Jedro

V členih Drugič obeh posojilnih pogodb je določena obveznost vrniti 11 obrokov v višini 900,00 EUR, zadnji 12. obrok v višini 25.650,00 EUR, ter 11 obrokov v višini 450,00 EUR, zadnji 12. obrok v višini 21.150,00 EUR. Ker je notarski zapis neposredno izvršljiv in kot tak izvršilni naslov, v izvršilnem postopku na podlagi ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ ni mogoče ugovarjati, da je obveznost po tako predstavljenih izvršilnih naslovih manjša, ker naj bi upnik (posojilodajalec) dejansko pritožniku izročil manjši znesek, kot je bil zavezan po določbah posojilnih pogodb. Na tem mestu višje sodišče le dodaja, da pritožnik tudi ne navaja, da bi zahteval izplačilo zatrjevano manj izplačanega (v tem delu bi imel namreč zahtevek na izpolnitev pogodbe), zato sodišču dokaza z izvedencem finančne stroke ni bilo treba izvajati.

Sodišče v izvršilnem postopku ni pristojno ugotavljati ničnosti pogodbe, ki je sestavni del notarskega zapisa. To je lahko le predmet posebnega postopka, začetega po tožbi na ugotovitev neveljavnosti pravnega posla.

Sodišče v izvršilnem postopku ne more upoštevati ugovora oderuških pogodb ali oderuških obresti, saj se ta ugovor nanaša na veljavnost pravnega posla, le tega pa izvršilno sodišče v okviru 119. in 377. člena OZ ter 55. člena ZIZ ne sme upoštevati.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 27. 3. 2015 se zavrže. II. Pritožba zoper sklep z dne 20. 4. 2015 se zavrne in se sklep potrdi.

III. Upnik sam krije stroške odgovorov na pritožbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 3. 2015 delno ustavilo izvršilni postopek za 29. 5. 2012 plačanih 1.000,00 EUR, 29. 10. 2012 plačanih 500,00 EUR in 24. 10. 2011 plačanih 450,00 EUR.

2. Dolžnik je zoper sklep ugovarjal, kar je sodišče presojalo kot pritožbo zoper sklep.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, povzel stanje zadeve in odgovoril na navedbe glede notarskih zapisov.

4. Pritožba ni dopustna.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ustavilo izvršilni postopek na podlagi umika predloga za izvršbo. Na podlagi določb prvega in drugega odstavka 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ je sodišče na upnikov umik predloga za izvršbo vezano. Z izpodbijanim sklepom je izvršilni postopek v umaknjenem delu ustavljen. Zato pritožnik (dolžnika) nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep. Višje sodišče je pritožbo zavrglo kot nedopustno na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 4. 2015 (I.) zavrnilo pritožnikov ugovor in (II.) mu naložilo plačilo stroškov 563,15 EUR s pripadki.

7. Pritožnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ničnost pogodb ter neupoštevanju ZPotK) ter absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Upnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe. Opozoril je na vsebino notarskih zapisov in navedel, da gre za pogodbo po Obligacijskem zakoniku, ker upnik ni posojilodajalec po zakonu, ki ureja potrošniške kredite.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je dopustilo izvršbo na podlagi izvršilnih naslovov, neposredno izvršljivih notarskih zapisov SV 1617/10 z dne 1. 7. 2010 (35.550,00 EUR s pripadki) in SV 1619/10 z dne 1. 7. 2010 (26.100,00 EUR s pripadki). Glede višine prejetega posojila je upoštevalo priložena potrdila upnika o prejemu denarja (prilogi A8 in A9).

11. Pritožnik v pritožbi navaja, da je že v ugovoru konkretno navedel, da je od upnika prejel manj posojila, kot je navedeno v notarskih zapisih in da je bil v zvezi s tem deležen groženj (v zvezi s sklenitvijo posojilne pogodbe SV 1619/2010). V nadaljevanju navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da ni ponudil nobenih dokazov, saj je predlagal zaslišanje strank in izvedenca finančne stroke.

12. Višje sodišče na ta del pritožbenih navedb odgovarja, da je sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilna naslova - notarska zapisa, ki sta še vedno veljavna in v katerih je določeno koliko in kdaj je posojilojemalec (pritožnik) dolžan upniku plačati. Tako je v členih Drugič obeh posojilnih pogodb določena obveznost vrniti 11 obrokov v višini 900,00 EUR, zadnji 12. obrok v višini 25.650,00 EUR, ter 11 obrokov v višini 450,00 EUR, zadnji 12. obrok v višini 21.150,00 EUR. Zapadlost terjatve v tem postopku ni sporna. Ker je notarski zapis neposredno izvršljiv in kot tak izvršilni naslov (2. točka 17. člen ZIZ), v izvršilnem postopku na podlagi ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ ni mogoče ugovarjati, da je obveznost po tako predstavljenih izvršilnih naslovih manjša, ker naj bi upnik (posojilodajalec) dejansko pritožniku izročil manjši znesek, kot je bil zavezan po določbah Prvič obeh posojilnih pogodb (35.500,00 EUR in 26.100,00 EUR). Po načelu stroge formalne legalitete pri notarskih zapisih velja, da je resnično to, kar je v notarskem zapisu kot javni listini zapisano, zato v izvršilnem postopku ni dovoljeno ugotavljati nasprotnih dejstev - dejstev, ki bi zmanjševale obveznost dolžnika po izvršilnem naslovu (v delu, ki se nanaša na obseg vračila posojila; člena Drugič). V tem delu je pritožnik zatrjeval pravno nepomembna dejstva, zato sodišču dokaza z izvedencem finančne stroke ni bilo treba izvajati.

13. Pritožnik v pritožbi nadalje navaja, da je izvršilno sodišče po uradni dolžnosti dolžno paziti na ničnost obligacijskega razmerja. Višje sodišče na to odgovarja, da tak ugovorni razlog ni določen v 55. členu ZIZ. Sodišče v izvršilnem postopku ni pristojno ugotavljati ničnosti pogodbe, ki je sestavni del notarskega zapisa. To je lahko le predmet posebnega postopka, začetega po tožbi na ugotovitev neveljavnosti pravnega posla. Morebitna tožba zaradi ugotovitve neveljavnosti pravnega posla je šele razlog za odlog izvršbe (primerjaj 5. točki prvega odstavka 55. in 71. člena ZIZ). S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo še na pritožbeni očitek zmotne uporabe 86. in 92. člena OZ.

14. Pritožnik v nadaljevanju navaja, da manj izplačani znesek (v višini 9.300,00 EUR), predstavlja prikrite stroške in obresti, kar pomeni, da je cena posojila v resnici bistveno večja, kot to izhaja iz samih posojilnih pogodb. Navaja, da bi lahko izvedenec finančne stroke na tej osnovi izračunal, da so pogodbene obresti oderuške, saj za več kot 50 % presegajo predpisani obrestno mero zamudnih obresti v času sklenitve posojilnih pogodb (377. člen OZ).

15. Višje sodišče je zgoraj že pojasnilo, da sodišče v izvršilnem postopku ne more upoštevati ugovora oderuških pogodb ali oderuških obresti, saj se ta ugovor nanaša na veljavnost pravnega posla, le tega pa izvršilno sodišče v okviru 119. in 377. člena OZ ter 55. člena ZIZ ne sme upoštevati. To je lahko le predmet posebnega postopka, začetega po tožbi na ugotovitev ničnosti (delne ničnosti) pravnega posla. Zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba izvesti dokaza z izvedencem, saj se ta dokazni predlog nanaša na očitno pravno nepomembno dejstvo(1). Glede obveznosti po izvršilnem naslovu je odgovorjeno že v 12. točki razlogov. Na tem mestu višje sodišče le dodaja, da pritožnik tudi ne navaja, da bi zahteval izplačilo zatrjevano manj izplačanega (v tem delu bi imel namreč zahtevek na izpolnitev pogodbe).

16. Pritožnik uveljavlja še zmotno uporabo Zakona o potrošniških kreditih – ZPotK, vendar tudi v tem delu neutemeljeno. S tem v zvezi višje sodišče najprej opozarja, da pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval kršitve tega zakona (v tem delu gre za pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP). Poleg tega je pritožbena navedba, ki se očitno nanaša le na lastnost pogodbe, zmotna, saj je za opredelitev potrošniške pogodbe bistvena tudi opredelitev upnika (posojilodajalca; primerjaj 1. točko 2. člena ZPotK-1(2)), na kar je pravilno opozoril upnik v odgovoru na pritožbo. Teh pravno pomembnih dejstev pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal. Zato so pravno nepomembne tudi nadaljnje navedbe, ki se nanašajo na kršitve 6. in 7. člena ZPotK-1, pa tudi vse trditve, ki se nanašajo na obračunavanje dodatnih stroškov, prikritih obresti ali podobnih stroškov.

17. Pritožnik sklepno navaja, da se sodišče do vseh dokazov ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tistih dokazov, ki so bili pravno pomembni - dokaz z zaslišanjem strank je celo izvedlo, vseh predlaganih dokazov ni bilo dolžno izvesti zaradi zgoraj povedanega (primerjaj še 213. člen ZPP). Pravno pomembno dejansko stanje je ugotovilo v celoti pravilno in popolnoma. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Prav tako se je sodišče prve stopnje zadosti opredelilo do dokazov, ki jih je bilo treba izvesti. Očitana absolutno bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

18. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik v odgovorih na pritožbi ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato sam krije stroške odgovorov (smiselno šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up-107/96 z dne 25. 9. 1996 in Up-181/95 z dne 28. 5. 1998 ter sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 554/99. Op. št. (2): Dajalec ali dajalka kredita je fizična ali pravna oseba po tem zakonu, ki da ali obljubi, da bo dala kredit ali posojilo v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica.