Jedro

Pravnomočnost odločitve o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti zaradi podane ovire iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne pomeni, da so zaradi tega obveznosti dolžnika postale neodpustljive.

Bodoči izbris iz kazenske evidence, do katerega bo prišlo v času teka preizkusnega obdobja, predstavlja novo okoliščino, ki ni zajeta v historični dogodek, ki je predstavljal dejansko podlago pravnomočnega sklepa o zavrnitvi odpusta obveznosti z dne 26.8.2019, zato posledice pravnomočnosti tega sklepa niso ovira za ponovno odločanje. S tem sklepom tudi ni bilo pravnomočno odločeno o tem, katere obveznosti se ne odpustijo, temveč je bil predlog zavrnjen zaradi takratnega obstoja ovire za odpust obveznosti.

Zakon ne določa roka, v katerem je v primerih, kot je obravnavani, dopustno ponovno vložiti predlog za odpust obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za začetek postopka osebnega stečaja.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se ne more že _a priori_ zaključiti, da se v tem postopku osebnega stečaja ne bo oblikovala stečajna masa. V stečajno maso bo namreč spadalo tudi morebitno premoženje, ki ga bo tekom postopka še pridobila. Prav tako ni mogoče prejudicirati, da so bile v prejšnjem stečajnem postopku prijavljene vse obstoječe terjatve do nje in da ji niso nastale nove obveznosti, ki bi jih upniki lahko prijavili v tem postopku. Zakonodajalec ni izrecno prepovedal vložitve novega predloga za odpust obveznosti, ko je bil prejšnji odpust zavrnjen zaradi ovire kaznovanosti. Sodna praksa dopušča vložitev novega predloga za odpust obveznosti. Tolmačenje sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj bi to pomenilo bistveno različno obravnavanje oseb, katerih položaj je v bistvu primerljiv. Ovira, ki je bila podana v prejšnjem postopku odpusta obveznosti, ni več podana, z odpustom obveznosti, za katerega sedaj ni več ovire, pa bi dosegla izboljšanje svojega položaja in razbremenitev iz primeža prezadolženosti, kar ji tolmačenje sodišča prve stopnje onemogoča. Če pa obstajajo okoliščine, ki bi lahko pomenile zlorabo postopka odpusta obveznosti, pa se to presoja kot ovira na podlagi 4. točke prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Stališče, da dolžnica ni izkazala, da bi v tem postopku osebnega stečaja lahko prišlo vsaj do delnega plačila terjatev, zaradi česar ni mogoče doseči osnovnega namena postopka osebnega stečaja iz 382. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, je pravilno. Da dolžnica nima nobenega premoženja in ni zaposlena, izhaja iz njenega predloga. Ostalo, kar navaja v pritožbi, so le neke hipotetične navedbe, ki nimajo nobene realne podlage, svojih obveznosti pa niti ni konkretizirala.

5. Drugi namen, ki ga dolžnik lahko zasleduje s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja, je odpust obveznosti.

6. Zatrjevanje o kršitvah človekovih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS je ostalo na ravni pavšalnosti, saj jih pritožba v ničemer ne obrazloži in substancira. Zato tudi višje sodišče nanje ne more podrobneje odgovoriti.

7. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen: 1) če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, ali 2) če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let: - če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene, - če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena tega zakona, ali zaradi ovire iz tretjega odstavka tega člena ali - če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen po 411. členu tega zakona (drugi odstavek 399. člena ZFPPIPP).

8. Nadalje odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena – zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP).

9. V prejšnjem stečajnem postopku nad dolžnico St ... je bil s sklepom z dne 26.8.2019 zavrnjen dolžničin predlog za odpust obveznosti. Razlog je bil v tem, da je takrat obstajala pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju, ki še ni bila izbrisana iz kazenske evidence. Sedaj obravnavani predlog pa temelji na drugačnem dejanskem stanju, zato objektivne meje pravnomočnosti odločitve iz sklepa z dne 26.8.2019 ne morejo preprečiti odločanja o novem predlogu, ki temelji na drugačni dejanski podlagi – glede zakonske rehabilitacije. Pravnomočnost odločitve o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti zaradi podane ovire iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP namreč ne pomeni, da so zaradi tega obveznosti dolžnika postale neodpustljive. Takšen značaj imajo samo obveznosti iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Ovire iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP sicer onemogočajo odpust obveznosti, zaradi česar je v primeru obstoja katere od teh ovir potrebno predlog dolžnika za odpust obveznosti zavrniti. Obstoj ovire predstavlja tudi razlog za ugovor proti odpustu obveznosti, zaradi česar se postopek odpusta obveznosti ustavi in zavrne predlog za odpust obveznosti (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP). To pa ne pomeni, da bi dolžnik izgubil pravico uveljavljati odpust obveznosti tudi v primeru, ko je oziroma bi po zavrnitvi predloga za odpust obveznosti prenehal razlog za oviro, zaradi katere je bil predhoden predlog dolžnika zavrnjen. Zgolj zaradi okoliščine zavrnitve predloga za odpust obveznosti, ki je bila podana v času, ko je obstajala ovira za odpust, dolžnik v primeru, da je ovira kasneje prenehala, ne more priti v slabši položaj, kot bi bil v primeru, da bi bil prvi predlog za odpust obveznosti podan v času, ko ne bi bilo več ovire za odpust obveznosti (enako tudi sklepi VSL Cst 437/2019 z dne 1.10.2019, Cst 586/2015 z dne 14.10.2015 in Cst 681/2015 z dne 17.11.2015).

10. V sklepu z dne 26.8.2019 je bila upoštevana ovira, ki je bila podana ob njegovi izdaji. Glede ovire obstoja kaznivega dejanja iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP pa je sodišče dolžno presojati, kdaj bo potekel rok za zakonsko rehabilitacijo oziroma izbris pravnomočne obsodbe iz kazenske evidence in temu primerno tudi določiti preizkusno obdobje. Bodoči izbris iz kazenske evidence, do katerega bo prišlo v času teka preizkusnega obdobja, predstavlja novo okoliščino, ki ni zajeta v historični dogodek, ki je predstavljal dejansko podlago pravnomočnega sklepa o zavrnitvi odpusta obveznosti z dne 26.8.2019, zato posledice pravnomočnosti tega sklepa niso ovira za ponovno odločanje. S tem sklepom tudi ni bilo pravnomočno odločeno o tem, katere obveznosti se ne odpustijo, temveč je bil predlog zavrnjen zaradi takratnega obstoja ovire za odpust obveznosti.

11. Zakon tudi ne določa roka, v katerem je v primerih, kot je obravnavani, dopustno ponovno vložiti predlog za odpust obveznosti. Le v prejšnjem postopku ugotovljene kršitve ali ugotovljena zloraba pravice do odpusta obveznosti so razlog, da o odpustu obveznosti ni dopustno ponovno odločati še 10 let od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil predlog za odpust obveznosti zavrnjen (primerjaj 2. točko drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Le v teh, z zakonom izrecno določenih primerih, nov predlog za odpust obveznosti ni dopusten oziroma utemeljen.

12. Zakon tako ne preprečuje vložitve ponovnega predloga za odpust obveznosti, ko bodo do konca preizkusnega obdobja potekli roki za zakonsko rehabilitacijo.

13. Ker dolžnici (vsaj ne brez dodatne obrazložitve glede zakonske rehabilitacije) v tej fazi postopka tako ni mogoče odreči možnosti dosege odpusta obveznosti, je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.