Jedro

Po 1. odstavku 41. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91) mora zasebni delodajalec pred izrekom disciplinskega ukrepa delavca seznaniti z dejstvi, ki so podlaga disciplinskemu postopku oz. izrečenemu ukrepu, tako da je delavec upravičen pisno ali ustno odgovoriti na očitane kršitve. Ker je delodajalec izdal sklep, s katerim je delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, ne da bi pred tem delavca seznanil o zatrjevanih kršitvah, je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. Pri 1/97 z dne 28.3.1997 in sklep št. DZ 1/97 z dne 5.3.1997 ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in jo je le ta dolžna pozvati na delo in ji izplačati zaostalo plačo v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi z dne 22.4.1996, za čas od 31.3.1997 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 68.188,00 SIT in da svoje stroške postopka trpi sama.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko se je postavilo na stališče, da za razmerje med strankama velja kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci, čeprav to iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja. V tej pogodbi je napisano, da velja kolektivna pogodba med delodajalcem in delavcem, pri čemer je sama vse zadeve doslej urejala po kolektivni pogodbi o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi obrtniki. Sicer pa je mnenja, da njen postopek zoper tožnico ni bil kršen tudi ne v smislu določil kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. Nesporno je ugotovljeno, da je tožnica nezakonito razpolagala s sredstvi zasebnega delodajalca, to je njenimi sredstvi.

Poleg tega je bila tožnica pred izrekom ukrepa seznanjena z dejstvi, ki so bila podlaga izrečenemu ukrepu. Toženka ji je očitala kršitev delovnih obveznosti, ko jo je "zasačila" pri nezakonitem dejanju. Na te ugotovitve tožnica ni imela pripomb tudi 3.3.1997, ko ji je toženka očitala krajo in ji povedala, da ji ni treba priti več v službo. Te očitke je tožnica potrdila, ko je bila zaslišana kot priča na sodišču. Sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotavlja, da tožnici v pritožbenem postopku ni bila omogočena udeležba na seji pritožbenega organa. Vabilo na sejo tega organa je prejela. Rok od prejema vabila do seje je bil res krajši, vendar je potrebno upoštevati, da je bila tožnica zaradi suspenza doma in da je imela čas za udeležbo na seji.

Pravica delavca biti navzoč na seji organa, ki odloča o njegovem ugovoru, tožnici zato ni bila kršena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pri tem ni bistveno kršilo določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema pravne zaključke in razlago odločitve sodišča prve stopnje in k ustrezni obrazložitvi sodbe, glede na pritožbene navedbe, dodaja: Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da se za presojo spornega razmerja med tožnico in toženo stranko uporablja Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Ur.l. RS št. 26/91) in ne Kolektivna pogodba o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi obrtniki (Ur.l. SRS št. 18/89). Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22.4.1996, se je ta pogodba sklepala na podlagi 4. in 5. točke kolektivne pogodbe med delavcem in delodajalcem, ravno ta dva člena KPDZD pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, opredeljujeta nastanek delovnega razmerja in vsebino pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato odločilnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka disciplinskega postopka zoper tožnico ni vodila tako, kot to predpisuje 41. člen KPDZD. 1. odst. tega člena omenjene kolektivne pogodbe namreč od zasebnega delodajalca zahteva, da pred izrekom vsakega ukrepa delavca seznani z dejstvi, ki so podlaga postopku oz.

izrečenemu ukrepu, pri čemer je delavec upravičen pisno ali ustno odgovoriti na očitane kršitve delovnih obveznosti. Ustno podan zagovor mora biti vpisan v zapisnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožnice na tako predpisan način ni seznanila z dejstvi, ki so podlaga disciplinskega postopka. Samo neformalen način seznanitve o zatrjevani kršitvi delovnih obveznosti, pa po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča za zakonitost disciplinskega postopka. Iz navedenih razlogov je dana podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj sklepi tožene stranke niso bili izdani skladno z določili KPDZD. Ker opustitev postopkovnih določil lahko vnese v disciplinski postopek samovoljo in zmanjšuje pravno varnost udeležencev postopka, pomeni vsaka tovrstna kršitev tako bistveno kršitev postopka, da sklep, izdan v takem postopku, ne more biti zakonit. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo sporne sklepe tožene stranke o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja tožnici in v posledici tega je pravilno ugodilo tudi tožničinemu nadaljnjemu zahtevku po reintegraciji in reparaciji.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).