Jedro

Pri mesečni pokojnini, ki v povprečju presega 100.000,00 SIT, stranka lahko plača sodno takso v znesku 18.000,00 SIT, ne da bi bila s tem bistveno zmanjšana sredstva za njeno preživljanje in preživljanje še ene osebe; še posebej, ker gre za enkratno obveznost.

Izrek

1. Pritožbi zoper sklep o motenju posesti z dne 10.2.1999 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

2. Pritožba zoper sklep o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks z dne 10.5.1999 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o motenju posesti z dne 10.2.1999 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka motila tožeči stranki v njuni posesti severozahodnega dela parc. št. 135 k. o. Š., in sicer s tem, da je z njega odstranila živo mejo iz ligustra v dolžini približno 80 cm, pri čemer je tri grme popolnoma odstranila, četrtega pa obsekala do polovice, nato pa napravila na navedeni parceli betonski podstavek v dolžini približno 80 cm, v višini približno 40 cm in v širini približno 12 cm. Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo, naj v 60 dneh vzpostavi prejšnje stanje, tako da s severovzhodnega dela parc. št. 135/4 k. o. Š. na svoje stroške odstrani opisani betonski podstavek in zasadi nazaj tri grme ligustra. Toženi stranki je še naložilo, naj se v bodoče vzdrži takih in podobnih motilnih dejanj ter naj tožečima strankama povrne pravdne stroške v znesku 65.940,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom z dne 10.5.1999 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka se je pritožila zoper oba sklepa.

Zoper sklep z dne 10.2.1999 se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da je izrek sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, saj v obeh sodišče prve stopnje navaja različni številki parcel, v posesti katerih naj bi bila tožnika motena. Izrek je tudi v nasprotju z izpovedjo tožnika o tem, kdaj je prišlo do motenja. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Toženec nikoli ni odstranil žive meje iz ligustra, temveč je le obsekal dva grma. S tem ni motil posesti tožečih strank, saj je obrezal samo tiste vejice, ki so segale v zračni prostor njegove nepremičnine, kar bi sicer morala storiti tožnika. Betonskega podstavka ni postavil na zemljišču tožnikov, pač pa na svoji parceli.

Kot dokaz predlaga ogled in zaslišanje L. G., ki mu je številna leta pomagal pri delih ter bo zato lahko povedal in pokazal, kaj je toženec vedno užival in imel v dejanski lasti in nesporni posesti.

Nadalje toženec še opozarja, da je sodišče ugotovilo, da je med strankami sporna meja. Že zato ni mogoče ugotavljati motilnih dejanj.

Njemu je mejna črta dobro znana, je v naravi vidna in jo spoštuje.

Zoper sklep z dne 10.5.1999 se toženec pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ali pa se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da mora toženec s svojo pokojnino skrbeti tudi za svojo nezaposleno in bolehno ženo. Zaradi slabega zdravja morata oba pogosto hoditi k zdravnikom in uživati dietno prehrano ter kupovati zdravila. Ker toženec ni več sposoben za nobena dela, mu morajo še najosnovnejše posle opravljati drugi za plačilo.

Tako ne more plačati sodne takse, ki predstavlja malodane 20 % njegove mesečne pokojnine, kar takoj in brez nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje žene.

Pritožba zoper sklep z dne 10.2.1999 je utemeljena.

Pritožba zoper sklep z dne 10.5.1999 ni utemeljena.

O motenju posesti Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, je pa v zvezi s pritožbenimi navedbami in predlaganima novima dokazoma zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v smislu določb 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da imata tožnika posest na delu zemljišča, na katerem je zasajena živa meja. Vendar nove toženčeve navedbe zbujajo dvom o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec odstranil del žive meje in na istem mestu zgradil betonski podstavek. Toženec v pritožbi namreč trdi, da je živo mejo le toliko obsekal, kolikor je segala v zračni prostor zemljišča, katerega posestnik je sam, o čemer naj bi izpovedala predlagana priča. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem postopku ugotoviti, ali je toženec grme odstranil, ali le obsekal veje, ki so segale v njegov zračni prostor, nato pa še, ali je betonski podstavek postavil na mesto, kjer je prej stala živa meja, ali pa le ob njo. Zato pa bo moralo ponovno zaslišati stranke in opraviti ogled, po potrebi pa zaslišati tudi predlagano pričo in izvesti druge dokaze ter ugotoviti, kdo je posestnik zemljišča, kamor je toženec postavil sporni podstavek. Šele nato bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločilo o utemeljenosti zahtevka tožnikov. Pri tem pa vprašanje meje med parcelama ni odločilno, saj gre za spor o dejanski oblasti in njenem motenju, ne pa o pravici (75. člen v zvezi s 70. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90).

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP pritožbi zoper sklep o motenju posesti ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker je sodišče izpodbijani sklep iz zgornjih razlogov razveljavilo in vrnilo v nov postopek, ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena. Vseeno pa velja poudariti, da z napačno navedbo parcelne številke v ugoditvenem delu sklepa sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. V motenjski pravdi je namreč odločilno, da je predmet motenja v zahtevku tako opredeljen, da med strankami ni sporen v naravi. Sploh pa ugotovitveni del ni bistvena sestavina izreka, saj je zahtevek za varstvo pred motenjem dajatven (79. člen ZTLR), sodišče prve stopnje pa je v dajatvenem delu zahtevka pravilno navedlo parc. št. 135/4 k. o. Š. Prav tako sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko je v izreku zapisalo datum motenja, medtem ko se ga tožnik ob zaslišanju ni spomnil. Datum sta tožnika navedla v tožbi, toženec pa glede tega ni in ne navaja drugače. Da je sodišče prve stopnje to v skladu z navedbenim bremenom pravilno zatrjevano odločilno dejstvo štelo za ugotovljeno, je tako stvar dokazne ocene, ki pa v tem delu ni izpodbijana.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 166. člena ZPP.

O oprostitvi plačila sodnih taks Sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1-1/90, in RS, št. 14/91 - 20/98) v celoti ali deloma oprosti stranko plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodnih taks, saj je ugotovilo, da mesečna pokojnina, ki jo prejema, v povprečju presega znesek 100.000,00 SIT, medtem ko taksna obveznost za pritožbo znaša 18.000,00 SIT, tako da sredstva za preživljanje toženca ne bodo občutno zmanjšana. Sodišče prve stopnje pri tem res ni upoštevalo, da toženec preživlja tudi ženo, ki je brez dohodkov, čeprav je razpolagalo z ustreznimi listinami. Vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da s plačilom sodne takse zmanjšani znesek pokojnine še vedno zadošča za preživljanje obeh, še posebej, ker gre za enkratno obveznost in ne za trajnejše zmanjšanje sredstev za preživljanje.

Pritožbene navedbe o slabem zdravstvenem stanju in stroških zaradi tega pa so presplošne, da bi vplivale na oceno. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog zavrne, pravilna.

Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena v zvezi s 381. členom ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo zoper sklep o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 26/90, in RS, št. 55/92.