Jedro

Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se tudi logisti, ki nudijo podporo vojaškim vajam in usposabljanju, s tem urijo, ugotovilo pa je tudi, da bi se s sistemom rotacij lahko podiral proces in s tem cilji vadbe oziroma usposabljanja, kar so izpovedale tudi vse zaslišane priče. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je v tem, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj skupaj z logistično podporo zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zato so tovrstne dejavnosti izključene iz področja Direktive 2003/88/ES.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je varovanje državne meje, ki ga je v spornem obdobju opravljal tožnik, kontinuirana naloga v vojski, ki jo je mogoče izvesti tudi z rotacijo, in pravilno zaključilo, da gre za aktivnosti, ki niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišče prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača prikrajšanje pri plači, in sicer za september 2019 znesek 198,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 6. 11. 2019 dalje do plačila, za oktober 2019 znesek 221,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 6. 12. 2019 dalje do plačila in za november 2019 znesek 230,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 4. 1. 2020 dalje do plačila (točka I izreka). Zahtevek za plačilo prikrajšanj pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi za marec 2019, maj 2019, junij 2019, februar 2020, junij 2020, maj 2021, junij 2021 in oktober 2021 je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 711,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je neprimernost sistema rotacij. Odločitev je napačna zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče se ni opredelilo v zvezi s tožnikovim konkretnim delom, zato sodba ni obrazložena, s tem pa je kršilo pravico tožnika do izjavljanja. Toženka ni podala trditvene podlage, zakaj je značilnost tožnikovega dela tako posebna, da ni mogoče uporabiti Direktive 2003/88. Tožnik je izrecno zatrjeval, da bi lahko njegove naloge opravil drug pripadnik, in ker temu toženka ni nasprotovala, je to dejstvo postalo nesporno. Kljub temu je sodišče dokazni postopek vodilo v smeri dokazovanja, ali bi delo lahko opravil kdo drug. Prav tako je izpovedi prič le povzelo, ni pa napravilo dokazne ocene, kar je v nasprotju z 8. členom ZPP in je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, to pa je absolutna bistvena kršitev. Sodišče besedne zveze "operativno urjenje", ki jo je uporabilo, ni obrazložilo. Toženka ni uspela dokazati, da se je tožnik operativno uril. Ker je sodišče zaključilo nasprotno, je to kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po pritožbenem stališču za neuporabo Direktive 2003/88/ES ne zadošča ugotovitev, da sistem rotacij ni primeren, saj mora biti sistem takšen, da ne onemogoča zagotavljanja spoštovanja direktive. Vnaprejšnja načrtovanost teh aktivnosti in 12-urna obremenitev dokazujeta, da je toženka lahko organizirala delovni čas tožnika ob spoštovanju pravil Direktive 2003/88, zato je njeno sklicevanje na neuporabo te direktive neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se do navedb tožnika o spoštovanju letnega dopusta, tedenskega počitka, spoštovanja Direktive ni opredelilo, kar je bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavnih pravic do izjave, ker tožniku ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb. Izpovedi prič niso potrdile navedb toženke, da rotacije glede terena niso bile primerne. Tožnikove navedbe, da so pripadniki logistične enote rotirali neodvisno od vadbencev, je potrdila priča A. A., čeprav je sodišče zapisalo, da je ta priča potrdila izpovedi prič B. B. in C. C. Sodišče ni napravilo pravilne dokazne ocene o izpovedih prič, izpovedi tožnika pa sploh ni ocenilo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in je trditve toženke zajelo pod določbe o neuporabi Direktive 2003/88/ES, saj Sodišče EU v zadevi C-742/19 ne govori o izjemi od prej navedene direktive, ampak od Direktive 89/391, toženka pa o izjemah po tej direktivi ni podala nobenih trditev. Neuporabo Direktive 2003/88/ES brez trditvene podlage o razlogih za neuporabo Direktive 89/391 ni dovoljeno presojati. V obravnavanem primeru je potrebno presojati, ali je narava posamezne vaje in usposabljanja takšna, da nasprotuje vsakršni organizaciji delovnega časa, tega pa toženka ni zatrjevala. Aktivnosti toženke niso bile takšne, da bi nasprotovale vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, ni šlo za izredne naloge oziroma ni šlo za nevarni dogodek izjemnih razsežnosti, zato je odločilno vprašanje, ali je sistem rotacij pri posamezni dejavnosti takšen, da omogoča oziroma ne omogoča zagotoviti spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na pritožbo tožnika je toženka odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka je pritožbo vložila toženka. Navaja, da je v sporu dokazala, da so posamezne dejavnosti izvzete iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, tožnik pa v tožbi ni podal ustreznih trditev in ni dokazal, da bi se za njegov primer Direktiva morala uporabiti. Sodišče prve stopnje je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Napačno je tudi stališče, da operacija D. ni odziv na izredno situacijo, saj več let tajajočega pojava ni mogoče šteti za izreden dogodek. Ker te svoje odločitve ni obrazložilo, je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih dokazov, in sicer pojasnitve vojaške stroke, ter izjave oziroma zaslišanja E. E. Prav tako ni upoštevalo izpovedi C. C. Poleg tega pa tožnik definiciji, da je vojaška operacija serija povezanih taktičnih aktivnosti, sploh ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je namesto primernosti rotacij zaposlenih, ugotavljalo, ali je sistem rotacij sploh možen. Varovanje državne meje je specifična naloga. Policija in SV sta se prilagodili razmeram na terenu in s tem tudi organizacijo dela, vendar pa takim izpovedim prič ni sledilo. Sodišče se je povesem neprimerno sklicevalo na sodbo opr. št. VIII Ips 196/2018, saj ta na ta spor ne more imeti neposrednih učinkov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, da ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe obeh strank o bistvenih kršitvah določb postopka. Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno skladno z 8. členom ZPP in upoštevalo tudi izpoved tožnika. Opredelilo se je do vseh izvedenih dokazov in tudi ustrezno navedlo razloge, na katerih temelji odločitev. Prav tako ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih in si ti niso med seboj v nasprotju, zato ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku pa tudi nista bili kršeni pravica po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavna pravica do izjave, saj se je lahko izjasnil o vseh svojih navedbah, ki so za odločitev v zadevi pomembne. Sodišče pa se je dolžno opredeliti le do pravno relevantnih navedb strank.

9. Tožnik je pri toženki zaposlen v ... Logističnem polku v vojašnici F., G. na delovnem mestu "podčastnik" v nazivu "štabni vodnik" in razporejen na formacijsko dolžnost "podčastnik za varnostno dejavnost", njegovo običajno delo pa ves čas predstavlja delo v poveljstvu vaje v sektorju H., ki izvaja resnično podporo vaje. Toženka mu je za čas, ko je bil v pripravljenosti na delo, od aprila 2019 dalje, že plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 %, tožnik pa je s tožbo zahteval razliko do 100 % osnovne plače za obdobje pripravljenosti od marca 2019 do vključno oktobra 2021. 10. Sodišče prve stopnje je zahtevek za čas, ko je tožnik sodeloval na vojaških usposabljanjih in vajah kot član logistične podpore oziroma poveljstva logistične podpore, zavrnilo, ugodilo pa je tožnikovemu zahtevku za plačilo prikrajšanja (razlika med prejetim 50 % dodatkom osnovne plače in vtoževano razliko do 100 % osnovne plače) v zvezi z varovanjem državne meje za mesece september, oktober in november 2019, za katere je tožnik dokazal opravljanje nalog varovanja državne meje.

**K pritožbi tožnika:**

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz določbe 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da je pripravljenost za delo čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu ali določenem kraju ali domu, pri čemer pa se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, razen v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati. Tožnik je v zvezi z vojaškimi vajami in usposabljanji trdil, da je bil na nalogo logistične podpore pri izvedbi vaj in usposabljanj razporejen 5 zaporednih dni, včasih 3 dni ali 8 zaporednih dni in mu je bila odrejena 12 urna stalna pripravljenost na posamezni dan. V tem času je opravljal naloge vodstva vaje, torej načrtovanje in organizacijo logistične podpore za vadbence oz. usposabljance, kar izhaja tudi iz navedb toženke. Je pa toženka zatrjevala tudi, da vaje in terensko usposabljanje ter logistična podpora temu izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003), ker je v teh primerih šlo za operativna urjenja in vaje, ki se redno zahtevajo od pripadnikov Slovenske vojske, ker se jim le na takšen način omogoči soočenje s položaji, ki najbolj posnemajo ekstremne pogoje, v katerih potekajo takšne operacije. Tako je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali se je tožnik kot pripadnik logistične podpore tudi usposabljal in uril ter pravilno ugotovilo, da gre tudi v primeru logistične podpore oziroma poveljstva logistične podpore za urjenje logistične enote.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je temeljni razlog za zavrnitev zahtevka neprimernost sistema rotacij. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se tudi logisti, ki nudijo podporo vojaškim vajam in usposabljanju, s tem urijo, ugotovilo pa je tudi, da bi se s sistemom rotacij lahko podiral proces in s tem cilji vadbe oziroma usposabljanja, kar so izpovedale tudi vse zaslišane priče. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je v tem, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj skupaj z logistično podporo zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zato so tovrstne dejavnosti izključene iz področja Direktive 2003/88/ES. Iz izpovedi zaslišanih prič C. C., B. B. in A. A. jasno izhaja, da je podpora logistične enote na usposabljanjih namenjena njenemu lastnemu usposabljanju za pripravo njenega delovanja v času različnih realnih bojnih posledic. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, ali so podane izjeme za uporabo Direktive 2003/88/ES, preseglo trditveno podlago toženke, ki bi morala zatrjevati, da so podane izjeme od Direktive 89/391/EGS. S tem, ko je toženka uveljavljala, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES iz člena 3(1), je podala ustrezno trditveno podlago.

13. Iz izpovedi priče A. A. ne izhaja, da so pripadniki logistične enote rotirali neodvisno od vadbencev. Na vprašanje pooblaščenke tožnika, ali se vaja prekine, če gre kdo iz logistične enote domov, je priča odgovorila, da se vaja ne prekine. Tega ni mogoče šteti, kot potrditev navedb tožnika, da so pripadniki te enote rotirali neodvisno od vadbencev. Vse tri v prejšnji točki navedene priče so potrdile navedbe toženke, da rotacije niso možne. Logistična podpora mora namreč načrtovati in organizirati podporo vajam oziroma usposabljanju, kar pomeni, da logistično podpira vadbence in usposabljance, opravljati mora tudi nadzor logistične podpore pri vadbi, tega pa v primeru rotacij ne bi bilo mogoče izvesti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj skupaj z logistično podporo zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, ne sodi med izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES), zato se ta čas ne šteje v delovni čas in tožniku pripada le dodatek za pripravljenost. 15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi tožnika niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v II. in III. točki potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**K pritožbi toženke:**

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov, da so posamezne dejavnosti, ki jih je opravljal, izvzete iz Direktive 2003/88/ES in da je sodišče prevalilo dokazno breme na njo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dokazno breme na toženki. Ta je sicer zatrjevala, da je tožnik opravljal dela in naloge varovanja državne meje, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES, vendar pa tega ni uspela dokazati.

17. Tožnik je trdil in dokazal, da je v mesecih od septembra do novembra leta 2019 opravljal delo varovanja državne meje, da je delo opravljal 5 zaporednih dni v posameznem mesecu, 12 ur dela dnevno je opravljal na meji, 12 ur pa je bil v pripravljenosti v vojašnici, kamor je bil nameščen, in od koder se je dnevno vozil na različne lokacije državne meje.

18. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na zadevo VSRS VIII Ips 196/2018, ki se, enako kot obravnavana zadeva, nanaša na čas stalne pripravljenosti vojaške osebe in pri pravni presoji izhajalo iz stališč zavzetih v sodbi Sodišča EU v zadevi C-742/19. Ugotovilo je, kar je trdil tudi tožnik, da je varovanje državne meje, ki ga je v spornem obdobju opravljal tožnik, kontinuirana naloga v vojski, ki jo je mogoče izvesti tudi z rotacijo in pravilno zaključilo, da gre za aktivnosti, ki niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali logistično podporo Policiji na podlagi sklepa Vlade RS z dne 20. 9. 2015. Z izdajo Direktive št. 13-11 - sodelovanje Slovenske vojske in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija D. z dne 7. 12. 2020 pa se je spremenilo v sodelovanje s Policijo. Okoliščine, zaradi katerih je prišlo do varovanja državne meje, niso zatrjevane okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno to dejavnost izključiti iz uporabe Direktive. Teža in obseg migracij ni izredni dogodek (točka 22 obrazložitve sodbe), prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Dejavnost varovanja bi se lahko izvajala tudi po sistemu rotacij, kot se je že v obdobju od leta 2014 do 2019 in se izvaja od leta 2022 dalje.

20. Tožnik je bil v obdobju varovanja državne meje ves čas na razpolago toženki in je bil neprekinjeno prisoten na delovnem mestu, ki ni sovpadalo z njegovim prebivališčem, kar skladno s sodbo SEU C-472/19 pomeni, da je potrebno ta čas šteti za delovni čas po 1. točki 2. člena Direktive 2003/88/ES. Zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določb 97.e člena ZObr, da se vojaškim osebam pripravljenost na delo ne všteva v število tedenske in mesečne delovne obveznosti. Tako mu je sodišče prve stopnje za ugotovljene dneve utemeljeno dosodilo razliko med prejetim 50 % dodatkom in 100 % osnovno plačo. 21. Iz navedenega izhaja, da pritožbeni razlogi toženke niso podani, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožno kot neutemeljeno zavrnilo in v I. točki izreka potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvih odstavkih 165., 155. in 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi tožnika ni bistveno pripomogla.