Jedro

Poudarjanje, da je potrebno tudi z vrednostnimi papirji (tako kot z ostalim premoženjem) ravnati gospodarno (preudarno) in jih ne prodajati vse povprek, je načeloma seveda pravilno. Vendar pritožnik popolnoma spregleda pomembno okoliščino, in sicer da je plačilo sodne takse za sodno varstvo, ki ga uveljavlja, njegova zakonska obveznost. Z ozirom na to je očitek, češ da gre za siljenje poštenih državljanov v prodajo premoženja (in omenjanje ravnanja njegove žene), ne zgolj neutemeljen, ampak hkrati tudi neprimeren.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 17.9.2014: - zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev oziroma delno oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (I. točka izreka), - zavrnilo tožnikov predlog za obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (II. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se pritožuje tožnik. Poudarja, da se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, češ da njegovi mesečni dohodki znašajo 529,76 EUR, ne strinja. Njegovi mesečni dohodki naj bi bili le dohodki iz naslova otroških doklad, katastrski dohodek iz kmetijstva in pa pavšalno nadomestilo za invalidsko upokojitev za štiri ure, ki znaša približno 227,00 EUR. Od žene dobiva tudi preživnino za hčerko v višini 100,00 EUR, kar pa ni dohodek (saj je namenjen skrbi za hčer). Seštevek njegovih dohodkov znaša približno 400,00 EUR mesečno. Subvencije iz naslova kmetijstva niso reden dohodek, ampak le nadomestilo zaradi težkih pogojev kmetovanja. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da kmetijska in gozdarska zemljišča, gospodarska poslopja in kmetijski stroji dajejo dohodek v višini 120.000,00 EUR. Gre za osnovna sredstva za opravljanje kmetijske dejavnosti. Denar za delnice G. si je izposodil in gre pravzaprav za dolg, ki ga mora vračati. Glede delnic oziroma premoženja poudarja, da po načelu dobrega gospodarjenja tega ne prodaja vsepovprek (z njim je potrebno gospodarno in preudarno gospodariti). Ni pošteno, da se državljane, ki imajo nekaj premoženja, katerega so skupaj s svojimi predniki prigarali, sili v prodajo le-tega, po drugi strani pa njegova žena (tožena stranka) zapravlja ogromne količine denarja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je natančno podalo oziroma obrazložilo tožnikovo dohodkovno-premoženjsko stanje. Na podlagi teh ugotovitev pa je utemeljeno (in v skladu z ustreznimi določbami Zakona o sodnih taksah - ZST-1(1)) zaključilo, da slednji ni upravičen ne do (delne) oprostitve ne do obročnega plačila dolžne sodne takse. Pritožbene navedbe so v veliki meri nove in že zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer pa neizkazane oziroma neprepričljive. To velja npr. za pritožnikovo nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da njegovi mesečni dohodki znašajo 529,76 EUR. Ta ugotovitev (da torej njegovi dohodki iz naslova nadomestil in drugih dohodkov iz obveznega socialnega zavarovanja znašajo prav toliko) temelji na izjavi o premoženjskem stanju, ki jo je izpolnil tožnik(2) (torej na podatku, ki ga je sam sporočil sodišču). Pritožbeno navajanje, češ da njegovi dohodki mesečno znašajo le 400,00 EUR, medtem ko subvencije iz naslova kmetijstva niso reden dohodek, so ne le nove (in že zato neupoštevne) ampak (upoštevajo vsebino njegove lastne izjave o premoženjskem stanju) prav tako neprepričljive.

5. Sodišče prve stopnje nadalje ni, kot se to zmotno navaja v pritožbi, ugotovilo, da naj bi imel slednji dohodek iz naslova kmetovanja v višini 120.000,00 EUR. Glede tega je zgolj poudarilo, da je tožnik v ustrezni postavki izjave o premoženjskem stanju, ki se nanaša na kmetijska in gozdna zemljišča, gospodarska poslopja in kmetijske stroje, ki dajejo dohodek, navedel, da je skupna vrednost le teh 120.000,00 EUR. Ne gre torej za ugotovitev, ki se nanaša na višino dohodkov, ampak na vrednost (za presojo zmožnosti plačila sodne takse prav tako relevantnega) premoženja. Nove (obenem pa prav tako popolnoma neprepričljive) so tudi navedbe glede imetništva delnic G. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi bil pritožnik imetnik (različnih(3)) vrednostnih papirjev v skupni vrednosti za (1.189,80 EUR + 4.848,00 EUR + 25,20 EUR + 17.500,00 EUR) 23.563,00 EUR.(4) V nadaljnji zaključek, da ta vrednost občutno presega višino dolžne sodne takse (621,00 EUR), ki jo bo zato lahko tožnik (z vnovčenjem oziroma prodajo vrednostnih papirjev), ne da bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata s hčerko (drugi odstavek 11. člena ZST-1), nedvomno lahko poplačal, pritožbeno sodišče prav tako nima nobenega pomisleka. Poudarjanje, da je potrebno tudi z vrednostnimi papirji (tako kot z ostalim premoženjem) ravnati gospodarno (preudarno) in jih ne prodajati vse povprek, je načeloma seveda pravilno. Vendar pritožnik popolnoma spregleda pomembno okoliščino, in sicer da je plačilo sodne takse za sodno varstvo, ki ga uveljavlja, njegova zakonska obveznost (prvi odstavek 1. člena ZST-1).(5) Z ozirom na to je očitek, češ da gre za siljenje poštenih državljanov v prodajo premoženja (in omenjanje ravnanja njegove žene), ne zgolj neutemeljen, ampak hkrati tudi neprimeren.

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo (2. točka 365. člena ZPP(6)) izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

(1) Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami

(2) In naj bi jo sodišče prve stopnje (kot je razvidno iz štampiljke) prejelo dne 30.6.2014. (3) Torej ne le 2500 vrednostnih papirjev G. (4) Glej 5. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

(5) Oziroma ta (z zakonom predvidena) obveznost je posledica njegove vložitve tožbe in hkratne zahteve, da sodišče o njej odloči. (6) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.