Jedro

To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Tožnik je dokazal nasprotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 28. 4. 2016 do 28. 10. 2016 plačati neto znesek 3.258,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 do plačila, ter mu povrniti stroške postopka v znesku 982,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je tožena stranka s predložitvijo mesečnih evidenc, iz katerih so jasno razvidni dnevi tedenskega počitka, izkazala, da je zagotavljala tedenski počitek. Ker sodišče ni upoštevalo listin, ki se nahajajo v spisu, je kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Da so evidence neverodostojne, je sodišče zaključilo zgolj iz izpovedi priče A.A. in delovnih nalogov, ki ju je priča podpisala. Če se tožnik ne bi strinjal s podatki v evidencah, bi moral, skladno s predpisanimi postopki v Slovenski vojski (SV), vložiti ugovor, česar pa ni storil, kar je potrdil poveljnik kontingenta. Dokazna ocena je pristranska in površna, saj se opira predvsem na delovodnik in delovne naloge. Po stališču sodišča v drugi istovrstni zadevi IV Pd 1301/2015 urejenost pripadnika, obvezno nošenje uniforme, prisotnost ob dvigu zastave niso okoliščine, ki onemogočajo izrabo tedenskega počitka – gre zgolj za občutek pripadnikov, da niso bili nikoli prosti. Nasprotno bi pomenilo, da bi bil tožnik dejansko v službi 24 ur na dan 7 dni v tednu, kar je pravno nevzdržno. Postopek bi treba prekiniti in Sodišču Evropske unije zastaviti predhodno vprašanje, ali Direktiva 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 velja za pripadnike SV na misijah v tujini. Direktiva namreč ureja le dva dejanska položaja - delovni čas in počitek. Vrhovno sodišče RS je izdalo sklep o dopustitvi revizije VIII DoR 85/2017. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Tožnik je bil v obdobju od 28. 4. 2016 do 28. 10. 2016 na opravljanju vojaške službe v mirovnih silah na Kosovu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mu v času misije ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka v trajanju 23 dni. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tudi drugi in tretji odstavek 5. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske, napotenih v mednarodne operacije in misije s 7. 2. 2014 zagotavlja pripadnikom SV potreben počitek na območju operacije ter da ima pripadnik SV v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur. Iz drugega odstavka 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom SV v mednarodnih misijah, kot je bil v konkretnem primeru tožnik, tedenski počitek ne pripada, ampak le, da je treba počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

6. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi to, da je organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) urejena z Direktivo, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive ES2003/88, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Ni torej odločilno poudarjanje pritožbe, da Direktiva 2003/88/ES ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Tožena stranka se glede tega neutemeljeno zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije. Glede na določila 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in nasl.) sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče tega nista dolžni storiti, saj je začetek postopka predhodnega vprašanja s strani nižjih sodišč le fakultativne narave, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi sicer po vsebini ni razloga za postavitev predhodnega vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava Evropske unije.

7. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidencah tožene stranke, pač pa jih je preverilo po vsebini (ko je v zvezi s tem izvedlo dokaze z zaslišanji tožnika ter prič A.A., B.B. in C.C.), ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka s sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po vsebini uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Tožnik je dokazal nasprotno. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi izpovedi tožnika ter dveh tožniku nadrejenih prič B.B. in A.A., kar je tudi ustrezno obrazložilo. To, da tožnik evidencam ni ugovarjal po predpisanih postopkih, ni ovira za dokazovanje dejanskega dela na sporne dneve. Ne drži, da je dokazna ocena pristranska in površna. Ne opira se le na delovodnik in delovne naloge, pač pa na vse izvedene dokaze, kar je tudi ustrezno obrazloženo.

9. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti. Že to, da je na domnevni prosti dan v izvršitev prejemal delovne naloge (ne glede na to, koliko časa naj bi vzela izpolnitev obveznosti iz posameznih delovnih nalogov) pomeni kršitev neprekinjenega počitka. Tudi to, da je moral nositi uniformo in biti ustrezno urejen ter imeti pri sebi orožje vpliva na presojo, da tedenski počitek tožniku ni bil zagotovljen. Omenjeni priči sta potrdili navedbo in izpoved tožnika, da je moral biti prav vsak dan na misiji v pripravljenosti za delo, kar je bilo povezano s posredovanji – tudi na dneve, ko naj bi bil prost. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvostopenjsko sodbo IV Pd 1301/2015 v istovrstni zadevi, češ da je šlo zgolj za občutek pripadnika, da ni bil nikoli prost. Nebistveno je tudi sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi revizije VIII DoR 85/2017 z dne 16. 10. 2017, saj o reviziji v zvezi s tem (še) ni bilo odločeno.

10. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).