Jedro

Prebivališče tujca, finančno stanje in ugled tujca so odločilni razlogi, na podlagi katerih sodišče Republike Južne Afrike odloči o utemeljenosti predloga za plačilo tožniške varščine. Smiselna uporaba 1. točke 1. odstavka 91. člena ZMZPP, ki določa, da toženec nima pravice zahtevati varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine, nalaga sodišču v Republiki Sloveniji, da v primeru, če je tožnik državljan Republike Južne Afrike, ugotavlja razloge, zaradi katerih zahteva za plačilo varščine ni utemeljena, ker varščina ni potrebna, ker ne obstaja bojazen, da slovenski državljan v primeru, da v pravdi uspe, ne bi mogel doseči plačila pravdnih stroškov od tožnika oziroma bi bila uveljavitev te terjatve bistveno otežena. Stalno ali začasno bivališče tožnice v Sloveniji, njeno finančno stanje in premoženje v Sloveniji, so lahko razlogi, na podlagi katerih izjemoma kot tuja državljanka ne bo dolžna plačati varščine, kot to določa 1. odstavek 90. člena ZMZPP, če bodo navedene okoliščine zagotavljale realno možnost plačila terjatve toženke za pravdne stroške, če bo v pravdi uspela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog (zahtevo) toženke za položitev varščine za pravdne stroške v višini 9.033,22 EUR. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica državljanka Republike Južne Afrike, sodišče v Republiki Južni Afriki pa ima diskrecijsko pravico pri odločanju o plačilu varščine za pravdne stroške, če tožnica ni državljanka Republike Južne Afrike. Prvo sodišče je zavrnilo zahtevo za plačilo varščine ob analogni uporabi diskrecijske pravice, kot jo ima sodišče v Republiki Južni Afriki, ker državljani Republike Slovenije niso nujno dolžni plačati varščine in ker ima tožnica začasno prebivališče in naslov za vročanje pisanj v Republiki Sloveniji.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo prvega odstavka 90. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku(2), po kateri mora tujec brez stalnega bivališča, ki začne pravdo zoper slovenskega državljana, dati varščino na zahtevo toženca. Sodišče Republike Južne Afrike ima diskrecijsko pravico, da odloča o plačilu varščine v vsakem konkretnem primeru, zato 1. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP ni mogoče uporabiti. Namen tožniške varščine je zagotoviti slovenskemu državljanu realne možnosti za povrnitev stroškov postopka po uspešnem končanju spora, ker bi bilo uveljavljanje terjatve v tujini onemogočeno ali vsaj bistveno oteženo. Kot relevanten razlog bi tako po diskreciji prišla v poštev bližina države, podobnost pravne ureditve ali obstoj premoženja tožeče stranke v Republiki Sloveniji. Zgolj začasno bivališče in naslov za vročanje v Republiki Sloveniji, niso take okoliščine, še posebej iz razloga, ker prvi odstavek 90. člena ZMZPP zahteva obstoj tožnikovega stalnega bivališča v Republiki Sloveniji.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvi odstavek 90. člena ZMZPP določa, da kadar začne tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. Iz pojasnila Republike Slovenije, Ministrstva za pravosodje z dne 8. 4. 2015 izhaja, da ima sodišče Republike Južne Afrike glede plačila tožniške varščine diskrecijsko pravico, da za vsak posamezen primer odloči, ali se varščina plača ali ne. Prebivališče tujca, finančno stanje in ugled tujca so odločilni razlogi, na podlagi katerih to sodišče odloči o utemeljenosti predloga za plačilo tožniške varščine. Smiselna uporaba 1. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP, ki določa, da toženec nima pravice zahtevati varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine, nalaga sodišču v Republiki Sloveniji, da v primeru, če je tožnik državljan Republike Južne Afrike, ugotavlja razloge, zaradi katerih zahteva za plačilo varščine ni utemeljena, ker varščina ni potrebna, ker ne obstaja bojazen, da slovenski državljan v primeru, da v pravdi uspe, ne bi mogel doseči plačila pravdnih stroškov od tožnika oziroma bi bila uveljavitev te terjatve bistveno otežena. Stalno ali začasno bivališče tožnice v Sloveniji, njeno finančno stanje in premoženje v Sloveniji, so lahko razlogi, na podlagi katerih izjemoma kot tuja državljanka ne bo dolžna plačati varščine, kot to določa prvi odstavek 90. člena ZMZPP, če bodo navedene okoliščine zagotavljale realno možnost plačila terjatve toženke za pravdne stroške, če bo v pravdi uspela.

5. Sodišče bo moralo v novem postopku poleg (stalnega in začasnega) prebivališča toženke ugotoviti, kakšno je njeno finančno stanje in ali ima premoženje v Republiki Sloveniji ter na podlagi teh dejstev oceniti, ali dajejo zadostno varstvo toženki za povrnitev stroškov postopka od tožnice v primeru, če bo v postopku uspešna. Prvo sodišče se bo moralo opredeliti tudi do navedb toženke, da obstajajo okoliščine na podlagi katerih bi bilo uveljavljanje njene terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov v tujini bistveno oteženo.

6. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

7. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZMZPP.