene stranke kažejo neutemeljenost in arbitrarnost glede tožnikovega domnevnega nepodrejanja pravnemu redu RS.

9. V zvezi z navedbo na strani 3 izpodbijane odločbe, kjer se tožniku očita, da v obdobju od novembra 2008 do julija 2010 ter od septembra do novembra 2010 ni predložil obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja za vse zaposlene, tožnik dodaja, da gre za časovno tako oddaljeno obdobje, za katero ob upoštevanju 42. člena ZP-1 zaradi poteka časa niti pristojnemu prekrškovnemu organu ne bi bilo dopustno voditi postopkov o prekršku.

10. Poleg tega so za tožnika omenjene navedbe neresnične in zavajajoče, češ da ima za vsa omenjena obdobja poravnane vse davčne obveznosti, kot izhaja iz predloženih dokazil, to je potrdil Davčne uprave RS (v nadaljevanju: DURS) z dne 17. 7. 2012, 13. 12. 2011, 22. 12. 2011 ter 17. 7. 2012, do teh navedb pa se tožena stranka sploh ni opredelila in jih je neutemeljeno ignorirala. Tožnik izrecno poudarja, da ravnanje tožnikovega delodajalca ne sme vplivati na odločitev, ki jo mora v tem postopku sprejeti upravni organ, saj za to ni nobene pravne podlage in zato kot neutemeljeno označuje sklicevanje upravnega organa na domnevna dejstva, da ni tožnikov delodajalec predložil obračunov davčnega odtegljaja za njegove dohodke iz delovnega razmerja, saj bi bila tožena stranka, kot državni organ, o tem dolžna obvestiti pristojni inšpekcijski organ, če bi bilo to dejstvo resnično. Vendar pa to po mnenju tožnika ne more vplivati na odločitev o tožnikovem podrejanju pravnemu redu RS, niti na dejstvo prejemanja osebnih dohodkov. Kot zmoten označuje zaključek tožene stranke glede vprašanja izpolnjevanja kriterijev tožnika o zadostnih sredstvih za preživljanje v času prebivanja v RS, saj meni, da je nepravilen zaključek tožene stranke, da so sredstva, ki jih je izkazal tožnik, neverodostojna. Tožnik je upravnemu organu pojasnil že z dopisom z dne 7. 3. 2014 svoje razloge, zakaj vztraja pri tem, da zasluženi denar hrani pri sebi v obliki gotovine, saj si želi določeno vsoto denarja vedno imeti pri sebi, ker je moral že večkrat iti urgentno v svojo rojstno državo, ne da bi tisti trenutek imel dostop do banke. Tožnik nasprotuje tudi trditvam upravnega organa, da ne namerava prebivati v RS z namenom opravljanja dela pri gospodarski družbi P. d.o.o., češ da tožnik na zaslišanju ni znal odgovoriti na osnovna vprašanja glede poteka in lokacije dela niti ni poznal naročnikov, ter da je njegov direktor oseba, ki jo tožnik pozna še iz rojstnega kraja Struga, poleg tega pa upravni organ celo domneva, da je tožnik družbo P. d.o.o. zlorabil za dosego lastnega cilja, to je pridobitve dokumentov, potrebnih za izdajo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, kar tožnik označuje za nestrokovne trditve, ki ne vzdržijo logičnega preizkusa, češ da je že na zaslišanju pojasnil, da v podjetju P. d.o.o. opravlja projektantska dela, saj je po izobrazbi gradbeni tehnik in dokončuje Fakulteto, zato se kot strokovni delavec ukvarja s projektantskimi vprašanji gradnje, ne pa, kdo je naročnik in investitor teh del ter kje se dela izvajajo, saj je za to zadolženo poslovodstvo oziroma poslovodni organi in ne tožnik, ki ne opravlja teh del v gospodarski družbi P. d.o.o. 11. V zvezi z očitkom, da je delodajalec tožnika oseba, ki jo tožnik pozna še iz rojstnega kraja, tožnik opozarja, da je takšen način razlogovanja v nasprotju s 14. členom Ustave in meni, da je zato upravni organ tožnika obravnaval diskriminatorno, češ da je sklicevanje na narodnostno pripadnost neprimerno in ne more biti temelj obrazložitve odločbe, s katero se odloča o posameznikovih pravicah. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo št. 214-20019/2014-23 z dne 12. 3. 2014 odpravi in posledično odpravi tudi odločbo št. 2141-46/2014/4 z dne 29. 8. 2014 ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

12. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

13. Tožba je utemeljena.

14. Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po določilih ZUS-1, kot med drugim izhaja iz pravnomočne sodbe in sklepa št. I U 364/2014-8 z dne 7. 3. 2014, štelo, da tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravnem interesu tožnika in ne dodatno še posebej tudi drugostopenjski akt, s katerim je bilo v pritožbenem postopku odločeno le o pritožbi tožnika zoper prvostopenjski upravni akt. 15. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS zaradi zaposlitve ali dela, obenem pa je bil tožniku določen tudi petnajstdnevni rok, v katerem mora zapustiti RS.

