Jedro

Pri presoji, ali naj sodišče sporazum o priznanju krivde sprejme, ima le dve možnosti: ali ga v celoti sprejme, ali pa ga v celoti zavrne V obravnavani zadevi je sporazum vseboval dogovor o višini odvzema premoženjske koristi in je bil v tem delu v nasprotju z dovoljeno vsebino iz drugega odstavka 450.b člena ZKP, zato bi ga moralo sodišče zavrniti. Odstopanje od sporazuma, ki ga je sodišče že sprejelo, v delu o odvzemu premoženjske koristi ni dopustno in to kljub temu, da dogovor o odvzemu premoženjske koristi skladno z drugim odstavkom 450.b člena ZKP ne more biti predmet sporazuma.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se obsojencu premoženjska korist v znesku 28.260,00 EUR ne odvzame.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo dne 19. 2. 2016 odločilo, da se obsojenemu A. Č. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45480/2014 z dne 21. 4. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 45480/2014 z dne 15. 12. 2015, po določbah 74. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter drugega in petega odstavka 75. člena KZ-1 naloži v plačilo znesek 28.260,00 EUR, ki ga bo plačal v roku enega leta in osmih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v mesečnih obrokih po 1.413,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo dne 14. 6. 2016 pritožbi državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR kot znesek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev po 3. in 5. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da je skladno z drugim odstavkom 74. člena KZ-1 premoženjsko korist mogoče odvzeti le s sodno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje, izpodbijana odločba pa to ni. Opozarja tudi, da je sodišče z izpodbijanima sodbama poseglo v sporazum o priznanju krivde, česar ne bi smelo storiti, saj se ga sprejme kot celoto. Ko je sporazum enkrat sprejet postane res iudicata in vanj ni več dopustno posegati. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem mnenju zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoja materialne izčrpanosti. Ne zadošča, da se je vlagatelj v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje posplošeno skliceval na kršitve zakona. Navedba mora biti konkretizirana. Da je bila z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, ker ni upoštevalo sklenjenega sporazuma o krivdi, pa je konkretizirano navajal šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri tem so neutemeljene vložnikove navedbe, da ni mogel vedeti, kako bo odločilo višje sodišče oziroma da je pričakoval, da bo samo prepoznalo kršitev. Zmotno pa je tudi stališče vložnika, da je šlo za pravnomočno razsojeno zadevo. Ni namreč res, da si je obdolženec pridobil le 2.500,00 EUR premoženjske koristi, kot se je dogovoril z državnim tožilcem, saj premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, slednji se je o njem tudi izjavil. Vztraja na stališčih iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zoper obsojenca je bila 19. 5. 2014 vložena obtožnica, ki ga je bremenila štirih kaznivih dejanj, in sicer neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, pranja denarja po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ-1 ter overitve lažne vsebine po prvem in drugem odstavku 253. člena KZ-1. Obsojenec je glede kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter velike tatvine s specializiranim državnim tožilstvom 18. 9. 2014 sklenil sporazum o priznanju krivde. V sporazumu sta se obsojenec in državni tožilec dogovorila o kazni in plačilu stroškov kazenskega postopka. Dodatno pa je sporazum vseboval še dogovor da "obdolženi A. Č. na podlagi 75. člena priznava kot protipravno premoženjsko korist znesek 2.500,00 EUR ter je ta znesek pripravljen plačati v obrokih, kot mu jih bo določilo sodišče ter dobo vračila do dveh let." Sodišče je na predobravnavnem naroku 26. 9. 2014 sporazum sprejelo. Za preostali dve kaznivi dejanji, tj. pranje denarja in overitev lažne vsebine, obsojenec krivde ni priznal. S sodbo sodišča prve stopnje 21. 4. 2015 je bil obsojenec spoznan za krivega vseh štirih kaznivih dejanj, za vsako od dejanj mu je bila določena kazen ter izrečena enotna kazen. Glede odvzema premoženjske koristi v zvezi s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami je sodišče odločilo, da se obsojencu na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1B vzame 7.000,00 EUR, na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1B pa še, da je dolžan plačati pridobljeno premoženjsko korist v višini 33.699,00 EUR. V zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja mu je sodišče na podlagi šestega odstavka 245. člena KZ-1 odvzelo še osebni avtomobil, ki je bil kupljen z namenom zakritja pravega izvora vanj vloženega denarja.

