Jedro

Določba člena 212 ZD nalaga zapuščinskemu sodišču prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo zaradi spornega obsega zapuščine le v primeru takšnega spora med dediči. Če takšen spor ni med dediči, prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev strank na pravdo ni potrebna.

Izrek

Pritožbi Š. S. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 11. 2010, D 138/2010-56 v odločitvi pod točko 1 razveljavi.

Nadaljnja pritožba S. se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko 2 izreka potrdi.

Š. S. in K. T. sama trpita svoje pritožbene stroške.

Pritožbi K. T. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 11. 2010, D 138/2010-55 v izpodbijanih odločitvah pod točko 1, 2 in 8 izreka ter v odločitvah pod 3. in 4. alinejo 3. točke ter pod 4., 9. in 7. točko, v kolikor se nanašajo na terjatve iz 1. točke ter terjatvi iz 3. in 4. alineje 3. točke izreka, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

K. T. sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 11. 2011, D 138/2010-56 pod točko 1 izreka zavrglo predlog upnice Š. S. za ločitev zapuščine, pod točko 2 izreka pa zavrnilo predlog iste upnice za izločitev iz zapustnikovega premoženja.

Navedeni sklep je s pritožbo izpodbijala upnica Š. S. V pritožbi je zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajala, da je upnica z vlogo 22. 4. 2010 zahtevala ločitev zapuščine oziroma je priglasila svojo terjatev v zapuščino. Šlo je za laično vlogo, iz katere pa je mogoče razbrati, da je kot izvenzakonska partnerica zapustnika vlagala v izgradnjo hiše v U., ki je bila nato prodana, kupnina pa vložena v hišo v Š. Gre torej za upničin v denarju izražen stvarnopravni zahtevek. Ker je zapustnik umrl 5. 2. 2010, upničin predlog ni vložen prepozno, pa tudi ne štiri mesece pred zapustnikovo smrtjo. Zato je takšna odločitev sodišča v nasprotju s podatki v spisu, pa tudi v nasprotju s členom 143. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Sodišče bi zato moralo upnico poklicati v postopek, da bi obrazložila svoj zahtevek, saj je očitno, da ima stvarnopravni zahtevek na nepremičnini, ki predstavlja zapuščino zapustnika.

K. T. je vložil odgovor na pritožbo, v katerem je nasprotoval pritožbenim trditvam pritožnice kot neutemeljenim in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Podatki spisa (predvsem v dohodni štampiljki označen datum oddaje pošiljke na pošto, pa tudi poštni žig na kuverti, s katero je bila vloga upnice S. poslana sodišču) potrjujejo resničnost pritožbenih trditev, da je upnica S. svojo vlogo z dne 22. 4. 2010 sodišču poslala po pošti z navadno pošiljko dne 23. 4. 2010 in da je zato oznaka datuma prejema te vloge, kot jo je sodišče označilo z dohodno štampiljko, to je z dnem 26. 8. 2009, očitno napačna. Vloga, ki je bila na pošto oddana 23. 4. 2010, na sodišče ne bi mogla priti osem mesecev prej, kot je bila oddana na pošto. Zato pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je takšna vloga, v kolikor bi predstavljala predlog upnice za ločitev zapuščine od premoženja dedičev po členu 143 ZD, za katero zakona določa dopustno vložitev v treh mesecih po uvedbi dedovanja, prepozna, zmotna. Pritožbene trditve o napačno ugotovljeni prepoznosti vložene zahteve upnice, v kolikor bi se ta štela kot zahteva po členu 143 ZD, so tako utemeljene. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko 1 izreka razveljaviti, ne pa tudi vrniti zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot izhaja že iz pritožbenih trditev, vsebina vloge pa takšne pritožbene trditve potrjuje, vloga upnice z dne 22. 4. 2010 po vsebini ne predstavlja zahteve po členu 143 ZD, ampak zahtevo upnice, s katero ta v zapuščino priglaša zatrjevano terjatev do zapuščine. Zato pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno presojanje vloge upnice z dne 22. 4. 2010 kot zahteve po členu 143 ZD ni potrebna.

Iz obrazložitve odločitve pod točko 2 izreka sklepa je razvidno, da je glede na nedopustnost zahtevka upnice za izločitev iz zapustnikovega premoženja, sodišče vlogo upnice z dne 22. 4. 2010 kot takšno zavrnilo, sicer pa jo je glede na njeno vsebino štelo kot vlogo, s katero je upnica priglasila svojo terjatev v zapuščino. Takšna terjatev pa bi upnici glede na določbo člena 142 ZD šla zoper dediče zapustnika. Niti v vlogi z dne 22. 4. 2010 niti v pritožbi pritožnica ne zatrjuje, da uveljavlja tudi kakšno dedno pravico iz zapuščine. Iz podatkov spisa je razvidno, da v poštev prihajajoči zakoniti in oporočni dediči v tem zapuščinskem postopku njene terjatve niso priznali ter da zapuščina zapustnika ne predstavlja nobenega nepremičnega premoženja. Zato pa pod točko 2 izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, s katero je sodišče smiselno odločilo tudi, da zahtevo upnice ne bo obravnavalo v zapuščinskem postopku, ni nepravilna. V zapuščinskem postopku mora sodišče (določba člena 162 ZD) le ugotoviti, kateri predmeti sestavljajo zapuščino zapustnika in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Terjatve upnikov, ki jih imajo ti do dedičev zapustnika, ki so s smrtjo zapustnika prevzeli zapustnikovo premoženje (člen 132 in 142 ZD) pa za sam zapuščinski postopek niso pomembne. Pritožbo pritožnice zoper odločitev pod točko 2 izreka sklepa je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v tej odločitvi potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD).

Pritožbene stroške pritožnice oziroma priglašene stroške odgovora na pritožbo K. T. je glede na neuspešnost pritožbe pritožnice in določbo prvega odstavka 174. člena ZD pritožbeno sodišče naložilo sami pritožnici oz. K. T. S sklepom z dne 12. 11. 2010, D 138/2010-55 je sodišče prve stopnje odločilo: pod točko 1 je T. P. in K. T. z zahtevkom na ugotovitev, da P. A. kot zapustnikova zunajzakonska partnerka nima zakonite dedne pravice po pokojnem P. Ž., napotilo na pravdo; pod točko 2 izreka odločilo, da morata T. P. in K. T. vložiti tožbo proti A. P. in A. F. v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa; pod točko 3 izreka odločilo, da se K. T. z zahtevkom na ugotovitev, da je oporoka zapustnika z dne 20. 1. 2010 neveljavna (prva alineja), da A. P. nima dedne pravice kot oporočna dedinja po pokojnem P. Ž. (druga alineja), da terjatev do Z. D. ne spada v zapuščino (tretja alineja) in da terjatev do A. R. iz naslova še nezapadle kupnine za prodano nepremičnino v višini 55.000,00 EUR ne spada v zapuščino (četrta alineja) napoti na pravdo; pod točko 4 izreka odločilo, da mora K. T. tožbo proti T. P. A. P. in A. F. vložiti v 30 dneh od pravnomočnosti tega sklepa; pod točko 5 izreka je A. P. z zahtevkom, da v zapuščino spada tudi terjatev do K. T. v višini 30.000,00 EUR iz naslova neupravičeno prejete kupnine, ki jo je plačal R. A., napotilo na pravdo; pod točko 6 izreka odločilo, da mora A. P. tožbo proti K. T., T. P. in A. F. vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa; pod točko 7 izreka odločilo, da se zapuščinski postopek prekine; pod točko 8 izreka odločilo, da v kolikor T. P. in K. T. v roku iz 2. točke izreka sklepa ne bosta vložila ustrezne tožbe, bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in štelo, da je P. A. kot zapustnikova zunajzakonska partnerka, zakonita dedinja po pokojnem P. Ž.; pod točko 9 izreka odločilo, da v kolikor K. T. v roku iz 4. točke izreka sklepa ne bo vložil ustrezne tožbe, bo sodišče nadaljevalo zapuščinski postopek in štelo, da je oporoka zapustnika z dne 20. 1. 2010 veljavna in da je A. P. oporočna dedinja po pokojnem P. Ž. ter da spadata terjatvi do D. Z. in R. A. v zapuščino; pod točko 10 izreka odločilo, da v kolikor A. P. v roku iz 6. točke izreka ne bo vložila ustrezne tožbe, bo sodišče nadaljevalo zapuščinski postopek in štelo, da terjatev do K. T. ne spada v zapuščino.

