Jedro

Če sodišče ne presodi vseh pritožbenih navedb, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilna dejstva; če gre za druge razloge, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati stroške postopka povprečnino 1.000 (en tisoč) EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojeno M.P. spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ. Obsojenki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Obsojenki je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica dne 26.4.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve določbe 17. člena ZKP v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe; podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 14.6.2006, menil, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane in predlagal zavrnitev zahteve.

B.-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B.-2

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v ravnanju obsojenke, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, niso podani znaki obsojenki očitanega kaznivega dejanja. Te navedbe je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

6. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Zaradi kršitve kazenskega zakona se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon.

7. Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene zagovorničine pomisleke v pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ, storjenega od 11.11.1990 do 13.2.1992 na škodo J. d.d., na način, kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe. Zagovornica v navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko nakazuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. S sklicevanjem na zagovor obsojenke, katerega je v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenilo sodišče in z zanikanjem nekaterih objektivnih in subjektivnih okoliščin obsojenkinega ravnanja, zagovornica v zahtevi ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi sodišča druge stopnje ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih in bistvenih okoliščinah oziroma so ti nejasni ter nepopolni, v nasprotju s seboj in v nasprotju z izpovedbami prič in drugimi listinskimi dokazi ter podatki v spisu, nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica v zahtevi navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu (listinskih dokazov ne konkretizira), ker je dokazni postopek pokazal, da zbrani materialni dokazi, na katerih temelji sodba, nimajo nobene realne vrednosti, saj temeljijo na pomanjkljivi dokumentaciji. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na nobeno pritožbeno navedbo obsojenke, zlasti glede načina poslovanja, vsebine in hrambe listin ter odgovornostjo posameznih delavcev banke.

9. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenko (v času storitve kaznivega dejanja vodjo računovodstva pri J. d.d.) spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, povzelo vsebino obsojenkinega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenkinega ravnanja. Iz razlogov sodbe (stran 2 - 4) je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenkinega zagovora, ko je zanikala, da bi nakazovala denar na svoje ali tuje tekoče račune z namenom, da bi sebi ali drugim pridobila protipravno premoženjsko korist oziroma dvignila več denarja kot ga je na računu imela, glede denarja za poplačilo kreditov pa zatrjevala, da ga je le začasno uporabila. Obsojenkino ravnanje je sodišče utemeljilo z izsledki kontrolnih pregledov narejenih v banki v času od 3.3. do 5.3.1992 in od 23.3. do 5.4.1992, ki sta bila v izvedenem dokaznem postopku preverjena in potrjena tudi z neposrednim zaslišanjem kontrolork, izvedenskim mnenjem izvedenca finančne stroke, neposrednim zaslišanjem prič in listinske dokumentacije ter v sodbi navedlo razloge, kako izvedene dokaze presoja ter utemeljilo, zakaj šteje za dokazano, da je obsojenka storila očitano ji nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ na način, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe. Sodišče druge stopnje je z razlogi sodišča prve stopnje soglašalo in v svoji sodbi utemeljilo, zakaj zavrača pritožbene navedbe zagovornice. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je višje sodišče v svoji sodbi opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb zagovornice. Na straneh 2 in 3 sodbe je odgovorilo na navedbe v pritožbi glede kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kakor tudi pritožbenih navedb obrambe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in jih obrazloženo zavrnilo. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ko v konkretnem delu nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev o posamezni stvari. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presodi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Presoditi mora vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva ter zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. Če ne presodi vseh pritožbenih navedb (navedb v pritožbi, ki so pravno irelevantne, pritožbeno sodišče ni dolžno presojati) gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilna dejstva. Če pa gre za druge razloge, glede katerih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZKP. To kršitev pa je moč z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljaviti le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 420. člena ZKP), tega pa zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri tudi ni konkretizirala, na katere relevantne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje v svoji odločbi ni odgovorilo, niti ni zatrjevala.

11. Navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da "sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotavljalo materialne resnice, zlasti ni ugotavljalo dejstev, ki bi lahko bila v korist obsojenke, s čimer je grobo kršilo 17. člen ZKP", da je sodišče "imelo na razpolago več dokazov, s katerimi bi bilo dolžno preveriti navedbe obsojenke, a jih prvostopno sodišče neutemeljeno ni izvedlo" ter da "zbrani materialni dokazi, na katerih temelji sodba, nimajo nobene realne vrednosti, saj temeljijo na pomanjkljivi dokumentaciji" ter "da sodišče v njeno škodo ni izkoristilo vseh dokaznih možnosti in izvedlo vseh dokazov in zaslišalo vseh prič, ki so bistvenega pomena v tej zadevi in ki jih je predlagala obramba" ter "da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbe obsojenke, zlasti glede nasprotij in pomanjkljivosti med listinami in prilogami v spisu, izvedenskem mnenju, izpovedbami prič" je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP.

12. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge, iz katerih vlaga zahtevo, temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ni storila, saj v zahtevi ne konkretizira za katere dokaze naj bi šlo in na kakšen način bi le-ti pojasnili odločilna dejstva, niti kateri dokazi nimajo realne vrednosti, niti katerih dokazov glede načina poslovanja, vsebine in hrambe listin ter odgovornostjo posameznih delavcev banke, sodišče ni ustrezno ocenilo oziroma na katere relevantne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovorilo. Zato Vrhovno sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti.

13. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti (stran 3 - 7 zahteve) ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere je ob zavrnitvi pritožbe obrazloženo odgovorilo pritožbeno sodišče. Težišče teh obširnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno, ki sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi z obsojenki očitanim kaznivim dejanjem zavzeli sodišče prve in druge stopnje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). C. 14. Zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je poleg tega vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkine zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi člena 98.a ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenka dolžna plačati povprečnino. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo obsojenkine premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenka je ekonomska tehnica, zaposlena in mati enega otroka) ter trajanje in zamotanost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.