Jedro

Vsakdo se mora vzdržati poseganja v lastninsko pravico drugega, ne glede na to, ali lastnik stvar dejansko uporablja ali ne. Pojem funkcionalnega zemljišča označuje način rabe dela stvarne parcele in ne vpliva na stvarnopravna razmerja.

Izrek

Pritožba toženih strank se z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi . Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni opustiti vsakršno poseganje, še posebej pa košnjo travnikov, osebno ali po storitvenih pomočnikih na nepremičnini parc. št. ... in ... vl.št. ... k.o.P.,in toženima strankama naložilo, da morata tožečima strankama povrniti pravdne stroške v višini 118.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2001 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek za opustitev poseganja na nepremičnino parc.št. ... vl.št. ... k.o.P. je zavrnilo kot neutemeljen. Toženi stranki sta s pritožbo izpodbijali obsodilni del sodbe z vsemi pritožbenimi razlogi po določbi I.odstavka 338.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, in predlagali razveljavitev sodbe ter ponovno sojenje o zadevi. Navajali sta, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Ogled kraja dogodka bi pokazal, da lokacija terena potrjuje navedbo toženih strank, da tožeča stranka nikoli ni koristila spornih zemljišč. Parceli toženih strank št. ... in ... sta stavbiščni parceli, ki sta veliki točno toliko, kot zgrajeni stanovanjski objekt na njih. Zato je nemogoče, da tožena stranka zemlje okoli stavb ne bi koristila. Tožeča stranka je zgolj dvakrat pokosila zemljišče v odgovor toženi, ki je kosila stalno. Ker tožena stranka spornih zemljišč ni imela v posesti, ni mogoča uporaba določbe 42.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij, ZTLR, ki govori o vznemirjanju. Nepremičnina je bila tožeči stranki namreč že zdavnaj odvzeta. Sodba nima razlogov o vsebini kupne pogodbe z dne 1.3.1973, iz katere izhaja, da je predviden tudi odkup funkcionalnega zemljišča. Tožena stranka po takšni odločitvi sodišča na svoje nepremičnine sploh ne more vstopiti, ker jih sporna zemljišča ločujejo od lokalne ceste. Sodišče je nepravilno odločilo tudi o ugovoru pasivne legitimacije, ker je drugotožena stranka izpolnitveni pomočnik prvotožene stranke. Zato ne more biti hkrati stranka postopka. Sodišče ni obrazložilo navedbe, da iz izpovedi toženk ne izhaja, da drugotožena stranka ravna v imenu in po naročilu prvotožene stranke. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, ter navajala, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeči stranki solastnika nepremičnin parc.št. ... in ... vl.št. ... k.o.P., ki sta v naravi pašnik, in da toženi stranki že daljše obdobje nekajkrat letno na teh nepremičninah izvajata košnje. Ker toženki nista izkazali, da bi za tako dejanje imeli pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 42.člena ZTLR in toženkama prepovedalo poseganje v lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Določba 42.člena ZTLR pravi, da če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. Toženi stranki trdita, da ni bilo pogojev za uporabo te določbe, ker tožeči stranki spornih nepremičnin nista imeli v posesti, pač pa so bile ves čas v posesti toženih strank. Zato ni šlo za vznemirjanje lastnika, temveč za odvzem stvari. Takšno tolmačenje določbe 42.člena ZTLR ni pravilno. Vsebina lastninske pravice se kaže s t.i. pozitivnega vidika kot upravičenje lastnika, da ima stvar v posesti, da jo uporablja in da z njo razpolaga, s t.i. negativnega vidika pa kot izključevanje vseh ostalih pravnih subjektov od navedenih upravičenj do stvari. Zato je prepovedana kakršnakoli uporaba tuje stvari, razen če za to ne obstaja posebna pravna podlaga. Košnja pašnika predstavlja uporabo nepremičnine, ne pa odvzema nepremičnine. Odvzem stvari je podan, če je lastniku v celoti preprečeno izvajati posest stvari kot neposredno dejansko oblast na stvari. V takšnem primeru lahko lastnik zahteva vrnitev stvari v posest na podlagi določbe 37.člena ZTLR. Zgolj s košnjo pašnika pa toženi stranki tožečima strankama nista preprečili dostopa in izvajanja drugih oblastnih dejanj na nepremičnini. Če pa tožeči stranki iz kakšnih drugih razlogov ne bi izvajali dejanj neposredne dejanske oblasti na nepremičnini, to ni bistvenega pomena, ker je posest in uporaba stvari upravičenje lastnika in ne njegova dolžnost. To pomeni, da se mora vsakdo vzdržati poseganja v lastninsko pravico drugega, ne glede na to, ali lastnik stvar dejansko uporablja ali ne. Pasivno legitimiran za zahtevek po določbi 42.člena ZTLR je vsak, ki je vznemiril lastnika. Dejanje vznemirjanja mora biti posledica človekovega voljnega ravnanja, zato je sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja voljnega odnosa drugotožene stranke utemeljeno obrazložilo, da ni najti razlogov za zaključek, da je drugotožena stranka izvajala dejanja na nepremičnini tožečih strank proti svoji volji, zgolj zaradi vpliva prvotožene stranke. Lastninska pravica sega na celo stvar, ne pa preko stvari. Nepremičnini tožene stranke sta po obsegu označeni s podatki zemljiškega katastra. V tem obsegu lahko toženi stranki izvajata upravičenja lastnika, ne pa tudi preko meja parcel. Niti pojem funkcionalnega zemljišča ne daje podlage za poseganje preko meja zamljišča. Po določbi II.odstavka 46.člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor, ZUN, je gradbena parcela stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Pojem fukcionalnega zemljišča označuje torej samo način rabe dela stavbne parcele, ne vpliva pa na stvarnopravna razmerja oz. na upravičenje posegati preko parcelnih mej. Zato isti zakon tudi določa, da se lahko funkcionalno zemljišče odmeri samo na pobudo lastnika in le v okviru njegovega zemljišča. Situacijo, ko je nepremičnina v celoti obkrožena s tujo nepremičnino in tako ločena od javne poti, je potrebno reševati z institutom nujne poti, nujnost vzdrževanja okolice hiše pa z institutom stvarne služnosti, oboje v posebnem postopku. Takšne okoliščine pa same po sebi, brez pridobitve prej omenjenih pravic na tuji stvari, niso pravna podlaga za uporabo tuje nepremičnine. Glede na obrazloženo je pritožba toženih strank neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, ker tudi ob uradnem preizkusu sodbe ni našlo nepravilnosti (353.člen ZPP). Odgovor na pritožbo ni odločilno vplival na razjasnitev zadeve pred sodiščem druge stopnje, zato ne predstavlja potrebne vloge po določbi 155.člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.