Zoper odločitev pod točko 1, 2, 3. in 4. alinejo 3. točke, 4. točko, 8. točko in 9. točko izreka se je pritožil K. T. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD in predlagal, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih odločitvah razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je navajal, da je glede na to, da je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka sklepa napotilo T. P. in K. T. na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da A. P. kot zapustnikova zunajzakonska partnerka nima zakonite dedne pravice po zapustniku, v obrazložitvi pa zapisalo, da je štelo pravico P., da je kot zunajzakonska partnerka tudi zakonita dedinja, za manj verjetno in je zato njo napotilo na pravdo, izrek v nasprotju z obrazložitvijo sklepa. S tem pa je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa bi sodišče na pravdo moralo napotiti P. Posledična nepravilnost takšne odločitve pa je tudi nepravilnost odločitve pod točko 2 izreka sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje pod 3. alinejo 3. točke in 4. točko izreka, s katero je sodišče pritožnika napotilo na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da terjatev do Z. D. ne spada v zapuščino, je preuranjena. V kolikor bi namreč pritožnik uspel z zahtevkom, da je zapustnikova oporoka z dne 20. 1. 2010 neveljavna, bo celotno premoženje po predhodnih oporokah dedoval K. T. kot oporočni dedič, zato pa bi postala terjatev do D. irelevantna. Iz predloženih veljavno sklenjenih pogodb o prodaji nepremičnin R., posojilne pogodbe med zapustnikom in K. T. z dne 8. 5. 2009 ter pogodbe o odstopu terjatve z dne 12. 1. 2010, izhaja, da je bila terjatev zapustnika do R. prenesena na K. T. Zato pa ta terjatev ne spada v zapuščino in je napotitveni sklep tudi v odločitvi pod 4. alinejo 3. točke in 4. točko izreka nepravilen. Dokler sta pogodbi veljavni, bi moralo sodišče na pravdo napotiti tistega, ki takšno veljavnost pogodb zanika. Posledično zgornjim odločitvam so nepravilne tudi odločitve pod točko 8 in 9 izreka. Sicer bi moralo sodišče tudi v delu, kjer je v obrazložitvi razlogovalo, da je K. T. kot upnik priglasil svojo terjatev v višini 80.000,00 EUR v zapuščino, pa T. P. in A. P. terjatve nista priznali, izdati napotitveni sklep na pravdo. Sodišče pa tega ni storilo.

Na pritožbo K. T. je odgovorila A. P. ter nasprotovala pritožbenim trditvam kot neutemeljenim in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljeni so pritožbeni očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje v odločitvi pod točko 1, 2 in 8 izreka sklepa v zvezi z zahtevkom na ugotovitev, da A. P. kot zapustnikova zunajzakonska partnerka nima zakonite dedne pravice, zapisalo, da se napotujeta na pravdo s takšnim zahtevkom T. P. in K. T., ki morata tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa ter da v kolikor tega ne bosta storila, bo sodišče štelo, da je P. zakonita dedinja zapustnika. V obrazložitvi takšne odločitve (v petem odstavku na strani 3 sklepa) pa je sodišče zapisalo, da je glede sporne dedne pravice A. P. kot zunajzakonske partnerke štelo zatrjevano pravico in trditve P. za manj verjetne, zato pa je njo napotilo na pravdo za vložitev ustrezne tožbe in jo opozorilo na posledice morebitne nevložitve tožbe. Ker je tako izrek v nasprotju z razlogi, s katerimi je sodišče odločitev v izreku obrazložilo, je pritožbeni očitek o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 163 ZD glede takšne odločitve utemeljen. Glede na naravo kršitve te pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. Zato je po ugoditvi utemeljeni pritožbi v tem delu sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih odločitvah pod točko 1, 2 in 8 ter v delu, v kolikor se nanaša na odločitev iz točke 1 v točki 7 izreka sklepa, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (člen 354/I ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 163 ZD).

