Jedro

V skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP odloči sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Vendar pa novela ZPP-E omogoča izdajo sklepa o višini stroškov tudi po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

Prvo sodišče bi sicer moralo v odločbi, s katero je odločilo o glavni stvari, odločiti tudi o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Četudi je ravnalo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, je s tem zagrešilo le relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki na zakonitost in pravilnost sodne odločitve ni vplivala. Dejstvo, da je odločalo o stroških v posebnem sklepu, na pravilnost stroškovne odmere, ki ji pritožba določno tudi ne oporeka, ni vplivalo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanim sklepu tožnici naložilo povračilo 714,90 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pojasnjuje pretekla postopanja sodišča in poudarja, da sodišče ne more po uradni dolžnosti, potem ko zadeva že postane pravnomočna, s posebnim sklepom odločiti še o stroških postopka. V zvezi s tem izpostavlja tudi več sodnih odločb. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec ugovarja oceni sodišča, da tožničin uspeh z enim od skupno 11 zahtevkov pomeni 25 % delež. Po matematičnem izračunu naj bi en zahtevek predstavljal 9,09 % delež glede na celoto, kar bi pomenilo, da mu je tožnica dolžna povrniti 1.169,94 EUR pravdnih stroškov, ne pa zgolj 714,90 EUR. Meni, da je sodišče nepravilno izračunalo uspeh pravdnih strank v postopku, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Razlogi za takšno odločitev so nejasni oz. sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici naloži povračilo 1.169,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je v sklepu P 30/2018 z dne 28. 3. 2018, ki je postal pravnomočen 12. 4. 2018, odločilo še o delu zahtevka, v II. točki izreka pa je zapisalo, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom. Izpodbijani sklep o stroških je izdalo 20. 6. 2018 in v njem odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 714,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

6. Tožnica meni, da sodišče za izdajo sklep o stroških ni imelo podlage, saj bi moralo o stroških odločiti že v sklepu, s katerim je bilo odločeno o glavni stvari. Pritožbeno sodišče takšnemu stališču deloma pritrjuje. V skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP odloči sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Vendar pa novela ZPP-E omogoča izdajo sklepa o višini stroškov tudi po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, zato sklep I Cp 1155/2013, na katerega se pritožba sklicuje, izdan pred novelo ZPP-E, za konkretni primer ne more biti več uporabljiv.

7. Prvo sodišče bi sicer moralo v odločbi, s katero je odločilo o glavni stvari, odločiti tudi o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Četudi je ravnalo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, je s tem zagrešilo le relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki na zakonitost in pravilnost sodne odločitve ni vplivala. Dejstvo, da je odločalo o stroških v posebnem sklepu, na pravilnost stroškovne odmere, ki ji pritožba določno tudi ne oporeka, ni vplivalo.

8. Neutemeljeno je tudi toženčevo pritožbeno zavzemanje za drugačno porazdelitev uspeha v pravdi. Sodišče je obravnavalo spor zaradi motenja posesti, v katerem je tožnica postavila različne nedenarne zahtevke. Uspeh pravdnih strank v postopku zato ni rezultat natančnega matematičnega izračuna, za kar se zavzema pritožba, marveč splošne ocene sodišča. Tožničin uspeh v postopku je ocenilo na 25 %, nato pa izračunalo pravdne stroške obeh pravdnih strank, vključno z upoštevnim deležem, in jih med seboj pobotalo. Takšna metoda nikakor ni v nasprotju z določbo 154. člena ZPP, ki daje sodišču razmeroma široko diskrecijo pri odločanju o pravdnih stroških, saj omogoča ustrezno ovrednotenje širšega spektra dejavnikov. Navedeno še toliko bolj velja za zadeve, v katerih tožbeni zahtevek ni ovrednoten z denarnim zneskom.

9. Glede na pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in je odločitev prvega sodišča v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).