Jedro

Taki zaključki pa niso vprašljivi niti glede na odgovore izvedenca o morebitni zaznavi vožnje neznanega vozila s strani oškodovancev, saj je v tem delu prvo sodišče ne glede na odgovor izvedenca v točki 15) obrazložitve, izhajajoč iz skladnih in dokazno pravilno ocenjenih izpovedi obeh oškodovancev pravilno dognalo, da nobeno (neznano) vozilo ni vozilo pred oškodovancema, niti ju ni pri njuni vožnji prehitelo. Zato je prvo sodišče pravilno zaključilo, da razlog obdolženčeve nenadne reakcije s polnim zaviranjem ni bil v zatrjevani protipredpisni vožnji nasproti vozečega vozila.

O obdolženčevi protipredpisni vožnji po določbi tretjega odstavka člena 37 ZPrCP, kar pritožba tudi konkretno ne problematizira, ni torej nobenega dvoma, saj je taka vožnja pojasnjena s sledovi zaviranja in nadalje, ko je tudi izvedenec A. A. v svojem mnenju in zaključkih pojasnil, da v primeru, če bi obdolženec vozil pravilno po desnem delu vozišča, do nevarne situacije, tudi v primeru obstoja nasproti vozečega vozila, ne bi prišlo.

Izrek

I. Obe pritožbi obdolženčevih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku člena 323 KZ-1. 2. Prvostopno sodišče mu je na podlagi določb členov 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka člena 323 KZ-1 določilo zaporno kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Po določbi prvega odstavka člena 95 ZKP mu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka v doslej znanem znesku 1.377,93 EUR in pa sodno takso, prav tako pa tudi potrebne izdatke oškodovancev ter potrebne izdatke in nagrado njunega pooblaščenca.

3. Taki odločitvi obdolženec nasprotuje z dvema pravočasnima vloženima pritožbama po njunih zagovornikih. Zagovornik odvetnik B. B. in zagovorniki iz Odvetniške družbe E. iz Celja izpodbijano sodbo napadajo iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagajo ugoditvi pritožbam ter razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer zagovorniki Odvetniške družbe E. še predlagajo razmislek o tem, da se v ponovljenem postopku zadeva dodeli v obravnavo drugemu okrajnemu sodniku. Odgovor na vložene pritožbe ni bil podan.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

5. Iz izpodbijane sodbe izhajajo po izvedenem dokaznem postopku zaključki prvega sodišča, da sledovi na kraju prometne nesreče ne potrjujejo obdolženčevih zagovornih navedb, da je bilo njegovo (polno) zaviranje posledica protipredpisne vožnje neidentificiranega nasproti vozečega vozila, zaradi česar je posledično prišlo do prometne nesreče izključno zaradi obdolženčeve vožnje v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 37 ZPrCP, ko je obdolženec s svojim vozilom vozil zgolj 1,5 metra od levega roba vozišča (gledano v smeri njegove vožnje), zaradi take njegove vožnje pa je prekomerno zaviral, nato pa izgubil oblast nad vozilom, zaradi česar se je pričelo njegovo vozilo gibati tako, kot izhaja tudi iz sodbenega izreka izpodbijane sodbe. V izogib trčenju pa je taka dinamika gibanja obdolženčevega vozila po cestišču terjala od nasproti vozečega voznika motornega kolesa zaviranje in umikanje v levo, zaradi česar je prišlo posledično tudi do padca motornega kolesa in v tej zvezi do poškodb obeh oškodovancev, ki imajo značaj hude telesne poškodbe.

**K pritožbi obdolženčevega zagovornika B. B.:**

6. Pritožba pravilno povzema teoretična izhodišča glede domneve nedolžnosti in dokaznih standardov v kazenskem postopku, kot sta utemeljen sum in gotovost. Ni pa se mogoče strinjati z zagovornikovo trditvijo, da prvo sodišče obstoj vseh pravnorelevantnih dejstev, pomembnih za razsojo v tej kazenski zadevi ni ugotovilo z gotovostjo in da obstaja dvom v ugotovitev le-teh, ki terja izrek oprostilne sodbe, s čemer pa zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Obstoj dvoma zagovornik gradi na prepričanju pritožbe o logičnem in prepričljivem zagovoru obdolženca, ki kaže na obstoj neznanega vozila, ki je obdolžencu pripeljalo nasproti po njegovem voznem pasu, kar naj bi potrdil tudi angažirani izvedenec cestnoprometne stroke, ki je povedal, da oškodovanca na motornem kolesu srečanja obdolženčevega in neznanega vozila nista mogla videti in tudi, da ni mogoče z gotovostjo potrditi, da sta to neznano vozilo oškodovanca sploh lahko zaznala v predhodni vožnji. Takim pritožbenim navedbami ni pritrditi.

