14. 1. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeč – Gruden in Starec, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 14. januarja 2021

sklenilo:

Predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje četrtega odstavka 22. člena Zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 59/99), se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

1.Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS), je Ustavno sodišče predlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe zavrnilo.

2.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič. Sodnik Jaklič je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Rajko Knez Predsednik

29. 1. 2021

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA

DR. DR. KLEMNA JAKLIČA (OXFORD ZK, HARVARD ZDA)

K SKLEPU ŠT. U-I-354/20 Z DNE 14. 1. 2021

VPRAŠANJE JAVNE OBJAVE/NEOBJAVE STANDARDOV SIST V URADNEM LISTU

Zbornica za arhitekturo in prostor (pobudnica) izpodbija veljavno ureditev, po kateri slovenski nacionalni standardi SIST niso javno objavljeni in prosto dostopni, ampak jih je za plačilo mogoče kupiti pri Slovenskem inštitutu za standardizacijo, ki jih izdaja.

Standardi SIST so zelo pomemben, dostikrat celo odločilen del sklopa veljavnih predpisov te države. Tako npr. zakoni s področja gradbeništva, pa tudi številni občinski prostorski načrti, določena vprašanja s svojimi splošnimi in abstraktnimi določbami, ki vežejo erga omnes, dostikrat uredijo le do neke mere, nato pa naprej odkažejo na obvezno uporabo ureditve, kot je predpisana v standardih SIST. Na primer, nekateri občinski prostorski akti izrecno določajo, kaj točno pomeni "zazidana površina" ali pa "bruto tlorisna površina objekta", "neto tlorisna površina objekta", drugi prostorski akti pa to določijo le delno ali pa sploh ne, nato pa odkažejo na določbe o definiciji teh pojmov, ko jih decidirano predpisuje standard SIST (v tem primeru SIST-ISO 9836, veljavni je iz leta 2018). Od točnega pomena teh pojmov je odvisno marsikaj, od višine komunalnega prispevka za gradnjo na primer, pa vse do dopustnosti ali pa nedopustnosti same gradnje glede na faktor zazidanosti nekega zemljišča, kar je odvisno od omenjenih površin. V vseh teh primerih, ko nek drugi veljavni predpis odkaže na obvezno uporabo standarda SIST, določbe SIST postanejo del sklopa obveznih veljavnih predpisov v državi. Prenekatera sodba naših najvišjih sodnih instanc je v sporih s področja gradbeništva na koncu, in ko je bila uporaba standarda ISTO vnaprej pravno obvezujoče odkazana, odločila v prid eni od pravdnih strani prav na podlagi določb standardov SIST in ne kakšnih zakonskih ali podzakonskih določb. Vidimo, da gre pri standardu SIST za zelo pomemben, dostikrat celo odločilen del veljavnih predpisov te države. Kaj je in kaj ni predpis, pa po povsem ustaljeni ustavnosodni presoji odločata vsebina ter pomen presojanih pravil in ne njihova forma ali obličnost.

Glasoval sem torej proti sklepu o zavrnitvi pobudničinega predloga za zadržanje do končne odločitve Ustavnega sodišča. Razprava do sedaj namreč ni naplavila nobenega tehtnega odgovora zoper zgoraj izrecno predstavljeni argument, ki seže v jedro zadeve – da gre pri standardih SIST za podrobno izdelana splošna in abstraktna pravila, ki vežejo erga omnes z obvezno močjo pravnega predpisa vselej, ko zakon ali kak podzakonski predpis odkazuje na obvezno uporabo SIST. Ustava v svojih določbah izrecno zahteva, da se predpisi objavijo v Uradnem listu. Ker kakega resnega protiargumenta zoper opisani očitni izziv nisem dobil, bi namesto odločanja o začasnem nezadržanju lahko podprl zgolj odločitev o stanju očitne protiustavnosti že zaradi neobjave zelo pomembnega sklopa pravno zavezujočih predpisov v Uradnem listu.

Dr. Dr. Klemen Jaklič l.r. (Oxford ZK, Harvard ZDA) Sodnik

19. 5. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeč - Gruden in Starec, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 19. maja 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 22. člena Zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 59/99) se zavrže.

