Jedro

V pogodbi je bila dogovorjena cena del 8,00 EUR na uro. Pogodba ne določa, da se na navedeno ceno obračuna še DDV. V takšni situaciji je treba po mnenju pritožbenega sodišča šteti, da v pogodbi določena cena DDV že vsebuje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 75670/2010 z dne 3. 6. 2010 razveljavi za znesek 1.089,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 110,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 75670/2010 z dne 3. 6. 2010 v celoti. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.368,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz podatkov poslovnega registra izhaja, da je bil nad toženo stranko dne 9. 1. 2014 začet stečajni postopek. Ker pa so bila pred prekinitvijo postopka v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oziroma potekli roki zanje, ni bilo ovir za izdajo odločbe o pritožbi, ki je procesno dejanje izključno samo pritožbenega sodišča (tako Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta pravdni stranki več let poslovno sodelovali, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročala varilska in ključavničarska dela, ki jih je tožeča stranka opravila v naročenem obsegu, da je obračune opravljenih del, na podlagi katerih je tožeča stranka izstavila vtoževane začasne situacije, izdelal pooblaščeni delavec tožene stranke in da tožena stranka zoper posamezne postavke v obračunih del ni ugovarjala. Na podlagi gornjih ugotovitev je tožbenemu zahtevku ugodilo.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno materialnopravno opredelitev spornega razmerja kot podjemno pogodbo. Navedeni očitek je brezpredmeten, saj ne glede na to, da je tožeča stranka toženi stranki po pogodbi zagotavljala delovno silo (varilce in ključavničarje), predmet pogodbe oziroma vsebina naročil v nobenem oziru ni bila sporna ali nejasna. Uporabljena pravna podlaga pogodbe zato ni mogla vplivati na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča. Tožbe tudi ni bila nesklepčna, ker opredelitev predmeta pogodbene obveznosti glede na njegovo neproblematičnost ni terjala izdatnejše trditvene podlage.

8. S pritožbenimi razlogi, da tožena stranka ni naročila storitev in da jih tožeča stranka ni opravila, pritožba ponavlja bolj ali manj pavšalne trditve, ki jih je prepričljivo in obrazloženo ovrglo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na jasne in skladne razloge izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev pravnorelevantnih dejstev izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. čl. ZPP. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, prav tako pa so skladni z vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in drugimi izvedenimi dokazi.

9. Pravilna je bila tudi ocena prvostopnega sodišča, da izvedba dokaza z zaslišanjem I. M. ni bila potrebna, ker so že drugi izvedeni dokazi zadoščali za sprejem odločitve. Pritožbeni ugovor, da je bila izvedba tega dokaza nujna, ker je bil ključna priča, ki bi izpovedal, ali je prišlo do naročila in potrditve naročenih del, je nesmiseln, saj tega, da naj bi on naročal oz. potrjeval obračune del, nihče ni trdil (in zato ni bilo treba dokazovati nasprotnega). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbo zaslišanega P. A., vodjo ključavničarske delavnice pri toženi stranki, ki je potrdil, da je tožeči stranki oddajal potrebe po delavcih na gradbiščih, sestavljal obračune, jih potrjeval in podpisoval. Pritožbene trditve, da je P. A. deloval samovoljno na lastno pest, brez soglasja in celo vedenja tožene stranke, so neprepričljive, nelogične, predvsem pa nedokazane. Ni najti nobenega smiselnega razloga, zakaj naj bi P. A. to počel, razen da bi takšno njegovo ravnanje ustrezalo trenutnim potrebam tožene stranke v tem postopku. Glede na položaj, ki ga je pri toženi stranki zasedal, delovne naloge, ki jih je opravljal in za katere je bil tudi izrecno pooblaščen po osnutku pogodbe, ki jo je pripravila tožena stranka, ni nikakršnega dvoma, da je imel polna pooblastila za izvedbo operativnega sodelovanja s tožečo stranko v zvezi z realizacijo pogodbe, ki jih je tudi izvajal. 10. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki napada odločitev prvostopnega sodišča o upravičenosti zaračunanega DDV v prvi situaciji št. 32/10/2009. V pogodbi je bila dogovorjena cena del 8,00 EUR na uro. Pogodba ne določa, da se na navedeno ceno obračuna še DDV. V takšni situaciji je treba po mnenju pritožbenega sodišča šteti, da v pogodbi določena cena DDV že vsebuje. Vsekakor pa je bilo trditveno in dokazno breme, da je upravičena do pribitka DDV-ja na v pogodbi dogovorjeno ceno, na strani tožeče in ne tožene stranke. Pritrditi je pritožbi, da v tej smeri tožeča stranka ni bila uspešna, saj ni ustrezno pojasnila niti okoliščine, da je v le eni od vtoževanih treh začasnih situacijah obračunala DDV. Njeno pojasnilo, da pri ostalih dveh računov DDV-ja ni zaračunala, ker ji je tožena stranka obljubila takojšnje plačilo, ni posebej prepričljivo. V takšnem primeru bi ji sicer lahko odobrila poseben popust, vendar v svoje breme in ne v breme DDV, ki ga je v vsakem primeru dolžna odvesti. Tožeča stranka prav tako ni dokazala trditve, da je toženi stranki vedno zaračunavala DDV. Iz računov, ki so predmet tega postopka, izhaja ravno nasprotno.

11. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo delno spremenilo in tožbeni zahtevek v višini obračunanega DDV zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Sprememba sodbe ni vplivala na odločitev o pravdnih stroških, saj je tožena stranka uspela le v manjšem, za odločitev o pravdnih stroških nebistvenem delu. Upoštevalo pa je njen uspeh s pritožbo, ki ga je ocenilo v višini 10% in ji zato priznalo 10% pritožbenih stroškov, ki jih je odmerilo po predloženem stroškovniku v višini nagrade za postopek 545,60 EUR + 20% DDV, materialnih stroškov 20,00 EUR in sodne takse 423,00 EUR.