Jedro

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje.

Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se spremeni: - izpodbijani sklep, sprejet na naroku za glavno obravnavo dne 12. 4. 2022, tako da se glasi: "Stranska intervencija Republike Slovenije na strani tožene stranke se zavrne." - izpodbijana sodba in sklep pa tako, da se v III. točki izreka na novo glasi: "III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 3.273,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne poteka paricijskega roka do plačila. Stranska intervenientka sama krije svoje pravdne stroške."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožnik in stranska intervenientka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik je dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 917,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14. 10. 2021 nična in brez učinka (oziroma podredno nezakonita) ter se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj v delovno razmerje, mu za obdobje od 1. 10. 2021 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ga od 16. 1. 2022 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije; da mu je dolžna plačati 8.888,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da mu je dolžna povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo: za ugotovitev, da so nični in brez učinka (podredno nezakoniti) in se razveljavijo sklep o prepovedi dela s pozivom, da delavec izkaže delodajalcu izpolnjevanje pogoja PCT, z dne 27. 9. 2021, pisno opozorilo tožene stranke z dne 17. 9. 2021 ter vsi ostali ustni in pisni pozivi, obvestila, odredbe delodajalca po izpolnjevanju (PCT), izpolnitvi obrazca – izjave PCT ter nošenju kirurške maske; da je tožena stranka dolžna tožniku dopustiti opravljati delo po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT; da je dolžna zagotoviti varno in zdravju neškodljivo okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka v objektih, kjer bo opravljal delo tožnik; da je tožena stranka dolžna dopustiti tožniku opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja z nošenjem kirurške maske (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 3.273,09 EUR in stranski intervenientki v višini 1.202,85 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka). S sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo dne 12. 4. 2022, je odločilo, da se dopusti stranska intervencija Republike Slovenije na strani tožene stranke.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo in sklep ter zoper sklep, sprejet na naroku za glavno obravnavo, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje o udeležbi stranske intervenientke v pravdi na strani tožene stranke, saj med njima ni obstajalo materialnopravno razmerje, na katerega bi ta postopek vplival. Sodišče prve stopnje je ravnalo nezakonito, ker je 12. 4. 2022 na naroku za glavno obravnavo od tožnika zahtevalo, da zaradi odklonitve nošenja maske zapusti sodno dvorano. Prisotnost tožnika bi bilo mogoče zagotoviti, saj je dvorana velika, vzdolž celotne dvorane so okna, ob zaslišanju pa bi bilo med tožnikom in ostalimi osebami vsaj tri metre razdalje. Ker je sodišče prve stopnje zaslišalo le zakonitega zastopnika tožene stranke, ne pa tožnika, je kršilo načelo kontradiktornosti in načelo obojestranskega zaslišanja strank. Če bi bil tožnik zaslišan, bi izpovedal o neutemeljenosti očitkov iz opozorila in odpovedi. Tožena stranka brez spremembe pogodbe o zaposlitvi ni mogla enostransko spreminjati njenih določb in tožniku nalagati dodatnih obveznosti brez njegovega soglasja. Tožena stranka je posegla v varstvo osebnih podatkov tožnika, za kar ni imela njegovega soglasja. Tožena stranka ni imela dopustne podlage za zbiranje podatkov o zdravstvenem stanju zaposlenih z izjemo podatkov o invalidnosti. Tožnik je ravnal v skladu s pogodbo o zaposlitvi in zakonsko obveznostjo. Zaradi varstva pravice do zasebnosti ni bil dolžan izkazati pogoja PCT, dopustiti vpogleda v rezultat testiranja ali izpolniti obrazca o rezultatu testa. Da je protipraven vpogled v PCT s strani delodajalca, beleženje rezultata testiranja in zbiranje podatkov o testiranju, je odločilo Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-180/21. Vztraja pri odškodninskem zahtevku, ker je bila zahteva tožene stranke, da ji mora dovoliti vpogled v zdravstveni podatek glede testiranja, protizakonita, vsi povračilni ukrepi na njeni podlagi (prepoved dela, odstranitev tožnika, izrek opozoril, uvedba postopka odpovedi in odpoved) pa diskriminatorni in nezakoniti. Tožena stranka je kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in zakona, ker tožniku ni omogočala dela in vstopa v poslovne prostore brez maske in izpolnjevanja pogoja PCT. Podane so kršitve določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, ki so pomembne za odločitev. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik na delo hodil bolan ali da bi maska preprečevala prenos virusa. Maska ne pripomore k zaščiti pred virusom. Ni bilo podlage, da se tožniku odredi testiranje, saj Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev ne predvideva testiranja za SARS-CoV-2, zato ga tožena stranka ni smela vnesti v oceno tveganja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti ničnost splošnih aktov tožene stranke. Test ni namenjen testiranju zdravih ljudi, ampak samo tistih, ki kažejo znake okužbe oziroma pri katerih obstaja sum na okužbo. Raba testov ni strokovno in znanstveno utemeljena, saj ne dokazuje okužbe. Tožena stranka bi morala izpolniti svojo obveznost namestitve sistemov za čiščenje in odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov. Zakonodaja na temelju Ustave RS prepoveduje nedovoljeni, vsiljeni vdor v telesno in duševno integriteto vsakega posameznika. Testiranje z vstavljanjem paličice v nosno votlino lahko povzroči resno okvaro zdravja. Tožnika varuje ZPacP. Izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske ne spada med zakonske obveznosti tožnika kot delavca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (in sklep) spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka in stranska intervenientka sta odgovorili na pritožbo. Nasprotujeta pritožbenim navedbam in menita, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep ter sklep, sprejet na naroku za glavno obravnavo, v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s presojo zakonitosti odpovedi in upravičenosti tožnika do vtoževane odškodnine je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se dopusti stranska intervencija Republike Slovenije v tem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izplačilu odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije in ustavnih pravic tožnika. Sodišče prve stopnje je sklep, da se dopusti stranska intervencija, sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 12. 4. 2022. V izpodbijani sodbi in sklepu je obrazložilo, da je pravni interes stranske intervenientke, ki se v skladu s prvim odstavkom 199. člena ZPP zahteva za vstop v pravdo na strani ene od strank, utemeljen s tem, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) določa normative in standarde za izvajanje javne službe tožene stranke in v ta namen zagotavlja tudi finančna sredstva ter da je tožena stranka zavezanec za izvajanje ukrepov za preprečevanje širjenja virusa po odlokih, ki jih sprejema Vlada RS in mora ravnati v skladu z njimi, MIZŠ pa skuša zavodom iz svoje pristojnosti posredovati ustrezna usmeritvena navodila, tako da imajo po njihovem izvajanju čim manj težav. Z navedenimi razlogi pravni interes stranske intervenientke za vstop v pravdo na strani tožene stranke ni izkazan. Pravni interes za stransko intervencijo je podan, če obstaja med intervenientom in tisto od strank, kateri se želi priključiti, tako pravno razmerje, da bi izid postopka vplival na njegov pravni položaj. Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar pa ne zadostuje. Obrazložitev v smeri, da RS preko pristojnega državnega odvetništva sodeluje v vseh pomembnejših pravnih postopkih kot stranski intervenient na strani vzgojno izobraževalnih zavodov, in sicer tudi v več identičnih postopkih, kot je obravnavani, tako da lahko tudi na tak način pomaga zavodom, katerih ustanovitelj je, ne more upravičiti nepravilne odločitve sodišča. Stališče, da se stranska intervencija RS v tovrstnih sporih ne dopusti, je bilo s strani pritožbenega sodišča v novejši sodni praksi že zavzeto.1 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep, sprejet na naroku, spremenilo tako, da se stranska intervencija RS na strani tožene stranke zavrne, posledično je bila spremenjena še odločitev o pravdnih stroških iz III. točke izreka sodbe in sklepa tako, da stranska intervenientka sama krije svoje stroške (3. točka 365. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika, saj je na naroku za glavno obravnavo 12. 4. 2022 sodno dvorano zapustil. Sodišče prve stopnje se je pri zahtevi za nošenje kirurške maske oprlo na 11. člen Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 22/2022 in nasl.), ki je na dan naroka res določal takšno obveznost v vseh zaprtih javnih prostorih v Sloveniji. Vendar pa na podlagi te določbe (ali na podlagi določb hišnega reda) dostopa do sodišč ni bilo mogoče zakonito omejiti. V skladu s 126. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) ureditev sodišč določa zakon, le z zakonom je mogoče omejiti in določiti način izvrševanja pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), do javnosti sojenja (24. člen Ustave RS) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Glede na navedeno in upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva, s citiranim podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč.2 Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.).3 Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP,4 je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je svoje zaslišanje predlagal tožnik, pomeni neutemeljeno zaslišanje samo nasprotne stranke kršitev tožnikove pravice do dokaza (ki je sestavni del pravice do izjave).

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke A. A. ter prebralo na obravnavi prejeto listino pod A20 (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-132/21), sicer pa je ponovilo izvedbo in zavrnitev dokazov iz prvostopenjskega postopka, pri čemer se strinja z razlogi za zavrnitev ostalih dokazih predlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Z zaslišanjem tožnika na pritožbeni obravnavi je odpravilo v pritožbi očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu učitelj predmetnega pouka. Tožena stranka mu je 17. 9. 2021 podala pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v katerem mu je očitala, da kljub večkratnim opozorilom ni uporabljal zaščitne maske, da ni izkazal izpolnjevanja pogoja PCT (prebolevnost – cepljenje – testiranje), da je neprimerno verbalno komuniciral z ravnateljem in da je nagovarjal ostale zaposlene, naj ne spoštujejo predpisanih higienskih in epidemioloških ukrepov. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje mu je bil dne 23. 9. 2021 izdan sklep o prepovedi opravljanja dela za ta in naslednji dan, dne 27. 9. 2021 pa še za ta dan. Po izvedenem postopku (izdani obdolžitvi in opravljenem zagovoru) je tožena stranka tožniku 14. 10. 2021 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri mu je očitala, da je ponovno storil enake kršitve kot v opozorilu, poleg tega pa še, da 28., 29. in 30. 9. 2021 ter 1. 10. 2021 ni prišel na delovno mesto.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik zaradi nenošenja maske, neizkazovanja pogoja PCT in neprihoda oziroma neopravljanja dela na navedene dni5 kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je utemeljeno tako opozorilo pred odpovedjo kot sama odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ugotovilo je, da je tožena stranka revidirala izjavo o varnosti z oceno tveganja tako, da je vanjo vključila ukrepe za preprečevanje širjenje nalezljive bolezni COVID-19, vključno z ukrepom obveznega nošenja maske in izpolnjevanja pogoja PCT, in z njo seznanila vse zaposlene ter na več izpostavljenih mestih znotraj tožene stranke obesila navodila v zvezi s tem (med drugim tudi posebej navodilo o obveznosti izpolnjevanja pogoja PCT). Sprejela je Varnostni protokol, ki opredeljuje ravnanja, dejanja, ukrepe in njihovo izvajanje s strani vseh deležnikov v času trajanja nevarnosti okužbe z virusom SARS-CoV-2, delavcem pa poslala obvestilo o samotestiranju skupaj z vprašalnikom – evidenčnim listom in o tem, da samotestiranje ni potrebno, če izpolnjujejo pogoj PC (prebolevnost – cepljenje). Izdana navodila tožene stranke so temeljila na Odloku o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 129/2021), Odloku o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/2021) in Odloku o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS št. 147/2021). Da je tožnik odklanjal nošenje maske in izkazovanje izpolnjevanja PCT pogoja v času opravljanja dela za toženo stranko, v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno, to pa izhaja tudi iz njegove izpovedi na pritožbeni obravnavi.

11. V pritožbi tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v zadevi odločilo "na hitro". Dejansko stanje (razen v manjšem obsegu glede prepovedi opravljanja dela) med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo do tožnikovih obsežnih pravnih naziranj. Sodba ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pa v pritožbi tožnik ne konkretizira, zato tega očitka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

12. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bila tožena stranka dolžna spoštovati vladne odloke, saj bi se v nasprotnem primeru izpostavila možnosti inšpekcijskih ukrepov in globam v prekrškovnem postopku, pri čemer je v skladu s citiranimi odloki spremenila in dopolnila svoje notranje akte, tako da je predpisala obveznost predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja in nošenje maske. Pri tem ne gre za to, da bi se pogoji zaposlitve spremenili (podlaga za spremembo oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi; prvi odstavek 49. člena ZDR-1) niti ne za enostransko določanje obveznosti s strani delodajalca, ampak za obveznost delodajalca v okviru 17. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), da ustrezno popravi in dopolni oceno tveganja. Navodila delodajalca so temeljila na njegovi zakonski dolžnosti, da mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1; prvi odstavek 45. člena ZDR-1). Kot taka spadajo v okvir ukrepov, ki jih je bil tožnik dolžan upoštevati na podlagi 35. člena ZDR-1 in prvega odstavka 12. člena ZVZD-1, njihovo nespoštovanje pa pomeni tudi kršitev dolžnosti iz prvega odstavka 34. člena ZDR-1. 13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava le, če ni z ZDR-1 ali z drugim zakonom drugače določeno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je kot civilna sankcija v primeru kršitev določena z ZDR-1, pri čemer niti ne gre za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja in nošenja maske spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnika niti mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Sodna praksa, ki se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo navaja tožnik v pritožbi (kot je sodba VSRS VIII Ips 477/2006), za odločitev ni relevantna, saj ne gre za enaka dejanska in pravna vprašanja, in je sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo.

15. Tožnik neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni imela podlage za obdelavo njegovih osebnih podatkov, konkretno podatkov o izpolnjevanju PCT pogoja. Podlago je kot delodajalec imela v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b) točko drugega odstavka Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov – UL L 119, 4. 5. 2016), ki se nanaša prav na takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje PCT pogoja. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-180/21, s katero sta bila razveljavljena Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) ter 2. člen, prvi in drugi odstavek 3. člena, 4. člen ter prvi in drugi odstavek 5. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 22/2022 in nasl.) v delu, v katerem določajo obdelavo osebnih podatkov. Ustavno sodišče RS je navedena odloka razveljavilo, ker za zbiranje osebnih podatkov ni bilo zakonske podlage, kar pa za primer zbiranja s strani delodajalca ne velja. Tožnik se je na pritožbeni obravnavi neutemeljeno skliceval še na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-132/21, s katero so bili kot neskladni z Ustavo RS ugotovljeni 7. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Ur. l. RS, št. 52/2020 in nasl.), 5. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 60/2020) in Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 90/2020) v delu, v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok. Navedene odloke je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ker za uvedbo ukrepa obvezne uporabe zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter za razkuževanje rok v zaprtih javnih prostorih ni bilo zakonske podlage, kar pa za primer določitve obveznosti nošenja maske s strani delodajalca ne velja.

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da odlok, na podlagi katerega je tožena stranka zahtevala izpolnjevanje PCT pogoja, ne temelji na zakonskih določbah oziroma neustavno posega v področje, ki je v pristojnosti urejanja z zakonom. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-793/21, U-I-822/21, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, ugotovilo, da Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021 in nasl.) ni v neskladju z Ustavo RS (2. člen, 1. alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena ter 20. in 23. člen Odloka, ki se nanašajo na pogoj PCT). Ukrepi, sprejeti z navedenim odlokom, imajo zakonsko podlago, in sicer določbe Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/95 in nasl.; prvi odstavek 3. člena ZNB, 4. člen ZNB; prvi odstavek 32. člena ZNB v zvezi s prvim in drugim odstavkom 32. člena ZNB) in ZVZD-1 (drugi odstavek 36. člena ZVZD-1). Z odlokom ni bil presežen pomen določb ZNB, ki dovolj določno opredeljujejo vrsto ukrepa (obvezen usmerjen zdravstveni pregled, ki lahko vključuje odvzem materiala za preiskavo), namen ukrepa (preprečevanje širjenja nalezljive bolezni) in osebe, na katere se nanaša (vse fizične in pravne osebe).

17. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ZNB med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh oseb, torej tudi zdravih oseb brez znakov okužbe, ampak samo o usmerjenih pregledih in odvzemih biološkega materiala osebam, ki kažejo znake okužbe oziroma za katere se sumi, da lahko prenašajo nalezljive bolezni. Kot je pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-793/21, U-I-822/2, je na podlagi prvega odstavka 32. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 31. člena ZNB mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, vključno s prebolevniki, zdravimi osebami, potniki v mednarodnem prometu in drugimi osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo tudi odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, z rezultati katere je mogoče prispevati k preprečevanju nalezljivih bolezni. Odvzem materiala pomeni odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca (npr. krvi, seča, sline, sluzi z nosne sluznice), laboratorijska preiskava pa preiskavo teh vzorcev. Glede na navedeno po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice (ali sline) in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19 v smislu navedenih določb ZNB. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da odvzem človeškega materiala ne pomeni tudi odvzem brisa iz grla in nosu.

18. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS, št. 15/2008 in nasl.), ki določa pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju. Predmet tega spora je namreč (ne)zakonitost odpovedi zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ne pravni položaj tožnika kot pacienta. Sicer pa tožnik v dosedanjem postopku v zvezi s kršitvami določb ZPacP niti ni podal nobenih navedb.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena tudi, ker tožnik 28. 9. 2021, 29. 9. 2021, 30. 9. 2021 in 1. 10. 2021 brez upravičenega razloga ni prišel na delo, kar predstavlja kršitev obveznosti iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku prepovedala delo le za četrtek 23. 9. 2021, petek 24. 9. 2021 in ponedeljek 27. 9. 2021, pa še to zaradi odklanjanja izpolnjevanja pogoja PCT (za navedene dneve je tožena stranka tožniku izdala sklep o prepovedi opravljanja dela), kot izhaja tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke v postopku na prvi in drugi stopnji, sicer pa ga je na delo izrecno pozivala. Da bi tožnik lahko prišel na delo v naslednjih dneh, je izpovedal tožnik sam na pritožbeni obravnavi. Dejstvo, da bi lahko delo opravljal le ob izpolnjevanju PCT pogoja in ob uporabi maske, ne pomeni, da mu je tožena stranka opravljanje dela prepovedala, le pogojevala ga je z izpolnjevanjem predpisanih zahtev. Na obstoj prepovedi opravljanja dela v dneh od 28. 9. 2021 naprej tudi ne more vplivati predvidevanje tožnika, na katero opozarja v pritožbi, da bi tožena stranka tožniku prepovedala opravljati delo, ker je vedela, da PCT pogoja ne bo izkazal in da maske ne bo nosil. Iz enakega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik dela ne bi mogel opraviti, čeprav bi na delo prišel, ker ni imel več ključev delovnih prostorov.

20. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi odškodninski zahtevek tožnika. Pravilno je presodilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno (diskriminatorno), saj z zahtevo po predložitvi dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja in nošenja maske ni posegla v njegove (ustavne) pravice. Pri ravnanju tožene stranke, ki je temeljilo na odlokih Vlade RS, ne gre za nedopustno neenako obravnavo, saj v primeru odklonilnega odnosa do testiranja ali nošenja maske ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja in nošenja mask je stvar odločitve posameznika.

21. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi zoper sodbo in sklep (razen deloma glede stroškov postopka zaradi napačne odločitve o stranski intervenciji) niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (le glede odločitve o stranski intervenciji in delu odločitve o stroških), zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ji je pa tožnik dolžan povrniti priglašene stroške v odškodninskem sporu (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk, stroške zastopanja na pritožbeni obravnavi v višini 500 točk, odsotnost iz pisarne v času potovanja v višini 120 točk, izdatke za stranko v višini 21,2 točke in 47,88 EUR kilometrine (228 km v obe smeri), kar skupaj z 22 % DDV znaša 893,77 EUR. Zakonitemu zastopniku tožene stranke je za prihod na narok pritožbene obravnave ob smiselni uporabi določb Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl.) priznalo še 23,80 EUR stroškov javnega prevoza. Tožnik je toženi stranki tako dolžan povrniti skupaj 917,57 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za pregled, študij zadeve in posvet s stranko ter prejem drugostopenjske odločbe in poročilo stranki, saj so ti stroški že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Tožena stranka glede na sodno prakso pritožbenega sodišča tudi ni upravičena do stroškov, povišanih za 100 % za zastopanje delodajalca.6 V primeru zamude izpolnitvenega roka ji mora tožnik plačati še zakonske zamudne obresti. Glede na spremenjen sklep o stranski intervenciji stranska intervenientka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

1 Na primer sklep VDSS Pdp 185/2022. 2 Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo glede izpolnjevanja pogoja PCT oseb, ki vstopajo v prostore sodišča (sodba (in sklep) VDSS Pdp 39/2022). 3 Enako v zadevah VSM IV Kp 68994/2020, VSL II Cp 1228/2021 in VDSS Pdp 378/2022. 4 Tožniku so bila znana sporna dejstva in njegovo zaslišanje je bilo – kljub nenošenju maske – mogoče bodisi na obravnavi bodisi videokonferenčno. 5 Ne pa tudi zaradi neprimerne in žaljive komunikacije z ravnateljem, saj opozorilo pred odpovedjo v tem delu ni bilo ustrezno obrazloženo. 6 Odločbe VDSS Pdp 734/2019, Pdp 736/2019, Pdp 683/2018, Pdp 628/2021 idr.