2.Pobudnica sama nosi svoje stroške postopka s pobudo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija četrti odstavek 22. člena in 23. člen Zakona o standardizaciji (v nadaljevanju ZSta-1). Zatrjuje, da je četrti odstavek 22. člena ZSta-1 v neskladju z 2., 14., 59., 60., 74. in 154. členom Ustave. Navaja, da je kot nepridobitna pravna oseba javnega prava ustanovljena na podlagi Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (Uradni list RS, št. 61/17 – v nadaljevanju ZAID) zaradi zagotavljanja strokovnosti in varovanja javnega interesa na področju urejanja prostora in graditve objektov ter varstva tretjih oseb in da se vanjo združujejo pooblaščeni arhitekti, pooblaščeni krajinski arhitekti in pooblaščeni prostorski načrtovalci, ki opravljajo poklicne naloge, določene v tem zakonu. Navaja, da cilje ustanovitve izvaja kot poklicno zastopstvo stanovskih interesov, za svoje področje spremlja in obravnava problematiko dela pooblaščenih arhitektov, pooblaščenih krajinski arhitektov in pooblaščenih prostorskih načrtovalcev, določa strokovna načela na področju prostorskega načrtovanja in graditve objektov, spodbuja in zastopa poklicne, socialne in gospodarske interese svojih članov in jim svetuje, skrbi za skladen razvoj stroke in varstvo stanovskega ugleda, sprejema kodeks, nadzoruje izpolnjevanje poklicnih dolžnosti svojih članov in opravlja druge z zakonom in statutom določene naloge ter je v skladu s cilji ustanovitve zastopnica javnega interesa. Njene naloge določa 27. člen ZAID, med katerimi so tudi naloge, ki jih izvaja kot javno pooblastilo. Pobudnica trdi, da je "zaradi vsebine izpodbijane določbe otežkočeno njeno delo kot disciplinskega in nadzornega organa nad izvajanjem poklicnih nalog njenih članov in samo izvajanje poklicnih nalog njenih članov". Zatrjuje, da vsebine izpodbijanega četrtega odstavka 22. člena ZSta-1, ki vse slovenske nacionalne standarde (v nadaljevanju SIST) določa za avtorsko delo per se, ne more izpodbijati niti preko posamičnega postopka niti s postopkom pridobitve informacije javnega značaja po drugem odstavku 25. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 23/14, 50/14, 102/15 in 7/18 – v nadaljevanju ZDIJZ) in niti s tožbo na ugotovitev, da avtorsko delo ni vsak posamičen SIST, k uporabi katerega so zavezani člani pobudnice in ob njihovem nadzoru in vodenju disciplinskih postopkov zoper njih tudi pobudnica. Meni, da SIST niso in ne morejo biti avtorsko delo. Ker SIST štejejo za avtorsko delo, katerega imetnik materialnih avtorskih pravic je Slovenski inštitut za standardizacijo (v nadaljevanju Inštitut), pobudnica zaradi njegove neobjave trdi, da je javna dostopnost do SIST zgolj navidezna in, razen v primeru plačila, omejena. Trdi, da javno neobjavljeni SIST ne morejo veljati kot obvezni. Predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi protiustavnost izpodbijane določbe in jo razveljavi ter ugotovi protiustavnost 23. člena ZSta-1, kolikor ne določa načina javne objave SIST, kadar je njegova obvezna uporaba določena s predpisom, in kolikor ne določa načina, na katerega so standardi dosegljivi javnosti. Zahteva povrnitev stroškov s pobudo.

2.Državni zbor v odgovoru meni, da pobudnica ne izkazuje pravnega interesa. Trdi, da se izpodbijani določbi ne nanašata na pobudnico, na njene pravice ali na njen pravni položaj, da pobudnica kot pravna oseba ne izvaja arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja in da v zvezi s svojo dejavnostjo in izvajanjem svojih nalog ne uporablja standardov. Meni, da varstvo javnega interesa ni upravičen razlog za vložitve pobude. Oporeka utemeljenosti pobude. Poudarja, da je treba ugotavljati, ali standard izpolnjuje zahteve predpisa ali splošnega akta, v vsakem primeru posebej. Navaja, da samo dejstvo, da zakon ali drug predpis določata obvezno uporabo standarda, še ne pomeni, da je ta standard po svoji vsebini tudi predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil. Meni, da je to lahko šele, ko vsebuje splošne in abstraktne pravne norme, ki urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov ali navzven povzročijo pravne učinke. Standard SIST ISO 9836, ki ga pobudnica navaja kot primer obvezne uporabe standarda na podlagi Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17, 72/17 – popr. in 65/20 – v nadaljevanju GZ), po mnenju Državnega zbora ne vsebuje takšnih norm, za razliko od Slovenskih računovodskih standardov, ki v svojem besedilu vsebujejo obvezna pravna pravila. Državni zbor se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02, in OdlUS XI, 86). Opozarja še, da izpodbijani določbi, pa tudi kakšne druge določbe ZSta-1, nikjer ne določajo obvezne uporabe kakšnega standarda. Navaja, da šele, če bi zakon ali drug predpis določil obvezno uporabo nekega standarda, hkrati pa bi ta standard vseboval splošne in abstraktne pravne norme, ki bi urejale pravice in obveznosti pravnih subjektov ali navzven povzročale pravne učinke, bi bilo mogoče trditi, da je prišlo do kršitve 154. člena Ustave. Državni zbor zato meni, da te določbe niso v neskladju z 2. členom Ustave, in navaja, da so določbe jasne in nedvoumne ter da jim nejasnosti pobudnica niti ne očita.

3.Vlada oporeka utemeljenosti pobude. Pojasnjuje, da so standardi posebne vrste tehničnih dokumentov, ki nastajajo v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi v postopku posvetovanja in konsenza, pri čemer se domneva, da v trenutku sprejetja vsebujejo priznana tehnična pravila. Pojasnjuje vlogo Inštituta v mednarodnih in evropskih organizacijah kot nacionalnega slovenskega organa za standardizacijo. Opozarja na obveznost izpolnjevanja pogojev, zapisanih v pravilih Evropskega odbora za standardizacijo (v nadaljevanju CEN) in Evropskega odbora za standardizacijo v elektrotehniki (v nadaljevanju CENELEC), in sicer v Pravilih za razširjanje, prodajo in avtorskopravno zaščito publikacij CEN in CENELEC (v nadaljevanju Vodilo 10) ter v vodilu Mednarodne organizacije za standardizacijo za splošno področje (v nadaljevanju ISO) Politika distribuiranja publikacij ISO in varstvo avtorskih pravic ISO, avgust 2012 (v nadaljevanju ISO POCOSA 2012). Vodilo 10 kot osnovno načelo navaja upoštevanje prepovedi brezplačnega izročanja standardov in možnost zagotovitve javnega dostopa do publikacij specificiranim skupinam uporabnikov na osnovi sponzorstva s strani javnih oblasti ali zasebnih organizacij ob zagotavljanju avtorske zaščite in ekonomske vrednosti publikacij ter ob spoštovanju pravil iz Vodila 10. Vlada navaja, da mora biti zaprosilo za brezplačno izročitev publikacije posredovano Administrativnemu odboru CEN-CENELEC v odobritev. Glede avtorskopravne zaščite in dostopnosti standardov se Vlada sklicuje na sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi György Balázs proti Nemzeti Adó- és Vámhivatal Dél-alföldi Regionális Vám- és Pénzügyőri Főigazgatósága, C-251/14, z dne 15. 10. 2015 in v zadevi Evropska komisija proti Agrofert Holding a.s., C-477/10 P, z dne 28. 6. 2012. Standardi naj ne bi nalagali obveznosti posameznikom, kar je sicer značilno za pravo. Vlada doda, da ni splošnega načela prava, ki bi vsakemu državljanu dajal pravico zahtevati, da se v vseh okoliščinah pripravi različica vsega, kar bi lahko vplivalo na njegove interese. Le kadar gre za določbe, ki nalagajo obveznosti posamezniku, naj bi bilo treba zagotoviti, da so te določbe na voljo v vseh uradnih jezikih in vsem dostopne. Če bi posameznik ali pravna oseba lahko pridobila dostop do standardizacijskih dokumentov brezplačno in se s tem izognila posebnim oziroma specialnim pravilom mednarodnih organizacij, naj bi bil s tem ogrožen sistem, ki ga ustvarjajo takšni predpisi. Poseg v avtorsko pravico naj ne bi bil dopusten tudi z vidika obveznosti, ki jih je Republika Slovenija sprejela kot članica Evropske unije. Vlada meni, da poseg v avtorsko pravico ni dopusten tudi iz razloga, ker bi to pomenilo preprečitev pridobivanja finančnih sredstev za izvajanje dejavnosti Inštituta, ki se financira s prodajo standardizacijskih dokumentov. Navaja različne možnosti dostopa do standardov pri Inštitutu. Pojasnjuje postopek priprave, sprejema in izdaje standardov. Navaja, da zakonodajalec nima pristojnosti, da bi Inštitutu naložil, naj določeno vprašanje uredi s standardom, temveč je lahko zgolj pobudnik, njegova pobuda pa se obravnava prednostno. Glede dostopa do standardov še navaja, da je neodplačen dostop zagotovljen na enak način kot do drugih informacij javnega značaja, ki so pod avtorsko zaščito. Pojasnjuje tudi način financiranja nalog Inštituta iz proračuna.