6. Zoper sodbo sta se pritožila obsojenčev zagovornik in državni tožilec. Slednji je v pritožbi napadal zgolj odločitev glede odvzema avtomobila, v ničemer pa ni izpodbijal odločitve sodišča v zvezi s kaznivimi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in velike tatvine. Obsojenčev zagovornik pa je predlagal, da višje sodišče obsojenca oprosti za kaznivi dejanji pranja denarja in overitve lažne vsebine. Glede odvzema premoženjske koristi je opozoril, da je sodišče prve stopnje s svojo odločbo prekoračilo dogovor iz sporazuma o priznanju krivde, v katerem je obsojenec priznal premoženjsko korist v višini 2.500,00 EUR. Dodatno je uveljavljal še, da so razlogi sodbe glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi nejasni in sami s sabo v nasprotju. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom dne 15. 12. 2015 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca za kaznivi dejanji pranja denarja in overitve lažne vsebine oprostilo obtožbe. Glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi pa je sodbo spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 75. člena KZ-1B odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 v višini 2.500,00 EUR, ki jo bo plačal v roku enega leta in osem mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v mesečnih obrokih po 125,00 EUR. Pri tem se je oprlo na stališče, da je potrebno sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami. Dogovor o priznanju s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi pri tem ni izjema, zato je bilo potrebno obsojencu odvzeti v sporazumu dogovorjeni znesek. Hkrati pa je višje sodišče sodbo v odločbah o odvzemu premoženjske koristi po prvem odstavku 75. člena KZ-1B (7.000,00 EUR) in po drugem odstavku 75. člena KZ-1B (33.699,00 EUR), ki sta se nanašali na isto kaznivo dejanje, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri preizkusu razlogov izpodbijane sodbe glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi je namreč ugotovilo, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni, pomanjkljivi in sami s seboj v nasprotju.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo le o odvzemu premoženjske koristi v razveljavljenem delu sodbe, pridobljene s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in obsojencu odvzelo še korist v višini 28.260,00 EUR ob že pravnomočno odvzeti koristi za isto kaznivo dejanje v višini 2.500,00 EUR. Višje sodišče je to odločbo potrdilo. Zoper pravnomočno odločbo o odvzemu premoženjske koristi pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Osrednji očitek v njej je, da je sodišče z odločanjem o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, prekoračilo dogovor iz sporazuma o priznanju krivde. Na tej podlagi vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, tj. da je bila z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Vrhovni državni tožilec se je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti postavil na stališče, da glede tega očitka ni izpolnjen pogoj materialne izčrpanosti po petem odstavku 420. člena ZKP. Skladno z navedeno določbo se sme vložnik na kršitve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vrhovno sodišče je moralo zato najprej presojati, ali že iz pritožbe izhaja očitek, da sodišče pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi ne bi smelo prekoračiti dogovora iz sporazuma o priznanju krivde.

