Jedro

Zagovornik s ponavljanjem predlogov za nove izvedence tako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavlja le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 250.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil obsojeni R.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 14.9.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavil kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Po mnenju zagovornika je sodišče kršilo določila ZKP, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in sicer dokaza z novima izvedencema prometne stroke in medicinske stroke. Sodišče naj bi kršilo kazenski zakon, ker je cestno-prometne predpise kršil le oškodovanec, ki ni nakazal smeri vožnje zavijanja z ustrezno signalizacijo oziroma iztegnjeno roko. Z nenadnim zavijanjem v levo je zaprl pot obsojencu, da se nesreči ni mogel izogniti. Krivda obsojenca torej temelji po mnenju zagovornika na objektivne odgovornosti, saj mu ni moč očitati niti malomarnosti. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti vsake krivde in kazni za očitano kaznivo dejanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 26.10.2005 predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Obramba je šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagala novega izvedenca prometne in medicinske stroke. Kolikor obramba meni, da bi bilo za razjasnitev dejanskega stanja potrebno odrediti nova izvedenca, potem gre za nove dokaze, torej za uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca gre tudi v zvezi z uveljavljeno kršitvijo kazenskega zakona za uveljavljena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik ob zaključku dokazovanja na glavni obravnavi ni predlagal izvedbe novih dokazov (list. št. 273). Šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je podal predlog za nova izvedenca cestno-prometne in medicinske stroke, vendar sodišče druge stopnje tem predlogom ni sledilo. Odločitev sodišča druge stopnje je pravilna, saj je sodišče prve stopnje pridobilo izvedenska mnenja in izvedence zaslišalo na glavni obravnavi in sicer izvedenca avtomobilske in splošne stroke dipl. inženirja M.M. ter izvedenca medicinske stroke dr. V.G. in dr. B.E. Zagovornik s ponavljanjem predlogov za nove izvedence tako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavlja le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Poleg tega je določitev novega izvedenca postopkovno urejena v 257. in 258. členu ZKP, ko gre za primere nejasnega, nepopolnega in nasprotujočega izvedeniškega mnenja ali če gre za nasprotja ali pomanjkljivosti med več izvedenci. Obsojenčev zagovornik bi moral to uveljaviti že v postopku na prvi stopnji ter pojasniti razloge, tega pa ni storil. Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasnjuje, zakaj bi moralo sodišče odrediti nova izvedenca prometne stroke in medicinske stroke.

Zagovornik povsem neupravičeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo predstavljalo zatrjevano kršenje predpisov s strani oškodovanca. Zagovornik s takšno trditvijo uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati. V opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe so vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 325. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot so razvidne iz podatkov v sodbi sodišča prve stopnje.