8. Prvo sodišče je vsestransko raziskalo in na podlagi metodološkega napotka iz določbe drugega odstavka člena 355 ZKP vse, v tem postopku izvedene dokaze v smeri, ali je prišlo do srečanja med obdolženčevim in po obdolžencu zatrjevanim neznanim nasproti vozečim vozilom, tehtalo skrbno ne le vsakega zase, temveč tudi v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Nato je z logično dokazno oceno obdolženčevega zagovora v točki 18) izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj obdolženčevemu zagovoru v tem delu ne verjame. Taka dokazna ocena, ki je podkrepljena še z materialnimi dokazi, to je s sledmi gibanja in neobičajnega reagiranja obdolženčevega vozila za tako situacijo, kot jo je zatrjeval obdolženec, sprejema tudi pritožbeno sodišče. Taki zaključki pa niso vprašljivi niti glede na odgovore izvedenca o morebitni zaznavi vožnje neznanega vozila s strani oškodovancev, saj je v tem delu prvo sodišče ne glede na odgovor izvedenca v točki 15) obrazložitve, izhajajoč iz skladnih in dokazno pravilno ocenjenih izpovedi obeh oškodovancev pravilno dognalo, da nobeno (neznano) vozilo ni vozilo pred oškodovancema, niti ju ni pri njuni vožnji prehitelo. Zato je prvo sodišče pravilno zaključilo, da razlog obdolženčeve nenadne reakcije s polnim zaviranjem ni bil v zatrjevani protipredpisni vožnji nasproti vozečega vozila. Zato je odveč tudi vztrajanje pritožbe o obstoju tega neznanega vozila, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča hipotetično in v izvedenih dejanskih in pravnih zaključkih izpodbijane sodbe nima nobene podlage.

9. Res je, da je obdolženec že ob prvem stiku s policijo omenjal obstoj neznanega vozila in iz tega razloga tudi pojasnjeval svojo potrebo po polnem zaviranju, vendar slednje še ne pomeni, da je tak zagovor brezpogojno verodostojen, kajti izvedeni dokazi pred prvim sodiščem so namreč potrdili nasprotno od tega, pri čemer je ves čas obdolženec, kot voznik začetnik, vztrajal. 10. Pritožba ima sicer prav, da je ključno vprašanje v vsaki prometni nezgodi obstoj vzročne zveze med protipredpisno vožnjo po določbah ZPrCP in nastalo posledico, vendar z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami postavlja pod vprašaj razloge prvega sodišča v tem delu.

11. Ob zanesljivo ugotovljenih in dokazno pravilno ocenjenih materialnih dokazih, ki so povzeti v točkah 9) in 22) obrazložitve, pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi razlogi o vzročni zvezi med protipredpisno obdolženčevo vožnjo v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 37 ZPrCP, ko je vozil zgolj 1,50 metra od levega brega vozišča, zaradi takšne vožnje pa je prekomerno (polno) zaviral, posledično izgubil oblast nad vozilom, zapeljal na desno bankino, nato čez vozišče in posledično dvakrat trčil v brežino na levi strani. Zaradi takšne dinamike gibanja njegovega vozila pa je v izogib trčenju od voznika C. C. terjalo zaviranje in umikanje v levo, kar pa je imelo za posledico padec motornega kolesa oškodovanca. O obdolženčevi protipredpisni vožnji po določbi tretjega odstavka člena 37 ZPrCP, kar pritožba tudi konkretno ne problematizira, ni torej nobenega dvoma, saj je taka vožnja pojasnjena s sledovi zaviranja in nadalje, ko je tudi izvedenec A. A. v svojem mnenju in zaključkih pojasnil, da v primeru, če bi obdolženec vozil pravilno po desnem delu vozišča, do nevarne situacije, tudi v primeru obstoja nasproti vozečega vozila, ne bi prišlo. Take svoje zaključke pa je prvo sodišče podkrepilo še v točki 19) zapisanimi razlogi, da tudi v primeru resničnosti obdolženčevega zagovora, ko bi torej dejansko njegovo reagiranje z zaviranjem bilo posledica protipredpisne vožnje nasprotni vozečega vozila, to obdolženca ne bi razbremenilo odgovornosti za storitev očitanega kaznivega dejanja, ker obdolženec dokazano ni vozil po (svojem) desnem delu vozišča, kar bi moral, zaradi česar je ob zaviranju na polno zapeljal na bankino in nato dvakrat trčil v brežino na levi strani vozišča. Pri tem je izhajalo tudi iz zaključkov izvedenca A. A., da v primeru, če bi obdolženec vsaj 70 m pred mestom nezgode vozil po desnem delu vozišča, kot bi moral, bi lahko prometno nezgodo preprečil, saj bi na ta način omogočil srečanje z domnevno nasprotni vozečim neznanim vozilom in ne bi bilo nobene potrebe po pretirani reakciji s polnim zaviranjem, ki je povzročila blokado koles in nato izgubo oblasti nad vozilom.