8. Pritožba zoper sodbo je med drugim vsebovala trditev, da je bilo vprašanje odvzema premoženjske koristi v celoti in pravnomočno rešeno že s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča z dne 15. 12. 2015, kjer je pod točko I/4 izreka določeno, da se obsojencu odvzame premoženjska korist v znesku 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo odločbe o odvzemu premoženjske koristi spreminjati v njegovo škodo. Zgoraj navedeno pritožbeno navedbo je mogoče vsebinsko razumeti tudi kot očitek sodišču prve stopnje, da je s ponovnim odločanjem o odvzemu premoženjske koristi, prekoračilo sporazum o priznanju krivde. Odvzem premoženjske koristi v višini 2.500,00 EUR iz točke I/4 izreka sodbe višjega sodišča z dne 15. 12. 2015 namreč temelji ravno na znesku odvzema premoženjske koristi, dogovorjenega v sporazumu o priznanju krivde. Tako je tudi višje sodišče samo razumelo, da se očitek o pravnomočnosti vsebinsko nanaša ravno na znesek iz sporazuma. V točki 7 obrazložitve pa je kljub temu zapisalo,da si obsojenec ni pridobil le 2.500,00 EUR premoženjske koristi, kot jo je dogovoril z državnim tožilcem, saj premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti. Že iz same obrazložitve višjega sodišče je jasno, da sta trditvi o pravnomočnosti odločitve o odvzemu protipravne premoženjske koristi v višini 2500,00 EUR in o prekoračitvi sporazuma o priznanju krivde, tako povezani, da ju ni mogoče ločiti. Ker se je pritožbeni očitek o pravnomočnosti nanašal na znesek iz sporazuma o priznanju krivde, bi bilo prestrogo stališče, da je vložnik z očitkom o sodišču, da je glede odvzema nedopustno poseglo v sporazum, prekludiran. Vrhovno sodišče zato ne sprejema stališča vrhovnega državnega tožilstva, da glede očitka o prekoračenju sporazuma o priznanju krivde ni izpolnjen pogoj materialne izčrpanosti, in ga je zato vsebinsko obravnavalo.

9. V izpodbijani sodbi se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je bilo potrebno premoženjsko korist nad 2.500,00 EUR ugotavljati po uradni dolžnosti. Ta obveznost sodišča izhaja iz prvega odstavka 499. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče premoženjsko korist, doseženo s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ugotavljati po uradni dolžnost (prvi odstavek 499. člena ZKP). Nihče namreč ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Glede na to, da je odločanje o odvzemu premoženjske koristi pridržano sodišču, ZKP možnost dogovora med obdolženim in državnim tožilcem o tem vprašanju izključuje. Določba drugega odstavka 450.b člena ZKP zato izrecno določa, da dogovor o odvzemu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi v sporazumu o priznanju krivde ni mogoč. Dogovor je možen le glede načina odvzema, izključena pa je možnost dogovora o sami višini premoženjske koristi, ki jo je potrebno vzeti. Kljub tej določbi, je v obravnavani zadevi sporazum med obsojencem in specializiranim državnim tožilcem vseboval tudi dogovor, da obsojenec priznava premoženjsko korist v višini 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je bilo na podlagi 1. točke drugega odstavka 450.č člena ZKP pri odločitvi o tem, ali bo sporazum sprejelo, dolžno presoditi tudi, ali je ta skladen z zgoraj navedeno določbo drugega odstavka 450.b člena ZKP.

10. Pri presoji, ali naj sodišče sporazum sprejme, ima le dve možnosti: ali ga v celoti sprejme, ali pa ga v celoti zavrne. Sporazum z vsemi svojimi sestavinami namreč predstavlja še sprejemljivi skupni imenovalec med obdolžencem in državnim tožilcem, do katerega v pogajanjih prideta z vzajemnim popuščanjem. Pri tem si državni tožilec s sklenitvijo sporazuma obeta, da bo v skladu s pravili poštenega postopka do obsodbe obdolženega prišlo na lažji in hitrejši način. Sporazum o priznanju krivde namreč dopušča izjemo od splošnega načela kazenskega postopka, po katerem je mogoče obsodilno sodbo izreči le, če se resničnost očitanih dejstev, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, potrdi v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi. Interes obdolženega za sklenitev sporazuma pa je, da ga v primeru obsodilne sodbe dosežejo blažje posledice od tistih, ki jih lahko pričakuje, če bi bil obsojen po izvedenem celotnem postopku. Stranki sporazum dosežeta tako, da se dogovorita o različnih elementih, npr. o glavni in stranski kazni, načinu izvršitve kazni in stroških postopka. Če iz tako sestavljenega sporazuma po intervenciji sodišča umanjka katerakoli od sestavin, je s tem porušeno med strankama sprejeto ravnovesje. Sodišče pa bi s tem, da bi sporazum sprejelo le delno, nadomeščalo voljo strank, ki pa je edina lahko temelj za vsebino sporazuma kot celote. V primeru, da sporazum vsebuje dogovor o vprašanju, ki po zakonu ne sme biti predmet sporazuma, sodišče tako nima druge možnosti kot da sporazum v celoti zavrne. V obravnavani zadevi je sporazum vseboval dogovor ne le o načinu, ampak tudi o višini odvzema premoženjske koristi in je bil v tem delu v nasprotju z dovoljeno vsebino iz drugega odstavka 450.b člena ZKP, zato bi ga moralo sodišče zavrniti.

11. S tem, ko je sodišče prve stopnje sporazum sprejelo, je ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZKP. Zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 21. 4. 2015, izrečeno na podlagi sporazuma, sta se, kot rečeno, pritožila tako državni tožilec kot obsojenčev zagovornik. Sodba, izrečena na podlagi sporazuma o priznanju krivde, se med drugim lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Državni tožilec pa kršitve 450.b člena ZKP v delu, ki se nanaša na določbo sporazuma o krivdi o odvzemu premoženjske koristi glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, ni uveljavljal. S tem je tudi začrtal jasne meje glede relevantnih vprašanj, povezanih z odvzemom protipravne premoženjske koristi.

12. S tem, ko tožilec ni izpodbijal samega sporazuma, je bilo jasno začrtano, da je sodba glede kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter velike tatvine, izrečena na podlagi sporazuma o priznanju krivde. Takrat je postala pravnomočna odločba o obsojenčevi krivdi in o kazni za navedeni kaznivi dejanji. Pravnomočna je postala tudi odločitev višjega sodišča, da se obsojenemu odvzame premoženjska korist v višini 2.500,00 EUR v zvezi s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. Višje sodišče pa ni imelo podlage, da je izpodbijano prvostopenjsko sodbo razveljavilo v odločbah o odvzemu premoženjske koristi (7.000,00 EUR in 33.699,00 EUR) in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Ko sodišče sprejme sporazum o priznanju krivde, ga sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami. Sodišče namreč ne more sporazuma o priznanju krivde najprej sprejeti, nato pa spreminjati v njem dogovorjenih sestavin.1 Posledično to pomeni tudi, da ko je enkrat jasno, da bo sodba izrečena na podlagi sprejetega sporazuma, mora ta biti identična dogovorom iz sporazuma. Obrazložitev sodbe višjega sodišča z dne 15. 12. 2015 je v tem pogledu s seboj v nasprotju. Višje sodišče namreč v točki 20 obrazložitve navaja, da je bil v sporazumu dogovorjen odvzem koristi v višini 2.500,00 EUR. Ker je treba sporazum sprejeti v celoti, je bilo potrebno vzeti premoženjsko korist v tej višini. V točkah 21 in 22 pa mimo tega navede, da je potrebno sodbo v odločbah o odvzemu premoženjske koristi v višini 7.000,00 EUR in 33.699,00 EUR razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti v novo sojenje, ker so razlogi sodbe v tem delu nejasni in sami s sabo v nasprotju.

13. Vrhovno sodišče je že odločilo, da sodišče po sprejetju sporazuma ne more odločiti drugače, četudi bi bila za obdolženega ta odločitev v primerjavi s sporazumom ugodnejša.2 Še toliko bolj pa mora to veljati v situacijah, ko bi sodišče v sprejeti sporazum poseg(a)lo tako, da bi bilo to v škodo obdolžencu. Od trenutka, ko sodišče sprejme sporazum, se obdolženi lahko upravičeno zanese, da odločitev sodišča v tej fazi postopka vsebinsko ne bo drugačna od dogovorov, ki so v sporazumu dorečeni. Vsaka naslednja odločitev sodišča, ki je sprejelo sporazum o krivdi, ki bi bila vsebinsko drugačna od dogovorov v sporazumu, bi v takšno razumno pričakovanje nedopustno posegla, obdolženi pa bi bil v posledici tega v svojem pričakovanju lahko izigran. Rezultat takšnega spreminjanja bi bil lahko v skrajnem primeru namreč tudi tak, da bi se iz sporazuma uveljavile le tiste točke dogovora, ki so za obdolženca neugodne; v tiste, pri katerih si je uspel izpogajati boljše pogoje, pa bi sodišče spremenilo po uradni dolžnosti. Takšno odstopanje od že sprejetega sporazuma bi bilo zato v nasprotju s temeljnimi izhodišči instituta sporazuma o krivdi, v nasprotju poštenostjo sodnega postopka in krepitvijo zaupanja med strankami in sodiščem. Stališče, da je takšen vsebinski poseg v sporazum nedopusten, pa izhaja tudi iz zgoraj obrazloženega izhodišča, da je le celoten sporazum kot skupek posameznih dogovorov sprejemljiv za obe stranki.

14. Odstopanje od sporazuma, ki ga je sodišče že sprejelo, v delu o odvzemu premoženjske koristi je torej nedopustno in to kljub temu, da dogovor o odvzemu premoženjske koristi skladno z drugim odstavkom 450.b člena ZKP ne more biti predmet sporazuma. Obdolženi je namreč od trenutka, ko je bil sporazum s strani sodišča sprejet, lahko upravičeno pričakoval, da znesek odvzema premoženjske koristi ne bo višji od dogovorjenega. Odločitev sodišča, ki je bila vsebinsko drugačna od dogovorov iz sprejetega sporazuma in je stranki v tem pogledu v pritožbenem postopku nista izpodbijali, je v nasprotju z načelom poštenega postopka in vprašljiva z vidika pravne varnosti in predvidljivosti. Ohranjanje krepitve zaupanja v korektno udejanjanje instituta sporazuma o krivdi in poštena, predvidljiva izvedba postopka prevlada nad odvzemom premoženjske koristi v konkretni zadevi po uradni dolžnosti. Zato argumentacije v točki 7 obrazložitve sodbe višjega sodišča z dne 14. 6. 2016, da je moralo sodišče kljub dogovoru o odvzemu 2.500,00 EUR preostanek premoženjske koristi ugotavljati po uradni dolžnosti ni mogoče sprejeti. S tem, ko je sodišče s pravnomočno odločbo sprejelo sporazum, ni več imelo podlage, da bi o odvzemu premoženjske koristi odločalo po uradni dolžnosti, in to ne glede na to, da se obsojenec in državni tožilec o znesku odvzema ne bi smela dogovoriti. Povedano drugače, sodišče ni več smelo odločati o tem, ali znesek 2.500,00 EUR resnično predstavlja celotno premoženjsko korist, ki jo je obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem, ali pa je bila pridobljena korist nemara višja.

15. S tem, ko je sodišče kljub sprejetemu sporazumu o krivdi odločalo o premoženjski koristi, ki je presegala dogovorjenih 2.500,00 EUR, je v odločbi o odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Navedeno predstavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Ker sodišče po sprejemu sporazuma o priznanju krivde obsojencu ne bi smelo odvzeti premoženjske koristi, ki presega dogovorjen znesek 2.500,00 EUR, je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da se obsojencu premoženjska korist v znesku 28.260,00 EUR ne odvzame.

16. Ker je bilo treba sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeniti že na tej podlagi, se Vrhovno sodišče o drugih zatrjevanih kršitvah ni izrekalo.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 426. člena je zato pravnomočno sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP, na podlagi katerega se sodna taksa ne določi, če je bilo z izrednim pravnim sredstvom odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist. 1 Sodba Vrhovnega sodišča, opr. št I Ips 25331/2013-119 z dne 2. 4. 2015. 2 O tem se je Vrhovno sodišče izreklo v zgoraj citirani sodbi I Ips 25331/2013-119. Sodišče prve stopnje je namreč sporazum o sprejemu krivde sprejelo, kasneje pa obsojencu izreklo kazen, ki je bila nižja od dogovorjene. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojencu izreklo dogovorjeno kazen. Vrhovno sodišče je presodilo, da višje sodišče pri tem ni kršilo zakona.