Jedro

Med pravdnima strankama je bila sklenjena mandatna pogodba. Prav zaradi tega zaupnega razmerja se je tožnik navedeni odvetnici tudi zavezal, da bo sam plačal stroške njenega zastopanja, če tega ne bo storil toženec. In prav zaradi tega razmerja je nato tožnik tudi plačal stroške, ki bi jih moral plačati toženec. Zato s tožbo od njega utemeljeno zahteva, da mu te stroške povrne.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost zneska 4.404,87 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi od 10.8.1992 dalje do plačila v višini, kot se obrestujejo devizne hranilne vloge v DEM na vpogled, vendar ne več kot 3%. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 43.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1993 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili mandatno razmerje z ugotovitvijo, da je tožnik plačal odvetnici R. M. predujem za bodoče odvetniške stroške. Tožena stranka ugotavlja, da je takšna ugotovitev protispisna. Ker pa je prav ta ugotovitev bistvena za opredelitev spornega razmerja za mandatno razmerje, toženec meni, da sta obe sodbi nezakoniti. Trdi še, da je zahtevek preuranjen. Toženec je na obravnavi povedal, da se je XX z odvetnico dogovorila za plačilo v višini 20% od iztoženega zneska. Ker odvetnica ni iztožila nič, ji tudi plačilo ne gre. Če je tožnik kaj plačal, je plačal neutemeljeno in brez vednosti XX. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 190. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo na prvi in drugi stopnji pravilno uporabljeno. Razmerje med pravdnima strankama sta sodišči pravilno kvalificirali kot mandatno razmerje. Toženec ima sicer prav, da sta med drugim to razmerje pojasnili tudi z dejstvom, da je tožnik plačal odvetnici določen predujem. Vendar pa to dejstvo za odločitev ni bilo bistveno (predujem ni predmet tožbenega zahtevka). Bistvena za odločitev je ugotovitev, da je šlo med pravdnima strankama za zaupno razmerje, ki je bilo podlaga za dogovor o angažiranju odvetnice R. M.. Prav zaradi tega zaupnega razmerja se je tožnik navedeni odvetnici tudi zavezal, da bo sam plačal stroške njenega zastopanja, če tega ne bo storil toženec. In prav zaradi tega razmerja je nato tožnik tudi plačal stroške, ki bi jih moral plačati toženec. Zato s tožbo od njega utemeljeno zahteva, da mu te stroške povrne. Sodišči prve in druge stopnje sta se pri razsoji pravilno oprli na 2. odstavek 759. člena zakona o obligacijskih razmerjih.

Revizijski ugovor, da terjatev sploh še ni dospela, je novota, ki na revizijski stopnji ni več dovoljena (386. člen ZPP). Enako velja za dogovor o 20% realizaciji. V spisu o tem ni nobene trditve ali dokaza.

Ker torej sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava in ker tudi revizijsko sodišče ni ugotovilo nobene procesne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).