16. Sodišče se sicer ne more strinjati s tožnikom, ki upravnima organoma posplošeno očita diskriminatorno obravnavanje v postopku, oziroma pavšalno uveljavlja neenako obravnavanje tožnika na podlagi njegove narodnosti in državljanstva v primerjavi z drugimi tujci, saj sodišče ocenjuje, da je zakonodajalec primerljive primere zavrnitve izdaje dovoljenja za prvo prebivanje tujca zaradi zaposlitve ali dela, kakor tudi za njegovo podaljšanje, uredil na dovolj primerljiv način za vse tujce, ne glede na njihovo narodnost oziroma državljanstvo, in da tudi izpodbijana odločba sama po sebi ne pomeni kršitve pravice tožnika do enakega obravnavanja tujcev, ki se jim, ne glede na njihovo narodnost in državljanstvo, skladno s 3. odstavkom 32. člena Ustave lahko na podlagi zakona omeji vstop v državo in tudi čas bivanja v njej.

17. Prav tako sodišče, za razliko od stališča tožnika nasprotno meni, da pri izdaji zaprošenega dovoljenja ne gre za odločanje o tožnikovi pravici, kar bi posledično po drugi strani impliciralo tudi dolžnost tožene stranke, da bi mu morala izdati zaprošeno dovoljenje za podaljšanje bivanja tožnika kot tujca v RS ob ugotovitvi o izpolnjevanju predpisanih zakonskih pogojev, saj sama po sebi prošnja tujca za izdajo zaprošenega dovoljenje za bivanje v RS, skupaj s priloženimi dokazili, še ne zadostuje za izdajo zaprošenega dovoljenja, kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka v svoji obrazložitvi.

18. Zakonodajalec je namreč z določili 1. odstavka 37. člena ZTuj-2 upravnemu organu podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, ki želi prebivati v RS zaradi zaposlitve ali dela, oziroma 3. odstavka 37. člena ZTuj-2 za njegovo podaljšanje, vendar le v primeru, če kumulativno izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje in če hkrati ne obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS v smislu 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Prav slednje pa v konkretnem primeru po ugotovitvi tožene stranke ne drži, vendar je navedeni zaključek tožene stranke po presoji sodišča preuranjen.

19. Po proučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Obrazložitev odločbe pritožbenega organa druge stopnje po mnenju sodišča namreč ni v skladu z določbo 254. člena ZUP, ki v drugem odstavku določa, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. To pomeni, da mora pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb odgovoriti z navedbo argumentiranih razlogov, zakaj določenih navedb, ki očitno niso pravno nepomembne, ni upošteval. Tožena stranka pa v obrazložitvi svoje odločbe ni argumentirano odgovorila na navedbe tožnika v pritožbi, ki ji je priložil tudi listine, in sicer potrdila DURS z dne 17. 7. 2012, 13. 12. 2011, 22. 12. 2011 ter 17. 7. 2012, ki imajo dokazno veljavo javnih listin v smislu 3. odstavka 179. člena ZUP, do teh navedb v predloženih potrdilih (da ima davčni zavezanec, R. d.o.o., na dan izdaje posamičnega potrdila za navedena obdobja poravnane davčne obveznosti za davke in prispevke iz naslova zaposlitve in dela, ki jim je potekel rok plačila) pa se tožena stranka ni določno in konkretno opredelila, ampak je v svoji obrazložitvi (v 2. odstavku na strani 7) le posplošeno odgovorila z navedbo, da „Ministrstvo, tako kot organ prve stopnje ugotavlja, da pritožnik pristojnemu davčnemu organu v navedenih obdobjih in za obdobje maj 2013 za zaposlene ni predložil obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja/.../“.

20. Ker tožena stranka v konkretni zadevi ni presodila navedenih relevantnih pritožbenih navedb, ki so odločilne za pravilno in zakonito odločitev, je s tem kršila pravila postopka po 3. točki 1. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče je moralo že zaradi navedenega razloga, skladno z 3. točko in 2. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugoditi in izpodbijano dokončno odločbo odpraviti, zato se ni dodatno še posebej spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov. Pač pa sodišče zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka in pravilne uporabe materialnega prava v ponovnem postopku, in sicer določil 3. odstavka 33. člena ZTuj-2 v povezavi z 2. členom Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju: Pravilnik) posebej opozarja na stališče, ki ga zavzelo v pravnomočni sodbi št. III U 8/2015 z dne 8. 5. 2015, kot sledi: „Citirani Pravilnik pa ne določa, da bi bil tujec dolžan poleg plačilnih list predložiti še druga dokazila. Skladno s 1. odstavkom 5. člena Pravilnika tujec lahko izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali tujini. Iz besedila tega člena je razvidno, da tujec lahko izpolnjevanje tega pogoja dokazuje s sredstvi na računu, kar pomeni, da tujca ni mogoče k temu zavezovati. Od tujca ni mogoče zahtevati več, kot določa Pravilnik, ker za to ni pravne podlage“.

21. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji sodnega senata, četudi je tožnik predlagal svoje zaslišanje in s tem implicitno predlagal izvedbo glavne obravnave, vendar sodišče njegovemu predlogu ni sledilo, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov presodilo, da je očitno potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi določil 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

22. Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se prisodijo stroški tožniku v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, kakor tudi v primeru, če je sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. Ker je bila obravnavana sporna zadeva rešena na seji in ker je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, so mu bili zato na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 in 107/2013) priznani stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV, kar vse znaša skupaj 347,70 EUR, ki mu jih mora tožena stranka povrniti v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.