Jedro

Če delovno razmerje že od vsega začetka ni bilo zakonito sklenjeno za določen čas, ali je do tega prišlo pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in lahko preneha le zaradi razlogov, ki so v zakonu določeni za prenehanje takšnega delovnega razmerja. To lahko delavec uveljavlja tudi v primeru veriženja delovnih razmerij za določen čas, vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas (če se na ta dejstva delavec izrecno sklicuje).

Že dejstvo, da je zadnjo pogodbo o zaposlitvi tožnica sklenila "zaradi začasno povečanega obsega del oziroma izvedbe del, ki je projektno organizirano", kaže na spornost opredelitve podlage za delovno razmerje za določen čas, saj se razloga začasno povečanega obsega dela in projektnega organiziranja dela med seboj izključujeta.

Tožena stranka ni izkazala tega, da bi uvedba nadstandardne dejavnosti, ki jo predstavlja dodano poučevanje angleščine v 3. in 4. razredu, v začetni ali kasnejši fazi predstavljala poseben projekt, ki ga bi spremljala posebno urejena projektna ter preostala sistemska dokumentacija in katerega izvedbe in spremljanje bi bilo vnaprej predvideno in posebej urejeno.

ZDR ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva v primeru, če delavec takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas (in takoj po nastopu delovnega razmerja za določen čas) zahteva ugotovitev nezakonitosti te pogodbe o zaposlitvi in iz tega razloga tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Delavec mora takšen zahtevek vložiti najprej pri delodajalcu (1. in 2. odstavek 204. člena ZDR) in šele potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe in odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi tožnice za določen čas z dne 17.7.2003 sklenjena v nasprotju z zakonom in da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za delovno mesto učiteljice za nedoločen čas ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 204.579,00 tolarjev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2004 dalje do plačila, v 8-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je po preteku pogodbe z dne 15.11.2002 že dne 10.7.2003 postavila zahtevo, da ji je tožena stranka dolžna ponuditi pogodbo za nedoločen čas, zaradi česar ne more biti prekludirana. Njene pravice so bile kršene šele tedaj, ko ni prejela pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, tj. od 17.7.2003 dalje in ne prej. O odločilnih dejstvih obstaja tudi nasprotje med razlogi sodbe in med listinami v spisu, kar izhaja iz dejstva, da ministrstvo ne financira s sistemizacijo potrjenega 1,09 učitelja angleškega jezika, temveč 1,45 učitelja angleškega jezika. Že Zakon o organizaciji in financiranje vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/96 - 79/2003 oziroma UPB3 - Ur. l. RS, št. 115/2003) ne določa, da je proračun edini vir dohodka pri financiranju šole. Sredstva za dodatne dejavnosti se financirajo iz sredstev lokalnih skupnosti, to pa ne pomeni, da dodatne dejavnosti predstavljajo projekt in je zaposlovanje delavcev za določen čas dopustno že iz razloga, ker se za financiranje dejavnosti zaprosi letno. Če bi to držalo, potem tožena stranka delavcev ne bi mogla zaposliti za določen čas, vse dokler ne bi dobila soglasja financerja, kar pa ni bilo izkazano. V spisu so listine, iz katerih izhaja, da je soglasje financerja prišlo vedno kasneje, kot so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi z delavci za določen čas. Financiranje tožene stranke ni dopusten razlog za zaposlovanje za določen čas, če je potreba po zaposlitvi stalna. To dejstvo izkazuje dejansko zaposlovanje delavcev pri toženi stranki, ki od 1.9.1999 zaposluje enega delavca za nedoločen čas in enega delavca za določen čas. Delo za določen čas je bilo delno financirano s strani občine in delno s strani ministrstva, tožena stranka pa je poučevanje angleščine v 3. in 4. razredu redno organizirala glede na dejstvo, da je delavca zaposlila še preden je pridobila potrditev občine, da bo ta zagotovila sredstva. Poučevanja angleščine v 3. in 4. razredu ni mogoče šteti kot projektno organiziranega dela, saj nima projektne narave. Poučevanje namreč ni projekt, ki bi se zaključil, ko je delo opravljeno, temveč predstavlja dodatno naknadno dejavnost tožene stranke. Sodišče potreb po zaposlitvi delavcev za nedoločen čas ni ugotavljalo, temveč je enostavno sledilo listinam v spisu.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim navaja, da je tožnica kot v.d. ravnateljice tudi sama z učiteljico angleškega jezika D. B. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela, torej se je takrat dobro zavedala, da ni potrebe po stalnem opravljanju dela na tem delovnem mestu. Protispisne so tudi pritožbene navedbe, da naj bi soglasje občine prihajalo šele po zaposlitvi delavk za določen čas, saj je tožena stranka prošnje na občino vedno oddala v mesecu maju ali juniju za naslednje šolsko leto. Občina je kmalu ustno sporočila, ali bo in koliko bo prispevala k izvajanju kakšnega programa, pisni sklepi o tem pa so res prišli kasneje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je prvič sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas s toženo stranko dne 1.9.2001, za delovno razmerje do 31.8.2002, kot razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas pa je bil naveden "povečan obseg dejavnosti". Že pred potekom tega delovnega razmerja za določen čas je bila očitno imenovana za v.d. ravnateljico tožene stranke, in sicer za obdobje od 17.7.2002 do 17.7.2003, pogodbo o zaposlitvi pa je sklenila 15.11.2002. 17.7.2003 je nato podpisala zadnjo znano pogodbo o zaposlitvi za določen čas s trajanjem do 31.8.2004. Delovno razmerje je sklenila za delovno mesto učiteljice, kot razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas pa je naveden: "začasno povečan obseg dela oziroma izvedba del, ki je projektno organizirano". Tožnica je tožbo, s katero je zahtevala le ugotovitev nezakonitosti zadnje pogodbe o zaposlitvi in iz tega razloga sklenjenega delovnega razmerja za delovno mesto učiteljice za nedoločen čas, vložila na sodišče dne 14.8.2003. V tej tožbi se je sklicevala na nezakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas po zadnji pogodbi, saj naj ne bi šlo za projektno organizirano delo oziroma začasno povečan obseg dela. Menila je tudi, da ji 8. člen prejšnje pogodbe o zaposlitvi, z dne 15.11.2002, po koncu mandata zagotavlja pravico do zaposlitve pri toženi stranki, na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in navedla, da je tudi po izteku prve pogodbe nadaljevala z delom.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da eventualnih kršitev pravic iz predhodnih pogodb o zaposlitvi (konkretno iz 8. točke prejšnje pogodbe o zaposlitvi) oziroma transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas, zaradi nadaljevanja dela brez pogodbe, tožnica ni uveljavljala v 30-dnevnem roku iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) in je zaradi tega prekludirana. S takšnim stališčem, ki tudi nasprotuje enotni sodni praksi, se pritožbeno sodišče ne strinja, saj se v primeru, če delovno razmerje že od vsega začetka ni bilo zakonito sklenjeno za določen čas ali je do tega prišlo pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in lahko preneha le zaradi razlogov, ki so v zakonu določeni za prenehanje takšnega delovnega razmerja. Enako velja v primeru, če je v večletnem trajanju sicer zakonitega delovnega razmerja za določen čas prišlo do njegovega preoblikovanja zato, ker zakonitega razloga za njegovo "podaljševanje" ni bilo več. Takšno dejstvo lahko delavec uveljavlja tudi v primeru veriženja delovnih razmerij za določen čas, vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas (če se na ta dejstva delavec seveda tudi izrečno sklicuje).

Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da predstavlja poučevanje angleščine na razredni stopnji delo, ki je bilo projektno organizirano oziroma, da gre za delo, ki je bilo začasnega značaja. To stališče je pravno zelo vprašljivo, vsekakor pa preuranjeno. Že dejstvo, da je zadnjo pogodbo o zaposlitvi tožnica sklenila "zaradi začasno povečanega obsega del oziroma izvedbe del, ki je projektno organizirano", kaže na spornost opredelitve podlage za delovno razmerje za določen čas, saj se razloga začasno povečanega obsega dela in projektnega organiziranja dela med seboj izključujeta. Tudi ZDR v 52. členu ju določa kot posebna in ločena razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Smiselno je torej govoriti ali o projektno organiziranem delu ali začasno povečanem obsegu dela, ne pa mešati obeh pojmov.

