Jedro

Ker fakulteta ni odločila o tožnikovi vlogi za napredovanje v višji naziv, bi tožnik moral vložiti pritožbo na senat univerze, ki je po sedanjem statutu univerze pristojen kot pritožbeni organ v habilitacijskem postopku, saj tožnik zatrjuje v tožbi, da molk organa še vedno traja.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa se zavrže. 2. Pritožba zoper 2. točko izreka sklepa se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 3. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) združilo zadevi, št. U 240/2004 in št. U 427/2004 v en postopek, ki ga je nato vodilo pod opr. št. U 240/2004 (1. točka izreka sklepa); na podlagi 2. točke 34. člena ZUS tožbi zavrglo kot preuranjeni (2. točka izreka sklepa); tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sklepa) in naložilo tožniku povrnitev stroškov postopka v znesku 135.840 SIT s pripadajočimi obrestmi (4. točka izreka sklepa).

V obrazložitvi 2. točke izreka sklepa sodišče navaja, da je v obravnavani zadevi tožnik vložil tožbo zaradi molka tožene stranke po določbah 26. člena ZUS, ker o njegovi vlogi za izvolitev v naziv asistenta z dne 28.9.1994 do vložitve tožbe ni odločila. Med strankama ni sporno, da tožena stranka o vlogi ni izdala odločbe. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sedaj veljavni Statut Univerze v M., ki v 190. členu pooblašča za volitve v nazive visokošolskih učiteljev senate članic univerze. V postopku habilitacije se smiselno uporabljajo pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kolikor ni s Statutom določeno drugače. Po določbi 202. člena Statuta je dopustna zoper odločbo senata članic univerze, izdano v postopku za izvolitev v naziv, pritožba na senat univerze, zoper odločbo senata univerze pa je dopusten upravni spor. Tožnik ne zatrjuje in niti iz podatkov spisa ni razvidno, da bi zaradi molka prvostopnega organa (tožene stranke) pri organu druge stopnje - senatu Univerze - vložil pritožbo na podlagi 255. člena ZUP oziroma zahtevo v smislu 4. odstavka 26. člena ZUS. Šele ob izpolnitvi navedenih predpostavk bi po presoji sodišča prve stopnje lahko tožnik na podlagi 2. oziroma 4. odstavka 26. člena ZUS vložil tožbo zaradi molka organa, vendar ne zoper prvostopni organ, temveč zoper drugostopni organ v habilitacijskem postopku, to je v obravnavanem primeru po določbi 202. člena Statuta Univerza (senat), če ta v 7 dneh od vložitve pritožbe ne bi izdala odločbe druge stopnje.

Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. in 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (statuta) in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje. Glede odločitve v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa predlaga, da se združitev ne izvede, ker sta možnosti, da bi se visokošolski strokovni program ločil od univerzitetnega, ali pa bi bil celo ukinjen, stalno odprti. Glede zavrženja tožbe (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) pa navaja, da je vložil prošnjo za izvolitev v naziv asistenta po takrat veljavnem statutu, v katerem dvostopenjskega odločanja ni bilo in je statut v 193. členu določal, da je zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv, dopusten upravni spor. Tedaj je članica univerze morala pridobiti od senata univerze le mnenje k izvolitvi, dvostopenjska obravnava prošenj pa je bil uvedena po vložitvi njegove prošnje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navajala, da je pravna oseba le Univerza v M., ne pa tudi njena članica, zato tudi ni podana pasivna legitimacija članice univerze. Nadalje uveljavlja zamudo prekluzivnega roka za vložitev tožbe zaradi molka organa, saj je po navedbah tožnika vložil zahtevek za sprožitev habilitacijskega postopka 28.9.1994, tožba pa je bila vložena šele 20.6.2004, ko je že veljal sedanji statut univerze, ki predvideva dvostopenjski habilitacijski postopek. Predlaga zavrnitev pritožbe in prijavlja stroške pritožbenega postopka.

K 1. točki izreka sklepa: Pritožba se zavrže. Po določbi 2. odstavka 42. člena ZUS-1 zoper sklep sodišča o združitvi več odprtih postopkov v skupno obravnavo in odločanje, pritožba ni dovoljena. Ker pritožba izrecno ni dovoljena, z združitvijo pa se tudi ni onemogočil nadaljnji postopek, je pritožbeno sodišče na podlagi navedene določbe ZUS-1 tožnikovo pritožbo zoper sklep o združitvi postopkov zavrglo kot nedovoljeno.

K 2. točki izreka sklepa: Pritožba se zavrne.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba uporabiti določbe Statuta Univerze v M., ki so veljale ob vložitvi tožbe. Tožnik je namreč zatrjeval, da je ob vložitvi njegove tožbe molk organa tožene stranke še vedno trajal. Ker je nesporno, da organ prve stopnje vse do vložitve tožbe ni odločil o njegovi zahtevi, bi moral skladno z določbo 4. odstavka 26. člena ZUS vložiti pritožbo na senat univerze, ki je po statutu Univerze v M. pristojen za odločanje o pritožbah v habilitacijskem postopku. Take pritožbe tožnik nesporno ni vložil in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji, da bi sodišče prve stopnje odločalo o molku organa po določbah 26. člena ZUS.

Vrhovno sodišče je pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sklep izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1).

K 3. točki izreka sklepa: Tožena stranka s svojimi navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala v ničemer k odločitvi sodišča druge stopnje. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.