Jedro

Naročnik mora podjemnika obvestiti o konkretni napaki. Temu pa ne more zadostiti zgolj s splošnim (pavšalnim) sklicevanjem, da predmet pogodbe ni takšen, kot je dogovorjeno, da ne dela zadovoljivo ali tako, kot bi moral ipd. Naročnik je, čeprav je praviloma res laik, na določen način oz. na podlagi določenih dejstev, ki zadevajo lastnosti ali delovanje predmeta pogodbe, vendarle moral priti do ugotovitve o neustreznosti tega predmeta. V nasprotnem primeru namreč niti ne bi mogel ugotoviti, da napaka sploh obstaja. Takšna dejstva sestavljajo laični opis napake, ki ga mora naročnik sporočiti podjemniku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana 4. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 640,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, v preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne.

II. Pritožba tožene stranke zoper 1., 3. in 4. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se v celoti zavrne in se izpodbijana odločba v izpodbijanem in nespremenjenem delu izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 665,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 158910/2013 z 9. 10. 2013 tudi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka), zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo vtoževanega računa 04/2009 v višini 7.920,00 EUR s pripadki (2. točka izreka), toženi stranki naložilo plačilo glavnice v znesku 10.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR v roku 15 dni (3. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v znesku 1.163,81 EUR (4. točka izreka).

2. Zoper 1., 3. in 4. točko izreka se iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sklep o stroških se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in ustrezen znesek pravdnih stroškov tožeče stranke naloži v plačilo toženi stranki.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na ustavitev postopka zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo 7.920,00 EUR s pripadki se ni pritožila nobena od strank.

K pritožbi tožene stranke

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta bila med strankama nesporna tako obstoj kot tudi vsebina Pogodbe o razvoju, dobavi, instalaciji in uvajanju programske opreme 000 z 2. 11. 2009 (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožeča stranka v zameno za plačilo zavezala toženi stranki razviti, dobaviti, instalirati in uvesti programsko opremo, in sicer informacijski sistem za ravnanje z odpadno embalažo in sistem poročanja zavezancev C., ter Aneksa št. 1 k pogodbi s 13. 7. 2011 (v nadaljevanju Aneks) v katerem sta stranki med drugim spremenili končno ceno in dinamiko plačil, plačilo za opravljeno delo pa vezali na naročnikovo pisno potrditev uporabnosti narejenega programa. Na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka prevzela opravljeno delo (informacijski sistem) 15. 3. 2013 in da tožena stranka ni pravočasno grajala očitnih napak oz. da ni izkazala, da so se skrite napake pojavile v jamčevalnem roku 2 let ter da je te napake pravočasno grajala, ugotovitve, da tožena stranka ni uspela izkazati uveljavljanja garancije ter ugotovitve, da tožena stranka vtoževanega računa št. 014-13 ni zavrnila, pač pa ga je 24. 4. 2013 delno plačala v višini 4.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo preostanka prej navedenega računa v znesku 10.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti tega računa dalje.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je tožena stranka glede na to, da ni strokovnjak, napake dovolj specificirala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen.

9. Po prvem odstavku 633. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Po določbi tretjega odstavka istega člena po pregledu in prevzemu opravljenega dela podjemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal. Po določbi prvega odstavka 634. člena OZ se naročnik, če se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, vseeno lahko sklicuje nanjo, s pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita. Po dveh letih od prevzema opravljenega posla se naročnik ne more več sklicevati na napake (drugi odstavek 634. člena OZ).

10. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na trditveno in dokazno breme glede delovanja programa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil prevzem v konkretnem primeru, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, opravljen 15. 3. 2013, ko je takratni zakoniti zastopnik tožene stranke s podpisom listine „Potrditev funkcionalnosti sistema E.“ (priloga A5) tožeči stranki potrdil po fazah primeroma navedene funkcionalnosti sistema, kakor tudi primernost sistema v produkciji. Same ugotovitve o prevzemu pritožba ne izpodbija. Če ima opravljen posel napako, ga naročnik ni dolžan prevzeti. Naročnik ima v tem primeru dve možnosti, bodisi odkloni prevzem, bodisi delo prevzame in hkrati zahteva odpravo napak, torej uveljavlja jamčevalne zahtevke.1 S tem, ko je tožena stranka v konkretnem primeru delo prevzela, so ji zaradi morebitnih napak ostali na voljo le še jamčevalni zahtevki iz 637. do 640. člena OZ, hkrati pa je začel teči pogodbeno dogovorjeni devetmesečni garancijski rok in dveletni jamčevalni rok za skrite napake. Ker je tožena stranka delo prevzela, lahko dokazuje le še obstoj stvarnih napak, ne pa več neizpolnitve pogodbe.

11. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se tožena stranka v konkretnem primeru, glede na to, da je ob prevzemu s podpisom listine „Potrditev funkcionalnosti sistema E.“ (priloga A5) potrdila po fazah primeroma navedene funkcionalnosti sistema, kakor tudi primernost sistema v produkciji, po prevzemu ne more več sklicevati na opozarjanje na nepravilnosti pred tem prevzemom.

12. Pravočasno in pravilno grajanje napak je pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz 637. do 639. člena OZ (prim. prvi odstavek 637. člena OZ). Naročnik se tega bremena ne more otresti s sklicevanjem na zanašanje na korekten odnos podjemnika. Ker je naročnik v razmerju do podjemnika praviloma laik, zadošča, da podjemnika obvesti le o (končni) posledici napake, ni pa dolžan navesti vzroka (izvora napake), s čimer se mora ukvarjati podjemnik kot profesionalna oseba.2 Vendarle pa iz besedila zgoraj navedenih določb izhaja, da mora naročnik podjemnika obvestiti o konkretni napaki. Temu pa ne more zadostiti zgolj s splošnim (pavšalnim) sklicevanjem, da predmet pogodbe ni takšen, kot je dogovorjeno, da ne dela zadovoljivo ali tako, kot bi moral ipd. Naročnik je, čeprav je praviloma res laik, na določen način oz. na podlagi določenih dejstev, ki zadevajo lastnosti ali delovanje predmeta pogodbe, vendarle moral priti do ugotovitve o neustreznosti tega predmeta. V nasprotnem primeru namreč niti ne bi mogel ugotoviti, da napaka sploh obstaja. Takšna dejstva sestavljajo laični opis napake, ki ga mora naročnik sporočiti podjemniku.3 Pri tem pa ne gre za negativna dejstva, torej dejstva o neobstoju pravilnega delovanja, pač pa, ravno nasprotno, za dejstva o obstoju napak.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedba tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, da naročene storitve, še posebej zadnja faza testiranja programa po projektu E. ni bila zadovoljivo izvedena in v celoti zaključena, tem zahtevam ne zadosti, saj ne vsebuje niti laičnega opisa, kaj ne deluje zadovoljivo in kaj ni izvedeno. Tožena stranka pritožbeno navaja, da je šlo pri tem za skupek napak, ki so privedle do končne ugotovitve, da program ne deluje in ni sposoben za uporabo. Ravno opis teh napak, ki so privedle do končne ugotovitve o nedelovanju sistema, je potreben za grajanje napake. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožena stranka nato v vlogi, ki jo je vložila 17. 4. 2015 takšen opis vendarle podala. Takšen opis torej ni bil izven meja zmožnosti tožene stranke.

14. Prav tako pa takšna navedba tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni uveljavljanja garancijskega zahtevka, ki bi ga tožena stranka lahko uveljavljala v pogodbeno dogovorjenem devetmesečnem garancijskem roku. V tem roku je bila glede na določbe Pogodbe tožeča stranka namreč dolžna toženi stranki neodplačno popraviti napake in odstopanja, ki se v garancijskem roku pojavijo na predmetu pogodbe. Slednje pritožbeno ni sporno. Takšna pavšalna navedba, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ne vsebuje navedbe napak, poleg tega pa tudi ne vsebuje zahteve za popravilo. Ker je bila takšna navedba v konkretnem primeru dana v okviru ugovornega postopka zoper sklep o izvršbi, pa takšne zahteve iz nje ni mogoče niti smiselno izpeljati.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da gre pri napakah, ki jih je tožena stranka navedla v vlogi, ki jo je vložila 17. 4. 2015, za očitne napake. Ne-pridobitev ustreznih podatkov od tožene stranke, nedelovanje aplikacije, nemožnost ugotovitve, ali program deluje, kot specificirano, nedostopnost inventurnega sistema preko padajočih menijev, nedostopnost sistema poročil, nemožnost vpisa komentarjev pri naročanju odvozov, ne-izvedba entitetnega modela šifrantov, neuporabnost sistemov kontrole fakturiranja, razdelitve količin in sporočil C., poročanja zavezancev in naprednega Administracijskega modula, ne-izvedba in nedelovanje varnostnega sistema kriptiranja podatkov (priprava certifikatov, varnih poti komunikacije, priprava podatkovne baze za pravilno shranjevanje podatkov in vpoklic podatkov), možnost uvoza in izvoza podatkov zgolj na partnerjih, ki tudi ne deluje pravilno, in nemožnost pripenjanja priponk in dodajanja polj, namreč po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo napake, ki jih je pri običajnem pregledu in preizkusu programa mogoče ugotoviti. Enako velja glede neupoštevanja osnovnih standardov izdelave aplikativnh rešitev pri izdelavi projektne dokumentacije, delovanja na ravni prototipa in tega, da tožena stranka ni prejela naročene aplikacije. V nasprotnem primeru, če namreč pri tem ne gre za napake, ki bi bile že na prvi pogled vidne, so takšne navedbe premalo konkretizirane, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Neaktivnost spletnih naslovov, na katerih naj bi bila aplikacija, se nanaša na leto 2015 in torej ne more biti predmet pregleda v letu 2013. Pod pojem očitne napake pa spada tudi zatrjevanje tožene stranke, da ne razpolaga z izvorno kodo in pomanjkanje uporabniških nastavitev, kar naj bi toženi stranki preprečevalo podrobnejšo specifikacijo pomanjkljivosti. Tudi takšne pomanjkljivosti je po mnenju sodišča namreč mogoče opaziti pri skrbnem pregledu. Nenazadnje je tožena stranka te napake, kot trdi sama, v marcu 2015 opazila.

