Jedro

Predmetna namestitev je brez dvoma ukrep, s katerim se občutno poseže v osebno, telesno in duševno integriteto nameščene osebe. Zaradi zdravstvenih in terapevtskih ciljev, ki se s tem ukrepom uresničujejo, je ta ukrep potreben in dopusten, če so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.

V postopku se je na podlagi izvedenskih mnenj zanesljivo ugotovilo, da ima nasprotni udeleženec hudo in resno duševno bolezen paranoidno shizofrenijo. Oba izvedenca sta si v tem enotna. Zanikanje ugotovljene bolezni pa je tudi ena od posledic te bolezni. Potek bolezni pri nasprotnem udeležencu ni ugoden in ima značilne znake. Bolezen je nasprotnemu udeležencu povzročila hud kognitivni upad, ki mu je v domačem okolju onemogočal osnovno skrb zase in za svoje bivanjsko okolje. Paranoidna shizofrenija povzroča motnje v delovanju možganov. Zanjo so značilne motnje mišljenja, zaznavanja, vedenja, čustvovanja.

Nasprotni udeleženec svojega zdravja in življenja ne ogroža le v visoko strukturiranem okolju, kjer se trenutno tudi nahaja.

Institut skrbništva ne zadošča za ustrezno oskrbo nasprotnega udeleženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda (SVZ) brez privolitve in A. A. za čas enega leta od izdaje sklepa (to je od 18. 7. 2024) sprejelo v varovani oddelek SVZ B., pri čemer ga je navedeni zavod dolžan sprejeti ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih, o čemer je omenjeni zavod dolžan ažurno obveščati predlagatelja in sodišče (I. točka izreka). Do sprostitve prvega prostega mesta v zavodu pa se nasprotnega udeleženca zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, vendar najdlje do 18. 7. 2025 (II. točka izreka). O stroških postopka bo sodišče odločilo s posebnim sklepom (III. točka izrekla).

2.Zoper navedeni sklep se je pravočasno in v celoti iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožil nasprotni udeleženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da predlog v celoti zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico za predlagatelja.

Sodišče bi moralo na podlagi 46. in 47. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) razpisati narok, na narok povabiti sodnega izvedenca in odločiti na podlagi neposrednega stika ter pogovora z nasprotnim udeležencem, saj njegovo zdravstveno stanje to dopušča. Ker tega ni storilo, je izpodbijani sklep nezakonit.

Nasprotni udeleženec vztraja, da nima duševne motnje. Pogoji za namestitev niso izpolnjeni. Sposoben je obvladovanja svojega ravnanja in samostojnega življenja. Če bo nameščen v zavod, bo postal brezdomec, ker bo izgubil najemniško stanovanje, to je večkrat pojasnil in s tem utemeljeval nesorazmernost ukrepa. Že dalj časa je hospitaliziran, njegovo stanje je stabilno, našel je notranji mir, zato mu je lažje in bi si lahko obroke skuhal sam. Zdravila redno jemlje in jih bo redno jemal tudi doma. Svojega življenja in zdravja torej ne ogroža.

Ima skrbnika CSD. Med dolžnosti skrbnika zagotovo sodi tudi skrb, da bo v domačem okolju redno jemal zdravila in se redno prehranjeval. Morebitno potrebno oskrbo in varstvo mu je zato mogoče zagotoviti v domačem okolju, sodišče pa se do tega ni argumentirano opredelilo. Ni pojasnilo, zakaj nadzorovana obravnava za udeleženca ni dovolj. Zato je sklep neobrazložen in se ga ne da preizkusiti.

Predpostavke za vodenje postopka oziroma izdajo sklepa niso izpolnjene zaradi kršitev 40. do 52. člena ZDZdr, postopek traja že več kot leto in pol, prekoračeni so bili vsi zakonski roki in tako očitno pogoj nujnega ukrepanja ni podan.

Pritožba ni utemeljena.

Predmetni postopek teče zaradi namestitve osebe v SVZ brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (tretja alineja drugega odstavka 30. člena ZDZdr). Predmetna namestitev je brez dvoma ukrep, s katerim se občutno poseže v osebno, telesno in duševno integriteto nameščene osebe. Zaradi zdravstvenih in terapevtskih ciljev, ki se s tem ukrepom uresničujejo, je ta ukrep potreben in dopusten, če so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskih mnenj, zaslišanj izvedenke, priče in nasprotnega udeleženca zanesljivo ugotovilo, da so navedeni pogoji izpolnjeni in svojo odločitev ustrezno obrazložilo, kar omogoča njen preizkus.

Očitek pritožbe, da so prekoračeni vsi zakonski roki, ker postopek traja že leto in pol in pogoj nujnega ukrepanja ni podan, je pavšalen in zato neupošteven (glede na pogoje iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr pa tudi neutemeljen). Enako velja za pavšalno navedbo, da procesne predpostavke za vodenje postopka niso izpolnjene, izdaja sklepa pa pomeni kršitev 40. do 52. člen ZDZdr.

Sodišče prve stopnje zatrjevanih kršitev 46. in 47. člena ZDZdr ni zagrešilo. Sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu pooblaščenke za zaslišanje izvedenca in ponovnega zaslišanja nasprotnega udeleženca, saj je bilo v izvedenskem mnenju dr. C. C. odgovorjeno na vsa zastavljena vprašanja. Vsebinske in argumentirane pripombe na izvedensko mnenje niso bile podane. Pripombi, da nasprotni udeleženec nima duševne motnje in je sposoben sam skrbeti zase, pa sta glede na izvedensko mnenje dr. C. C. in glede na izvedensko mnenje dr. D. D. (ki je v tem postopku prva izdelala mnenje) izkazali za očitno neutemeljeni. Nasprotni udeleženec je bil dvakrat zaslišan (izčrpno 14. 9. 2023, ko je bila navzoča tudi izvedenka in ponovno 4. 4. 2024), prav tako sta z njim oba izvedenca opravila obširen razgovor. Izvedenec C. C. je ugotovil, da je nasprotni udeleženec ob trenutno trajajoči hospitalizaciji dosegel najboljše možno psihično stanje, a za samostojno življenje ni sposoben. Slednje je pred njim ugotovila tudi izvedenka. Skozi celoten postopek (in tudi v pritožbi) se je pojavljalo zatrjevanje nasprotnega udeleženca, da se z mnenji izvedencev ne strinja, da nima duševne motnje in pogoji za namestitev v varovani oddelek SVZ niso izpolnjeni, da je opravilno sposoben in sposoben samostojnega življenja ter bo v primeru namestitve v SVZ izgubil stanovanje. Pripombe nasprotnega udeleženca so bile v postopku izčrpno obravnavane in zanesljivo je bilo ugotovljeno, da so neutemeljene. Izvedba dodatnega naroka zato ni bila potrebna.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu za svojo odločitev navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Nekonkretizirane, neobrazložene in brez vsakršne dokazne podlage so ponavljajoče trditve, da nasprotni udeleženec nima duševne motnje, da pogoji za namestitev niso izpolnjeni, da je sposoben obvladovanja svojega ravnanja in samostojnega življenja, da ukrep zaradi izgube stanovanja ni sorazmeren, da zdravila redno jemlje in jih bo redno jemal tudi doma, zato svojega življenja in zdravja ne ogroža. Pritožbeno sodišče jim zato ni moglo slediti.

Neutemeljeno je vztrajanje nasprotnega udeleženca, da nima duševne motnje. Obstoj duševne motnje in obstoj motenj v presoji realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanj je stvar strokovne presoje. V postopku se je na podlagi izvedenskih mnenj zanesljivo ugotovilo, da ima nasprotni udeleženec hudo in resno duševno bolezen paranoidno shizofrenijo. Oba izvedenca sta si v tem enotna. Zanikanje ugotovljene bolezni pa je tudi ena od posledic te bolezni. Potek bolezni pri nasprotnem udeležencu ni ugoden in ima značilne znake. Bolezen je nasprotnemu udeležencu povzročila hud kognitivni upad, ki mu je v domačem okolju onemogočal osnovno skrb zase in za svoje bivanjsko okolje. Paranoidna shizofrenija povzroča motnje v delovanju možganov. Zanjo so značilne motnje mišljenja, zaznavanja, vedenja, čustvovanja. Bolezen se pojavlja v epizodah. Da je tako tudi pri nasprotnem udeležencu, sta izvedenca zanesljivo ugotovila na podlagi pregledane zdravniške dokumentacije ter kliničnega pregleda nasprotnega udeleženca. Pri nasprotnem udeležencu se bolezen kaže predvsem s halucinacijami in blodnjavimi prepričanji. Poleg hudega kognitivnega upada je pri njem prisotna še socialna izoliranost z bizarnimi rituali in običaji. Dejstvo je, da je nasprotni udeleženec zaradi navedenih težav zadnja tri leta večino časa preživel v bolnišnici, sedemkrat je bil hospitaliziran, vsaka hospitalizacija je bila daljša, trenutno traja skoraj leto in pol. Prvič je bil hospitaliziran zaradi suma na samomorilno ogroženost. Navajal je samomorilne misli in bil ocenjen kot samomorilno ogrožen. Po poskusu suicida, ko je skočil v Ljubljanico, je bil v juniju 2020 ponovno hospitaliziran. Naslednja hospitalizacija v tem letu je bila zaradi hude telesne oslabelosti (kaheksije), zaradi izredne telesne oslabelosti je bil hospitaliziran tudi tokrat. Izvedenca sta enotno ugotovila, da ima nasprotni udeleženec zaradi opisane duševne bolezni hudo motnjo presoje realnosti in hudo moteno sposobnost obvladovanja svojega ravnanja (četrta alineje 74. člena ZDZdr). Z navedenimi ugotovitvami izvedencev se pritožba vsebinsko ne sooči, zgolj vztrajanje, da nasprotni udeleženec nima duševne bolezni, nima motenj v presoji realnosti in je sposoben obvladovanja svojega ravnanja, navedenih ugotovitev ne more omajati.

Izvedenec C. C. je ugotovil, da je nasprotni udeleženec ob trenutno trajajoči hospitalizaciji dosegel najboljše možno psihično stanje. Stanje je stabilno in akutno zdravljene ni potrebno (prva alineja 74. člena ZDZdr). Takšno stanje pa je možno vzdrževati zgolj v strogo strukturiranem okolju, kjer so jasno postavljena pravila in rutina ter je poskrbljeno za ustrezno in redno jemanje terapije. Pritožbeno neizpodbijana je ugotovitev, da nasprotni udeleženec tudi na oddelku potrebuje zelo veliko spodbude za najosnovnejše življenjske aktivnosti. Spodbudo rabi glede vzdrževanja higiene in tudi glede prehranjevanja. Že v septembru 2023 so ga začeli spodbujati, da poskusi z nakupom sendviča na avtomatu, a ga do izdelave izvedeniškega mnenja (6. 6. 2024) ni uspel kupiti. Tudi na spodbudo ostalih sopacientov se za nakup druge hrane ni odločil. Do odpusta je ostajal ambivalenten in celo zavračal vikend izhode. Kljub spodbudi osebja in skrbnika ni poskrbel za popravilo pipe, ki je po njegovem vzrok, da si ne kuha. Če tega v strukturiranem okolju ne zmore, nefunkcionalnost pa opravičuje z raznimi izgovori, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da ni samostojno funkcionalen. Zato rabi stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način kot z namestitvijo v SVZ (druga alineja 74. člena ZDZdr).

Nasprotni udeleženec torej svojega zdravja in življenja ne ogroža le v visoko strukturiranem okolju, kjer se trenutno tudi nahaja, sicer pa brez dvoma, kljub intenzivni podpori služb (skupnostne psihiatrične obravnave, pristojnega CSD, Kralji ulice...), temu ni tako. Tako kot ob zadnji hospitalizaciji je bil že leta 2020 hospitaliziran zaradi hude telesne oslabelosti, v tem letu je bil hospitaliziran tudi po poskusu suicida, v domačem okolju je opuščal jemanje zdravil, v letu 2021 je ob sprejemu navajal vohalne halucinacije, bil je higiensko zanemarjen, tak je bil tudi ob zadnjem sprejemu, bil je napet, v stiski, ponavljal je posamezne besede, deloval je kronično bolezensko spremenjen. Pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr je zato zanesljivo izpolnjen.

Skrbnik nasprotnega udeleženca je center za socialno delo, ki je institucionalni skrbnik in ta 24 urne prisotnosti ob varovancu, kar nasprotni udeleženec brez dvoma potrebuje, ne more zagotavljati. Institut skrbništva torej za ustrezno oskrbo nasprotnega udeleženca ne zadošča. Sodišče je ugotovilo, da nasprotni udeleženec v milejših oblikah zdravljenja ni sodeloval, česar ta ne zanika. Dosedanji potek obravnave, v katerega so bile vključene številne službe, je pokazal, da ugotovljenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti izven socialnovarstvenega zavoda (z zdravljenjem v nadzorovani ali skupnostni obravnavi oziroma ambulantnim vodenjem). O tem izpodbijani sklep vsebuje jasne in argumentirane razloge, ki potrjujejo obstoj pogojev iz pete alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr.

12.Trenutni odpor nasprotnega udeleženca do namestitve v SVZ po ugotovitvah izvedenca izhaja iz njegovega blodnjavega prepričanja, da je zanj življenjsko pomembno, da ohrani to stanovanje, ki ga ima. Nasprotni udeleženec tudi v pritožbi zatrjuje, da bo zaradi namestitve stanovanje izgubil in postal brezdomec. Zato ukrep ni sorazmeren. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem pridružuje poudarkom sodišča prve stopnje, da je primarna naloga sodišča v tem postopku poskrbeti za varnost, zdravje in življenje (izvedenec je poudaril, da bi nasprotni udeleženec, če bi bil še mesec ali dva prepuščen sam sebi, ogrožal svoje življenje) nasprotnega udeleženca na način, da bo lahko v prihodnosti, kljub prisotni bolezni, samostojno zaživel. Zato skrb nasprotnega udeleženca, da bo morda postal brezdomec, ker bo izgubil predmetno najemniško stanovanje Mestne občine Ljubljana, ne more pretehtati.

13.Po navedenem in ker niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 30, 30/2, 30/2-3, 74, 74/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.