12. Glede na povedano pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, v okviru katerega zagovornik graja predvsem dokazno oceno obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov, ni utemeljen. Zagovornik na načelni ravni uveljavlja tudi preostale pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 370 ZKP, vendar te pritožbene razloge pa ne obrazloži, na neobrazložene pritožbene navedbe pa ni mogoče podati odgovora.

**K pritožbi zagovornikov iz Odvetniške družbe E.:**

13. Zagovorniki pri utemeljevanju pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka povzemajo zakonsko dikcijo 7. točke prvega odstavka člena 371 ZKP z očitkom, da sodišče ni popolnoma odločilo o predmetu vprašanja, vendar tega pritožbenega očitka ne obrazložijo. V nadaljevanju trdijo, da izvedensko mnenje ni celostno in strokovno popolno, ker bi izvedenec moral in mogel izračunati hitrost vpletenih vozil in opraviti ogled kraja dejanja z vidika vprašanja preglednosti vozišča z vseh smeri v primerljivem času nastanka nesreče. Natančno branje celotnega spisovnega gradiva, predvsem pa izvedenskega mnenja (točke 78-94, vključno s prilogami) v nasprotju s pritožbenimi navedbami izkazuje, da je izvedenec A. A. skladno z odredbo prvega sodišča opravil ogled kraja dogodka (celo v prisotnosti obdolženca), izsledke ogleda pa je podrobneje pojasnil tudi zaslišan na glavni obravnavi.

Glede navedbe, da bi izvedenec moral in mogel izračunati hitrost vpletenih vozil, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je izvedenec tako, kot izhaja iz povzete odredbe sodišča o angažiranju izvedenca cestnoprometne stroke, moral odgovoriti na postavljena vprašanja sodišča in strank v zvezi z obravnavano prometno nezgodo, pri čemer je prvo sodišče izhajalo iz očitka v obtožnem aktu, ko se je obdolžencu ves čas očitala kršitev po določbi tretjega odstavka člena 37 ZPrCP, ni pa se obdolžencu v tem kazenskem postopku očitala neprilagojena hitrost, zato iz tega razloga izvedenec izračuna hitrosti vpletenih vozil ni bil dolžan niti opraviti, niti z vidika ugotavljanja vzročne zveze v tem kazenskem postopku slednje nerelevantno. Sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 10. 2022 (stran 189) jasno izhaja, da s strani obrambe tovrstnem predlog na poseben poziv razpravljajoče sodnice pred zaključkom dokaznega postopka tudi ni bil podan, saj se je prvo sodišče moralo osredotočiti na bistvo očitka v obtožnem aktu, ta pa ni zajemal očitka o neprilagojeni hitrosti vpletenih vozil. Iz tega razloga so povsem nerelevantne nadaljnje pritožbene navedbe, ki jih zagovorniki gradijo na, šele v pritožbi izdelanem strokovnem mnenju mag. D. D., ki je podal odgovore le na vprašanja obrambe, kakšna je bila hitrost motorista pred reakcijo z zaviranjem in slednjo za razliko z izvedencem A. A. izračunal v vrednosti najmanj 55,3 km/h. Kot že rečeno, se obdolžencu ne očita, da je v času pred nezgodo vozil z neprilagojeno hitrostjo, ki naj bi terjala polno zaviranje, o hitrosti nasproti vozečega vozila – motornega kolesa, ki ga je vozil C. C., pa se je izvedenec opredelil v dopolnitvi izvedenskega mnenja in kar je povzeto tudi v točki 20) obrazložitve in sicer, da je oškodovanec vozil precej pod dovoljeno hitrostjo, njegova vožnja je bila počasna s hitrostjo 35 km/h, o čemer se je prvo sodišče prepričalo tudi na podlagi izpovedb obeh oškodovancev, vzrok padca pa je bil po ugotovitvah izvedenca zaviranje voznika motornega kolesa na zadnje kolo zaradi izogibanja v levo. Ob tem, da pa iz izvedenskega mnenja A. A. zanesljivo izhaja (slednje pa tudi iz v pritožbi izpostavljenega strokovnega mnenja), da pa med vozilom obdolženca in med vozilom motornega kolesa sploh ni prišlo do nobenega fizičnega stika, pa so zato tudi nerelevantne vse pritožbene navedbe, ki se kakorkoli dotikajo vprašanja protipredpisne vožnje nasproti vozečega motornega kolesa in v tej zvezi hitrosti le-tega, ki v nobenem primeru ne postavljajo pod vprašaj pravnih in dejanskih zaključkov v izpodbijani sodbi o tem, kaj je bil dejanski in poglavitni razlog za nastanek prometne nezgode. Enako je mogoče trditi tudi glede v istem strokovnem mnenju podanih zaključkov o veliki verjetnosti srečanja obdolženčevega vozila z neznanim nasproti vozečim vozilom, o čemer se je v zadostni meri opredelilo že prvo sodišče in o čemer je bil podan odgovor pritožbenega sodišča glede na pritožbene navedbe zagovornika B. B. Tudi pri tem je potrebno izhajati iz prepričljivih razlogov v izpodbijani sodbi, zapisanih v točkah 19)-22), v katerih je prvo sodišče prepričljivo dognalo, kakšna je bila vožnja obdolženca pred mestom nezgode, na kakšen način bi nesrečo lahko preprečil in kaj je bil dejanski razlog za njegovo polno zaviranje pri hitrosti, s katero je vozil v času pred nezgodo. Takih zaključkov prvega sodišča pa tudi ni mogoče izpodbiti z drugačnim stališčem v izpostavljenem strokovnem mnenju o preglednosti kraja prometne nezgode (v tem delu obramba zaključkom izvedenskega mnenja ni oporekala), kot jo je zanesljivo ugotovil že izvedenec A. A. s poudarkom, da se je prometna nesreča zgodila v pozni pomladi, ko je bilo veliko trave in listja na drevesih, kar pa po prepričanju pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno vzročno zvezo med kršitvijo določbe tretjega odstavka člena 37 ZPrCP in nastalo posledico prav tako ni relevantna okoliščina in zato nikakor ne more omajati pravilnosti v izpodbijani sodbi zapisanih razlogov o tem, kaj je bil dejanski razlog za prometno nesrečo, v kateri sta bili dve osebi hudo telesno poškodovani.

14. Pritožba mestoma v nesistematičnih navedbah izhaja iz strokovno teoretičnih izhodišč o tem, kako se ugotavljajo pravnorelevantna dejstva v kazenskem postopku in kaj pomeni domneva nedolžnosti in načelo ″in dubio pro reo″, vendar pa takih teoretičnih izhodišč, ki sicer izhajajo iz strokovne literature in tudi iz splošnih načel Zakona o kazenskem postopku (ZUP) argumentirano ne obrazloži in ne podkrepi s konkretnimi pritožbenimi očitki v obravnavani zadevi in le na splošno vztraja pri tem, da ni bil upoštevan obdolženčev zagovor, da je bilo njegovo zaviranje posledica protipredpisne vožnje nasproti vozečega neznanega vozila, kar pa je z zanesljivimi razlogi izključilo prvo sodišče in kot je bilo odgovorjeno tudi na pritožbeni očitek zagovornika B. B., s čemer pa pritožba ponavlja očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja.

15. Po povedanem pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen, na načelni ravni uveljavljani pritožbeni razlogi kršitev zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji pa niso obrazloženi, zato nanje ni mogoče podati ustreznega odgovora.

16. Ker pritožba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi kršitve zakona, ki je podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (določba člena 386 ZKP), je odločitev prvega sodišča v tem delu pritožbeno sodišče preizkusilo uradoma, saj nobena izmed vloženih pritožb izrečene kazenske sankcije argumentirano ni problematizirala. Prvo sodišče je obdolžencu, kot vozniku začetniku, za katerega je ugotovilo, da je v kritičnem času ravnal z zavestno malomarnostjo, da je doslej še nekaznovan (zaradi kaznivih dejanj in prekrškov), da je bil še neizkušen kot voznik začetnik, na drugi strani pa, da ni mogoče spregledati težo storjenega kaznivega dejanja, saj sta oba oškodovanca utrpela zelo hude telesne poškodbe, ki so terjale dolgotrajno zdravljenje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno izreklo pogojno obsodbo ter mu z upoštevanjem ugotovljenih olajševalnih okoliščin v njej določilo zaporno kazen enega leta s preizkusno dobo dveh let. Tako izrečena kazenska sankcija je po oceni pritožbenega sodišča primerna in ustrezna ter skladna z načelom o individualizaciji pri izreku kazenskih sankcij, obe vloženi pritožbi pa po sami višini izrečene sankcije nista problematizirani, zato poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

17. Ker pritožbeno uveljavljani razlogi v obeh pritožbah obdolženčevih zagovornikov niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče obe pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (prvi odstavek člena 383 ZKP).

18. Obdolženčevi zagovorniki niso uspeli z vloženima pritožbama, zato bo obdolženec moral plačati v skladu z določbo člena 98 ZKP sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. To sodno takso pa bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel postopek.