16. Ne glede na navedeno pa bi bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna tudi, če bi šlo pri tem za skrite napake. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka ni izkazala, da bi pravočasno grajala skrite napake. Pritožbeno sodišče glede tega še pojasnjuje, da je bil prevzem, kot že ugotovljeno, opravljen 15. 3. 2013, tako, da je dvoletni jamčevalni rok potekel 15. 3. 2015. Glede na enomesečni rok iz prvega odstavka 634. člena OZ bi torej tožena stranka napake morala grajati najkasneje v sredo 15. 4. 2015. Tega pa ni tožena stranka niti trdila (trdila je le, da je napake ugotovila v začetku marca, vendar ni navedla, kdaj naj bi o njih obvestila tožečo stranko). Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je napake pravočasno grajala, brez da bi navedla, kdaj je napake odkrila in kdaj jih je grajala, namreč ob opozarjanju tožeče stranke, da grajanja ni bilo in da so ugovori v zvezi z nepravilno izpolnitvijo v pravdi prepozni (npr. v vlogi z 20. 5. 2015 – list. št. 80), ne zadostuje. 17. 4. 2015 vložena vloga (red. št. 14), ki vsebuje specifikacijo nekaterih napak, pa je vložena po poteku dveletnega jamčevalnega roka za skrite napake in tudi po poteku enomesečnega roka iz prvega odstavka 634. člena OZ (če bi se napake pokazale šele zadnji dan jamčevalnega roka). Ker vsebina dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage,4 je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki v zvezi s tem ni izvedlo zaslišanj prič in zakonitih zastopnikov, pravilna že iz tega razloga,5 izpodbijana odločba pa ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. V zvezi s pritožbenim očitkom o ne-zaslišanju priče M. R. pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka na naroku 23. 11. 2017 pojasnila, da naj bi ta priča med drugim izpovedala o sodelovanju s tožečo stranko pri implementaciji programa, o srečanjih strank po 30. 10. 2013, na katerih naj bi stranki spor poskušali rešiti, kar je vključevalo tudi ponovno prezentacijo programa, ob prezentaciji 23. 11. 2015 pa je priča grajala, kaj vse ne deluje. Grajanje napak novembra 2015 je prepozno, saj bi tožena stranka, kot obrazloženo zgoraj skrite napake morala grajati najkasneje 15. 4. 2015. Dejstva, ki naj bi se z zaslišanjem te priče dokazovala so bila torej nerelevantna, odločitev sodišča prve stopnje, ki te priče ni zaslišalo, pa pravilna že iz tega razloga.

18. V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem, da je tožeča stranka za očitane napake vedela oz. da ji te niso mogle ostati neznane, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v svoji vlogi, ki jo je vložila 18. 10. 2017 in v kateri je na poziv sodišča odgovorila na navedbe tožeče stranke, ki jo je vložila na prvem naroku za glavno obravnavo 28. 9. 2017, zgolj pavšalno navedla, da je bilo ob predaji programa E. tožeči stranki zagotovo znano, da program ne deluje skladno z naročilom oz. ji to ni moglo ostati neznano. Takšna navedba, ki zgolj povzema zakonsko besedilo 636. člena OZ, ne da bi stranka navedla iz katerih preverljivih dejstev takšen zaključek izhaja, pa je premalo konkretizirana, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, zato je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Tožena stranka je to svojo navedbo nadalje konkretizirala šele v pritožbi, pri čemer ni z ničemer izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ta pritožbeni očitek torej ni utemeljen, ostale pritožbene navedbe v zvezi s tem očitkom pa so nerelevantne.

19. Pravočasno grajanje napak je torej pogoj, da se naročnik lahko na njih sklicuje. Ker v konkretnem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen, je nerelevantno, ali so napake dejansko obstajale, ali ne, saj se tožena stranka na njih ne more uspešno sklicevati. Neupoštevanje izvedenskega mnenja o obstoju napak in neizvedba drugih dokazov v zvezi z obstojem napak opravljenega dela je tako posledica pravilne uporabe materialnega prava, in sicer določb tretjega odstavka 633. člena in 634. člena v zvezi s prvim odstavkom 637. člena OZ in torej ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Tožena stranka pritožbenega razloga protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni konkretizirala, zato s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti.

21. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja o tem, da je tožena stranka prevzela pogodbeno dogovorjeno delo, da zatrjevanih napak ni pravočasno grajala in da je vtoževani račun delno plačala v višini 4.000,00 EUR, toženi stranki ob pravilni uporabi določb Pogodbe in Aneksa naložilo plačilo preostanka prej navedenega računa v znesku 10.280,00 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti tega računa dalje (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

22. Glede na vse navedeno je bilo izpodbijano odločbo torej mogoče preizkusiti, v njej so bili navedeni zadostni (in pravilni) razlogi o odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso bili nejasni in med seboj v nasprotju in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

23. Tožena stranka svojega nasprotovanja sklepu iz I. točke izreka izpodbijane odločbe ni z ničemer obrazložila. Tudi sicer pa takšna odločitev, v konkretnem primeru ne nalaga toženi stranki nobenih obveznosti, niti ne vpliva na njen procesni položaj.

24. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožena stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

25. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

26. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

27. Vprašanje, katera stranka naj drugi povrne pravdne stroške urejata dve načeli, in sicer načelo uspeha iz 154. člena ZPP in načelo krivde iz 156. člena ZPP, pri čemer je prvo temeljno drugo pa korekcijsko. Poleg teh dveh načel pa obstajajo še posebna pravila, ki veljajo za posamezne, posebej določene procesne situacije (157., 158. in 160. člen ZPP).6 Načelo potrebnosti stroškov iz prvega odstavka 155. člena ZPP pa ne določa kdo mora povrniti stroške, pač pa katere stroške je treba povrniti, in torej ne posega v nobeno od določb iz 154. do 158. in 160. člena ZPP. Pritožbeno stališče, da zato, ker so bili stroški za obravnavanje kasneje umaknjenega dela zahtevka potrebni le v neznatni meri, stroški izvedenca pa zanj sploh niso bili potrebni, presoja glede na uspeh v konkretnem primeru ni pravična, ker ne sledi namenu iz 155. člena ZPP, zato ni utemeljeno. V konkretnem primeru pa tudi ne gre za situacijo tretjega odstavka 154. člena ZPP, ko tožeča stranka ne bi uspela le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, saj umaknjeni del tožbe, ki se nanaša na plačilo 7.920,00 EUR s pripadki, ob upoštevanju prvotne vtoževane višine tožbenega zahtevka (18.200,00 EUR) ustreza 44%, kar ni neznatni del. 28. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Ta določba torej nalaga sodišču presojo potrebnosti stroškov oz. posameznega postopkovnega dejanja kot celote glede na celotno pravdo, ne pa presoje potrebnosti stroškov oz. posameznega dela procesnega dejanja glede na posamezni del tožbenega zahtevka.

29. V konkretnem primeru je tako bistveno, da je tožeča stranka tožbo v delu, v katerem se nanaša na plačilo 7.920,00 EUR s pripadki umaknila, pri čemer umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je torej ob pravilni uporabi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti temu ustrezen del pravdnih stroškov, tj. 44%, sama pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve 56% svojih pravdnih stroškov.

30. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje nato, da je bila izvedba dokaza z izvedencem nepotrebna, zaradi česar bi morala te stroške kriti tožena stranka sama. Po stališču teorije so za pravdo potrebni tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke; to pomeni, da lahko nastanejo potrebni stroški za nesmotrne ukrepe strank, ali pa odvečni stroški za sicer smotrna dejanja.7 Izvedbo dokaza z izvedencem je sodišče prve stopnje odredilo s sklepom s 5. 1. 2016 in hkrati toženi stranki naložilo plačilo predujma, nato pa ji je s sklepom s 26. 10. 2016 naložilo še doplačilo predujma, v obeh primerih z opozorilom, da bo sicer izvedbo dokaza opustilo. S sklepoma z 12. 2. 2016 in 11. 10. 2016 je sodišče izvedencu naložilo izdelavo izvedenskega mnenja oz. njegove dopolnitve. Dokazni postopek z izvedencem je bil v celoti izveden. Stroški v zvezi z izvedbo posameznih dokazov so načeloma potrebni, kadar sodišče odredi izvedbo dokaza z dokaznim sklepom,8 zato, čeprav sodišče v odločbi s 23. 11. 2017 odločitve o tožbenem zahtevku ni oprlo na izvedeniško mnenje, to še ni razlog za ugotovitev nepotrebnosti stroškov za s strani sodišča odrejeno izvedbo tega dokaza9. Ker pa gre v konkretnem primeru za dokazni sklep, ki se kot sklep procesnega vodstva nanaša na vodenje postopka v katerem sta udeleženi obe stranki in torej tudi zadeva obe stranki10, v konkretnem primeru te okoliščine tudi ni mogoče šteti za naključje, ki se je primerilo samo toženi stranki, ki je založila predujem za stroške z izvedbo tega dokaza, in torej ne gre niti za situacijo iz prvega odstavka 156. člena ZPP.

31. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje strankama priznalo stroške, kot sta jih priglasili. Pritožba tožeče stranke pravilno opozarja, da sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenega stroška sodne takse in da je stroške tožene stranke odmerilo previsoko.

32. Pritožbeno sodišče je tako v skladu s 155. členom ZPP ter določbami Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), izračunalo stroške obeh pravdnih strank. Pri tem je upoštevalo tudi, da se po tar. št. 3100 ZOdvT nagrada za predhodni izvršilni postopek všteva v nagrado za postopek na prvi stopnji.

33. Glede na vrednost spornega predmeta je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov nagrade za postopek v znesku 510,90 EUR (Tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok v znesku 471,60 EUR (Tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT), pavšalnega stroška za izdelavo in izročitev 50 strani dokumentov v znesku 7,50 EUR (Tar. št. 6000 ZOdvT), 22% DDV ter zneska sodne takse v pritožbeno uveljavljani višini 523,00 EUR oz. vse skupaj 1.755,20 EUR. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov nagrade za postopek v znesku 510,90 EUR (Tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok v znesku 471,60 EUR (Tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT), kilometrine za pooblaščenko v znesku 18,50 EUR (2 x 25km x 0,37 EUR/km11) za posamezen narok, oz. skupaj za pet narokov 92,50 EUR (Tar. št. 6003 ZOdvT), 22% DDV in stroškov za izvedenca v znesku 1.333,91 EUR po sklepu z 21. 6. 2016 in 1.019,59 EUR po sklepu s 30. 1. 2017, kar vse skupaj znaša 3.689,40 EUR. Upoštevajoč uspeh strank v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 982,91 EUR, tožena pa 1.623,34 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti še 640,42 EUR pravdnih stroškov.

34. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega dela odločbe prve stopnje po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP drugih uradoma upoštevnih kršitev ni ugotovilo.

35. Pritožba je bila torej delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano 4. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

36. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

37. Tožeča stranka pritožbenih stroškov za svojo pritožbo ni priglasila, priglasila pa je stroške za odgovor na pritožbo tožene stranke. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov nagrade za pritožbeni postopek glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku, ki znaša 10.280,00 EUR (in ne več 18.200,00 EUR, saj se odločitev glede umika v pritožbenem postopku ne presoja). Nagrada za postopek tako znaša 665,63 EUR (Tar. št. 3210 ZOdvT), drugih pritožbenih stroškov pa tožeča stranka ni priglasila.

1 Prim. N. Plavšak v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 846. 2 Prim. N. Plavšak v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 848. 3 Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je tudi v prejšnji opombi navedenem komentarju kot primer navedeno zamakanje strehe, ne pa npr. streha ni ustrezna. 4 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 s 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 s 27. 9. 2017. 5 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 681/2017 z 29. 8. 2017. 6 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 136/2003 s 26. 2. 2004. 7 Prim. N. Betetto v L. Ude idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 35 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 3522/2015 s 15. 10. 2015. 8 Prim. N. Betetto v L. Ude idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 38. 9 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 3522/2015 s 15. 10. 2015. 10 V tem se konkretna situacija tudi bistveno razlikuje od situacij, ko pravno zmotno ravnanje sodišča pogojuje procesno dejanje (samo ene) stranke. 11 Tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.