Utemeljene so tudi pritožbene trditve pritožnika o preuranjenosti odločitve pod 3. alinejo 3. točke, 4. in 7. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje pritožnika z zahtevkom, da terjatev do Z. D. ne spada v zapuščino, napotilo na pravdo, zapuščinski postopek pa posledično prekinilo in T. K. napotilo na vložitev tožbe v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa zoper T. P., A. P. in A. F. Utemeljena so pritožbena poudarjanja “negotovosti” pritožnikove dedne pravice kot oporočnega dediča po oporoki z dne 20. 5. 2009 in 12. 1. 2010, saj bi mu dedna pravica na podlagi oporoke šla šele v primeru uspeha v pravdi z zahtevkom na neveljavnost oporoke z dne 20. 1. 2010 ter zato preuranjenosti napotitve pritožnika na pravdo za ugotovitev, da terjatev do Z. D. ne spada v zapuščino. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje zapustnik z zadnjo, najkasnejšo oporoko z dne 20. 1. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje po obliki štelo za pravno veljavno, F. T. ni določil kot oporočnega dediča. Zato ta ni oporočni dedič zapustnika, saj zaradi veljavnosti in vsebine te oporoke ne pridejo v poštev pred tem sestavljene oporoke zapustnika, s katerimi je bil sicer K. T. določen kot oporočni dedič zapustnika. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje K. T. sicer ni zatrjeval ali uveljavljal, da je dedič zapustnika tudi na podlagi zakonitega dedovanja, izpodbijal pa je veljavnost oporoke z dne 20. 1. 2010 in ga je zato sodišče prve stopnje tudi z izpodbijanim sklepom napotilo na pravdo, kar pa pritožbeno sicer ni izpodbijano. Določba člena 212 ZD nalaga zapuščinskemu sodišču prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo zaradi spornega obsega zapuščine (kar dejansko predstavlja spor o tem, ali neka terjatev spada v zapuščino) le v primeru takšnega spora med dediči. Če takšen spor ni med dediči, prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev strank na pravdo ni potrebna in se spornost dejstev v zvezi s temi terjatvami rešuje izven zapuščinskega postopka (člen 142 ZD). V sedanji situaciji predmetne zapuščinske zadeve za spor med dediči o tem, ali terjatev do D. spada v zapuščino, še ne gre. K. T. iz upoštevne oporoke ne gre dedna pravica. Takšna bi mu lahko šla šele v primeru v pravdi uspešno izpodbite veljavnosti oporoke z dne 20. 1. 2010 in posledično ugotovljene veljavnosti oporoke z dne 12. 1. 2010 oziroma oporoke pred njo (o teh pa se do sedaj v konkretnem zapuščinskem postopku v poštev prihajajoči zakoniti dediči še niso izjasnjevali). Zato pa glede na sedanje stanje zapuščinske obravnave K. T. še ne predstavlja dediča zapustnika in spor med njim in A. P. kot oporočno dedinjo ter hčerama zapustnika T. P. in A. F. kot zakonitima dedinjama, (še) ne predstavlja spora med dediči o obsegu zapuščine v zvezi s katerim bi bilo potrebno zapuščinsko obravnavo prekiniti in napotiti na pravdo tistega dediča, katerega pravico bi sodišče štelo za manj verjetno. Takšna situacija je podana tudi v zvezi s pritožbeno izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje pod 4. alinejo 3. točke, s katero je sodišče ob odločitvi o prekinitvi zapuščinskega postopka napotilo na pravdo pritožnika z zahtevkom, da terjatev do R. ne spada v zapuščino.

Pritožbi pritožnika je zato pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v odločitvah pod 3. in 4. alinejo 3. točke izreka ter v odločitvah pod točko 4, 9 in 7 izreka, v kolikor se te nanašajo na terjatvi iz 3. in 4. alineje 3. točke, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede na zgoraj obrazloženo preuranjenost takšne odločitve, dokler se ne ugotovi, ali gre K. T. dedna pravica na podlagi oporok z dne 12. 1. 2010 oziroma 20. 5. 2009, presoja pomembnosti spornosti teh terjatev za zapuščinski postopek še ni možna.

Izrek o pritožbenih stroških pritožnika K. T. je v skladu z določbo člena 174/I ZD.