Iz izvedenih dokazov sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da naj bi vsakoletno dodatno poučevanje angleščine na predmetni stopnji, ki ga je tožena stranka uveljavljala s pomočjo dodatnega financiranja s strani občine, predstavljalo poseben projekt tožene stranke oziroma projekt, ki bi ga ta izvajala vsako leto na novo. Tožena stranka ni izkazala tega, da bi začetek uvedbe nadstandardne dejavnosti, ki jo predstavlja dodano poučevanje angleščine v 3. in 4. razredu, v začetni ali kasnejši fazi predstavljal poseben projekt, ki ga bi spremljala posebno urejena projektna ter preostala sistemska dokumentacija in katerega izvedbe in spremljanje bi bilo v naprej predvideno in posebej urejeno.

Zelo sporen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o začasno povečanem obsegu dela pri toženi stranki, ki ga sodišče prve stopnje predvsem povezuje s financiranjem občine, saj na drugi strani vsaj iz navedb tožene stranke same v odgovoru na tožbo izhaja, da je tožena stranka dodatno poučevanje angleščine zagotavljala najprej preko zaposlitve s polovičnim delovnim časom že od 1.9.1994 dalje, nato od 1.9.1995 do 31.8.1997 s polnim delovnim časom, od 1.9.1997 do 31.8.1999 spet s polovičnim delovnim časom, vseskozi naprej pa s polnim delovnim časom. To bi, ne glede na eventualno odvisnost od financiranja občine, lahko govorilo za obseg dodatnih del pri toženi stranki, ki so že dalj časa pred tem izgubila naravo začasnosti. Tožnica v pritožbi s tem v zvezi opozarja tudi na dejstvo, da je do soglasja financerja (občine za dodatna sredstva) vedno prišlo kasneje, kot so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi z delavci za določen čas, čemur sicer nasprotuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo, pri čemer pa vendarle priznava, da so ji iz občine le ustno sporočili, ali bo in koliko bo le-ta prispevala k izvajanju kakšnega programa, pisni sklep o tem pa je prišel šele kasneje. Tudi ta podatek bi lahko govoril že za utečeno prakso prispevanja k izvajanju dodatnih programov, med temi tudi poučevanja angleškega jezika v 3. in 4. razredu in potrjeval sklepanje, da za to poučevanje ni bilo pripravljenih posebnih projektov s strani tožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje napačno zaključilo o prekluziji tožnice glede uveljavljanja kršitev iz predhodnih pogodb o zaposlitvi in ker iz tega razloga in v tem obsegu navedb tožnice ni presojalo po vsebini, sicer pa so zaključki sodišča prve stopnje o projektno organiziranem delu in delu, ki ima začasen značaj zelo vprašljivi in vsaj preuranjeni (zaradi česar bi bilo tudi s tem v zvezi potrebno izvesti vsaj nekatere od predlaganih dokazov), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V nadaljnjem postopku pritožbeno sodišče opozarja na dejstvo, da sodišče prve stopnje v ničemer ni zavzelo stališča do tega, ali so v konkretni zadevi sploh podani pogoji za neposredno sodno varstvo. Tožnica je namreč sprožila spor pred sodiščem, kot vse kaže (čeprav dejstev in dokazov o tem ni) celo neposredno (brez posebne pisne zahteve pri delodajalcu) po podpisu zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ne šele po prenehanju delovnega razmerja na podlagi te pogodbe. Tudi ob ekstenzivni razlagi 3. odstavka 204. člena ZDR ni mogoče šteti, da ta odstavek pokriva tudi primer spora za ugotovitev nezakonitosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar je v konkretni zadevi predvsem razlog za to, da se ugotovi, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. ZDR ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva v primeru, če delavec takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas (in takoj po nastopu delovnega razmerja za določen čas) zahteva ugotovitev nezakonitosti te pogodbe o zaposlitvi in iz tega razloga tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Delavec mora takšen zahtevek vložiti najprej pri delodajalcu (1. in 2. odstavek 204. člena ZDR) in šele potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.