4.Ustavno sodišče je pridobilo tudi izjavo Inštituta. Inštitut oporeka stališču pobudnice, da naj bi opravljal javno službo, in opisuje svoj položaj kot položaj javnega zavoda sui generis. Poudarja strokovnost svojega delovanja ter v tem pogledu neodvisnost od države kot ustanovitelja ter čim večji vpliv članstva na svoje delo. Navaja, da ima skladno z evropsko zakonodajo na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZSta-1 izključno pravico opravljati naloge, določene v prvi do šesti alineji prvega odstavka tega člena. Poudarja, da so SIST avtorsko delo neposredno na podlagi specialnega zakona (tj. ZSta-1), kar izvira iz posebnega pravnega položaja organiziranja in delovanja na področju standardizacije. Tudi če se zakon oziroma drug predpis sklicuje na standard na izključen oziroma obvezen način, po prepričanju Inštituta to še ne omeni, da je standard postal del normativnega pravnega sistema in s tem izgubil lastnosti, ki so značilne za standard. Inštitut navaja, da avtorska pravica na standardih, na katere se zakon sklicuje na izključen način, v ničemer ne ovira normalne uporabe prava. Država naj bi imela glede plačila avtorskega dela dve možnosti: ali sama pokrije ta strošek in omogoči njihovo brezplačno uporabo ali pa to plačilo prevali na uporabnike, pri čemer se obvezna uporaba standardov praviloma ne nanaša na splošno, ampak na zelo specializirano javnost. Oporeka utemeljenosti pobude. Opisuje postopek priprave in sprejetja SIST. Poudarja, da je nacionalni standard dokument, ki ni sprejet na oblastven način. Navaja, da so standardi zasebne tehnične norme standardizacijskih organizacij ter da gre za tehnična pravila, ki slonijo na izsledkih znanosti in tehnike in jih ni izdal organ z oblastvenimi upravičenji. Zato meni, da četrti odstavek 22. člena ZSta-1 ni ustavno sporen. To naj ne bi bil niti takrat, ko se zakonodaja na standarde sklicuje na izključen način. Inštitut pojasnjuje, da se predpis (ko je standard že sprejet) lahko sklicuje nanj (na izključen ali neizključen način), nima pa zakonodajalec pristojnosti, da bi standardizacijski organizaciji naložil, naj določeno vprašanje uredi s standardom ali kako naj ga uredi, niti ne more spreminjati vsebine standarda. Zakonodajalec je lahko zgolj pobudnik, njegova pobuda se obravnava prednostno. Inštitut meni, da standardi niso zakonska norma, temveč so tehnične norme, ki so izraz strokovnih odločitev in so sprejete s konsenzom, za njih pa ne velja obveznost objave v Uradnem listu Republike Slovenije, saj jih kot tehnične norme ni mogoče uvrstiti med pravne predpise in to niti v primeru, če se zakon na njih sklicuje. Enako kot Vlada se tudi Inštitut sklicuje na sodbi Sodišča Evropske unije C-251/14 in C-477/10 P ter opozarja na obveznosti Republike Slovenije in svoje obveznosti kot nacionalnega organa za standarde, zapisane v Vodilu 10.

5.Pobudnica glede navedb v odgovoru Državnega zbora, mnenju Vlade in izjavi Inštituta vztraja pri zatrjevanem pravnem interesu. Ponovno zatrjuje, da kontrole strokovnosti opravljanja poklicnih nalog svojih članov z vodenjem disciplinskih postopkov in izvajanjem strokovnega nadzora nad njimi ob izpodbijani ureditvi ne more izvajati učinkovito, če tisto, kar so njeni člani pri izvajanju svojih poklicnih nalog po številnih zanje obvezno veljavnih predpisih dolžni upoštevati, niti ni objavljeno, kot bi po 154. členu Ustave moralo biti, in tudi dejansko javnosti ni dostopno drugače kot pod pogojem plačljivosti. Opozarja na enormne in nesorazmerne stroške pri tem. Dodatno pojasnjuje, da ji je v desetem odstavku 29. člena GZ (v soglasju z ministrom) naloženo predpisati pravila stroke, ki podrobneje določajo način izdelave projektne dokumentacije, ter jih na spletni strani objaviti. Za razliko od SIST naj bi morala biti pravila stroke pobudnice (po vsebini naj bi pri tem šlo za standard) brezplačno dana na voljo javnosti na njeni spletni strani. Pobudnica vztraja pri trditvi, da Inštitut izvaja naloge javne službe in da je standardizacija v Republiki Sloveniji urejena po javnopravnem modelu. Oporeka opredelitvi, da so SIST avtorsko delo, in njihovi avtorskopravni zaščiti, pri čemer nasprotuje razlagi, da SIST niso nevarovano delo po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13, 56/15 in 59/19 – v nadaljevanju ZASP). Pri tem primeroma navaja nekaj SIST, ki po njenem mnenju ne morejo biti avtorskopravno varovani, ker naj bi šlo za dela, ki so po ZASP nevarovane stvaritve. Povzema ureditev avtorskopravnega varstva standardov v nemškem zakonu, ki ureja avtorske in sorodne pravice, plačljivost standardov na Nizozemskem, določitve obvezne uporabe in objave standardov v Avstriji in oporeka pravilnosti navezovanja Vlade in Inštituta na odločitvi Sodišča Evropske unije. Glede predpisa obvezne uporabe pobudnica meni, da "naj zakonodajalec in izvršilna veja oblast pri oblikovanju zakonov in podzakonskih aktov ali obvezujočih tehničnih smernic, ki po materialnem kriteriju po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča prav tako štejejo za predpis, tisto, kar se od udeležencev pri graditvi objektov pričakuje in kar se od njih zahteva, predpišeta na način, kot se je to npr. glede stopnic in ostalega predpisovalo v času Avstro-Ogrske monarhije - z javno objavljenim in javno dostopnim predpisom." Pri tem navaja, da se "z zapovedjo njihove obvezne uporabe za obvezno določi njihova uporaba, s tem pa se za obvezna določijo pravila v njih in uredijo pravice in obveznosti nedoločenega kroga subjektov ter pravila, ki navzven povzročajo pravne učinke." Pobudnica v stališčih Vlade in Inštituta, da so standardi posebne vrste zasebnih tehničnih dokumentov, ki nastanejo s konsenzom in na neoblastven način, ki sami določajo začetek in prenehanje (razveljavitev) svoje veljavnosti, vidi potrditev svojih stališč, da standardi ne izpolnjujejo osnovnih predpostavk avtorskega dela po prvem odstavku 5. člena (po njenem mnenju specialnejšega) ZASP. Prilaga seznam standardov, kot le nekaj tega, kar naj bi bila sama dolžna nadzorovati in disciplinsko sankcionirati, njeni člani pa obvezno upoštevati (seznam ne zajema obveznih standardov), in delni seznam preko 360 standardov, obveznih predvsem po tehničnih smernicah. Opozarja na stroške za nakup in na to, da si vseh standardov v omejenem času možnosti vpogleda v knjižnici ni mogoče ogledati. V odgovoru, ki ga je Ustavno sodišče prejelo 14. 3. 2022, vztraja pri podanih navedbah. Ob sklicevanju na ISO POCOSA in Vodilo 10 še poudarja prostovoljno uporabo standardov in možnost, da se dostop do obveznih standardov da urediti drugače, kot je urejeno v Republiki Sloveniji.

B.

6.Pobudnica izrecno vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 23. člena ZSta-1, ki ureja uporabo in sklicevanje na SIST v primeru, da predpis določa njegovo obvezno uporabo. Vendar iz njenih navedb izhaja, da ne nasprotuje možnosti določitve obvezne uporabe določenega SIST in sami določitvi takšnega načina uporabe ter sklicevanju na SIST, temveč meni, da bi moral biti SIST, ki je obvezen, javno objavljen. Ker pobudnica tudi s temi navedbami po vsebini oporeka pravni naravi SIST kot avtorskemu delu ter njegovi uporabi in veljavnosti, je Ustavno sodišče štelo, da pobudnica vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zgolj četrtega odstavka 22. člena ZSta-1.

7.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

8.Politične stranke, društva, zbornice in združenja imajo po ustaljeni ustavnosodni presoji pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali pravni položaj. Za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu svojih članov ali zaradi njihovih interesov ali ker menijo, da uveljavljajo splošni družbeni interes, njihov pravni interes ni izkazan (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-297/08 z dne 7. 4. 2011, Uradni list RS, št. 30/11, in OdlUS XIX, 20, in sklep Ustavnega sodišča št. U-I-84/14 z dne 18. 2. 2015). Pobudnica z navedbami o posegu izpodbijane določbe v pravice njenih članov svojega pravnega interesa torej ne more izkazati. Prav tako ga ne more izkazati z navedbami o ustanovitvi zaradi zagotavljanja varovanja javnega interesa. Ustavno sodišče je zato v nadaljevanju opravilo še presojo zatrjevanega pravnega interesa z vidika pobudnice.

9.Kot je bilo pojasnjeno v 7. točki obrazložitve tega sklepa, je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudnica dolžnost uporabe SIST navaja v primeru izvajanja disciplinskih postopkov in strokovnega nadzora nad izvajanjem poklicnih nalog svojih članov, ki jih izvaja kot javna pooblastila. Izpodbijani četrti odstavek 22. člena ZSta-1 ne določa pravnega položaja pobudnice kot pravnega subjekta, temveč z določitvijo, da je standard avtorsko delo, zavezuje vsakogar, da standarde obravnava kot avtorsko delo, še dodatno pa, da za razmnoževanje ali distribuiranje delov ali celote pridobi soglasje Inštituta. To pa v primeru pobudnice, ki svoj pravni interes zatrjuje z vodenjem disciplinskih postopkov in izvajanjem strokovnega nadzora nad pooblaščenimi arhitekti, ki standarde uporabljajo pri izvajanju svojih poklicnih nalog, pomeni izvrševanje teh nalog kot javnih pooblastil, saj (kot trdi) standarde pridobiva za njihovo izvajanje. Vpogled ali nakup SIST tako pomenita način izvršitve enega izmed opravil (kot sestavnega dela) v postopku izvrševanja javnih pooblastil, nista pa poseg v pobudničin pravni položaj.

10.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (1. točka izreka). Za to odločitev navedbe pobudnice, da izpodbijane določbe ne more izpodbijati v nobenem postopku, niso upoštevne.

11.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Pri tem se pobudnica sklicuje na sodbe Upravnega sodišča št. I U 478/2015 z dne 13. 11. 2017, št. I U 1900/2017 z dne 10. 4. 2019 in št. I U 678/2018 z dne 18. 12. 2019.

[2]Prilaga ISO POCOSA 2017 (Politiko distribuiranja publikacij ISO in varstvo avtorskih pravic, avgust 2017, ki je nadomestilo vse predhodne različice POCOSA) s prevodom, Vodilo 10, dopise generalnega sekretarja ISO (Varstvo avtorskih pravic na standardih ISO z dne 22. 4. 2015 s prevodom), generalnega sekretarja Mednarodne komisije za elektrotehniko (Brezplačna dostopnost standardov v gradbenem sektorju z dne 15. 4. 2015 s prevodom in dopis CEN/CENELEC z dne 14. 4. 2015 s prevodom).

[3]Navaja faze arhitekturnega načrtovanja (SIST ISO 16310:2013), način računanja površin in prostornin (SIST ISO 9836:2018) in pravila dostopnosti in uporabnosti grajenega okolja (SIST ISO 21542:2012), ki naj bi bili zapisi običajnih pravil, načel in odkritij.

[4]Glej prvi in drugi odstavek 27. člena ZAID.